Follow by Email

sobota, 16. februar 2019

Teden Božje Besede 17.2.2019- 24.2.2019


V tokratnem odlomku lahko še bolj jasno vidimo, kako se je moralo krščansko oznanilo o Jezu­sovem vstajenju nenehno spopadati s tedanjo grško pogansko miselnostjo, ki je zanikalo vstajenje od mrtvih. Vendar se Pa­vel tu ne ukvarja s filozof­skimi dokazi, pač pa drzno ugotavlja, da z dejstvom vstajenja »stoji ali pade« krščanska vera. Od­stavek začenja z retoričnim vpraša­njem: »Če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo neka­teri izmed vas govoriti, da ni vstaje­nja mrtvih?« Če to drži, potem sle­di: da Kristus ni vstal; da je vera Korinčanov brez pomena in so še v grehih; da so tudi tisti, ki so umr­li kot kristjani, še vedno pogubljeni (»izgubljeni«); in so zato kristjani »najbolj pomilovanja vredni«. Lah­ko bi rekli, da skorajda dramatično našteva in stopnjuje posledice ter na koncu zaključi oz. odgovori z odloč­no trditvijo: »Če torej mrtvi ne mo­rejo vstati, tudi Kristus ni vstal«. Gre torej za vse ali nič: če je vstajenje mrtvih nemogoče, velja to tudi za Kristusovo vstajenje, saj ima le-to smisel samo kot »prvenec« našega vsta­jenja. Osrednja sestavi­na našega oznanjevanja in vere je prav Kristuso­vo vstajenje in vse ima svoj smisel samo v tem. Če ni vsta­jenja, se vse podre, vse postane laž, vse postane prazno in ostanejo ne­besa zaprta. Svoje ugotavljanje zato zaključi s čustveno prizadeto misli­jo, da smo, če bi bilo to res, »od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni«. A ta strašna misel Pavla ne zaustavi, pač pa nadaljuje s trditvijo, ki ne do­pušča nobenega dvoma: »Toda Kri­stus je vstal od mrtvih, prvenec ti­stih, ki so zaspali«. Samo prosimo lahko, da bi bila vedno tako trdna tudi naša vera!
Roman Starc

»BODITE NEOMAHLJIVI V VERI«

sveti Polikarp

Sveti Polikarp se je rodil leta 68/69. Bil je učenec apostola Janeza, ki ga je po­stavil za škofa v Smirni
v Mali Aziji. S svojo močno in globoko vero je imel velik vpliv na svoj čas. Umrl je 23. februarja leta 155/56, star 86 let kot zadnja žrtev preganjanja v Smirni. Opis njegovega mučeništva je prvo in najstarejše izvir­no poročilo o smrti kakega mučenca. »Ko je bil izgovoril 'amen' in kon­čal molitev so kurjači zanetili gr­mado. Zaplapolal je mogočen pla­men, in mi, ki nam je bilo dano, smo videli čudež... Plamen je na­redil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. Polikarp je bil na sredi, ne kakor smo­deče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilni­ci. Tudi mi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga dragocena diša­va. Tako smo mi kasneje pobrali njegove kosti, dragocenejše od dra­guljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem kraju shranili.« Polikarp je napisal več pisem, ohranje­no pa je le njegovo pismo Filipljanom, v katerem jih spodbuja h zglednemu krščanskemu življenju: »V teh krepostih torej stojte in se ravnajte po Gospodovem zgledu! Bodite trdni v veri in neomahljivi; radi imejte brate; ljubite se med se­boj, združeni v resnici in s tem, da sprejemate drug drugega v Gospo­dovi krotkosti in nikogar ne pre­zirajte! Kadar lahko storite dobro, ne odlašajte, ker miloščina rešuje iz smrti.«
Sledi naštevanje dogodkov in pobožnosti, ki so se odvijale vsak dan do na­slednje nedelje. Tu jih povzemamo na kratko.
»V ponedeljek je novoposvečeno cerkev obiskala nemška bratov­ščina Brezmadežne v procesiji z gorečimi svečami, s svojimi zasta­vami, z nosili, z godbo na troben­te in cimbale in s pevci. Slovesno opravilo je vodil gospod dekan, izvrsten govor pa je imel častiti oče Hasfurter iz Družbe Jezuso­ve. Obravnaval je besede: Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to (Jeremija). V torej je bila tu bratovščina presvetega roženega venca z družbo dobrodejnega pasu sv. Avguština in Monike. Pridigal je častiti oče Adeodat Bernaš, avguštinec. Upo­rabil je besede: Tu ni nič drugega ka­kor hiša Božja in vrata nebeška.
V sredo je vodil slovesno opravilo gospod kanonik Gladič. Pridigal je visoko častiti oče Janez Krstnik od sv. Regine, prior očetov bosonogih avguštincev na temo: To hišo sem iz­volil, da bo tam na veke moje ime (Kroniška knjiga).
V   četrtek je prišla bratovščina Vnebovzete hkrati z družbo Roj­stva blažene Device Marije z vsem akademskim starešinstvom, sijaj­no opremljena s svečami in beli­mi baklami, z zastavami in banderi ter z nadvse zanimivimi nosili (na katerih so nosili srebrn kip sv. Ignacija).
V  petek je po običajni maši ob 6. uri in po kornih molitvah bil slavilni govor, ki ga je imel častiti go­spod Ivo iz Lipnice, kapucin, redni stolni pridigar, na temo: Gospod, ljubim kras tvoje hiše in prebivališča.
V  soboto je ob 9. uri prišla nova skupina prosilcev: dvoje družb, namreč škapulirska blažene De­vice Marije karmelske in pasu sv. Frančiška. Slovesni obred je opra­vil prečastiti oče Vincenc Lampretič, gvardijan očetov frančiškanov kranjske province. Nato je v hvalo stolnice zelo zgovorno pridigal ča­stiti oče Bernard Schein, ljubljan­ski pridigar, in razlagal besedilo: Velika bo slava te nove hiše.
V nedeljo, osmi dan praznovanja, je ob 8. uri stopil na govorniški oder častiti oče Matija Paradižič iz Družbe Jezusove, redni stolni pri­digar, in vzel za temo: V tvoji hiši
moram ostati. Nato je opravil peto sveto mašo prečastiti ljubljanski prošt grof Leopold Kobencl. Pridi­go je imel stolni kanonik gospod Franc Bernard Fischer v nemškem jeziku. Razlagal je besede: Osmi dan je sklical shod, ker je posvečeval ol­tar sedem dni (2 Krn 7). Ob 4. uri po­poldne po večernicah je bila tretja ali zadnja pridiga v slovenščini. Imel jo je ljubljanski kapucin ča­stiti oče Rogerij, redni nedeljski pridigar v njihovem samostanu. Govoril je o besedah: Dokončali, po­svetili so Gospodovo hišo in prinesli da­rove. [...] Tako se je srečno izteklo osemdnevno zelo slovesno pra­znovanje posvetitve, med katerim ni bilo dneva brez znamenja vese­lja. Da pa ne bi spomin na to slove­snost zatonil v pozabo, jo je knez proslavil s srebrnim spominskim novcem, s katerim je obdaril ne le tuje goste, ampak tudi domačine in številne dobrotnike.
Ponedeljek, 18.2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec Torek, 19.2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
Sreda, 20.2.: sv. Jacinta in Franči­šek Marto, fatimska pastirčka Četrtek, 21.2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj Petek, 22.2.: Sedež apostola Petra Sobota, 23.2.: sv. Polikarp, škof, mučenec

DOGODKI PRED NAMI

V četrtek, 21.2., bo po večerni sve­ti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču pogovor o življenju in delu dr. Andreja Gosarja. Gosta ve­čera bosta dr. Igor Bahovec in Peter Kovač Peršin. Lepo vabljeni!

V  četrtek, 21.2., bo od 17.00 do 18.00 organizirano vodenje oz. ogled stolnice z razlago in molitvijo
v stolnici. Za vodenje skrbi skupinaŽivi kamni.

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med nedeljsko moli­tvijo Angel Gospodov:
»Gre za čudežen ulov, za znamenje moči Jezusove besede, ko z velikodu­šnostjo vstopimo v njegovo službo. On v nas dela velike stvari. Tako dela z vsakim od nas, ko nas vpraša, da bi ga sprejeli na čoln našega življenja in odrinili z njim in zarezali novo brazdo v morje, ki se pokaže kot polna prese­nečenj. Njegovo povabilo, da odrinemo na odprto morje človeštva današnje­ga časa, da bi bili pričevalci dobrote in usmiljenja da nov smisel našemu biva­nju, ki večkrat tvega, da se stisne samo vase.«
v stolnem župnišču, ki bodo vsak četrtek in ne­deljo ob 19.00. Prva kateheza bo v četrtek, 14. februarja 2019 župnik in katehisti

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
ogled stolnice z razlago in molitvi­jo v stolnici. Za vodenje skrbi sku­pina Živi kamni.

četrtek, 14. februar 2019

Teden Božje Besede 10.2.2019- 17.2.2019


Prvi kristjani so se morali pri svojem verovanju spopadati z različnimi težavami, dvomi in drugač­nim prepričanjem večino­ma poganske družbe, ki nikakor ni mogla sprejeti dejstva Jezusovega vsta­jenja in odrešenja. Zato se ne smemo čuditi, če so kdaj tudi sami, zlasti tam, kjer so bili v manjšini, podlegli vplivom okolice. Apostol Pavel zato potem, ko razjasni vprašanja o izrednih da­rovih Svetega Duha, preide na vpra­šanje o vstajenju od mrtvih, saj so ne­kateri od njih to zanikali. Pavel jim jasno pove, da je Kristusovo vstajenje od mrtvih v središču vsega apostol­skega oznanjevanja in dejstvo, ki ga je potrdilo veliko število prič. Tisti, ki ne verujejo temu oznanilu, so »za­man sprejeli vero«. V uvodu v 15. poglavje Korinčanom najprej pojasni, da nima namena povedati ničesar novega, temveč le evangelij, ki jim ga je oznanil. Kdor ga sprejme in 'trdno stoji v njem', je »na poti odrešitve« in njegova vera ni v nevarnosti. Biti zvest evangeliju po­meni biti v Kristusovi milosti. V osrednjem delu odlomka Pavel najprej omeni šti­ri dogodke iz Jezusovega trpljenja in poveličanja (smrt, pokop, vstajenje in prikazovanje), ki jih pod­krepi z naštevanjem prič, na katerih temelji apostolsko izro­čilo. Pismo Korinčanom je bilo na­pisano pred nastankom evangelijev, zato se sklicuje na starozavezne na­povedi, ki so se v teh dogodkih ure­sničile, »kakor je v Pismih«.
V sklepu odlomka pa spregovori o sebi, ki je prav tako ena izmed prič, čeprav »najmanjši izmed apostolov«. Pravi sicer, da tega ni »vreden« in se zaveda, da vse dolguje Božji milosti, zato se je tudi »bolj kakor vsi oni tru­dil«, da bi to milost »upravičil«, saj so po njej tudi oni »sprejeli vero«.
Roman Starc

»ZASTONJ STE PREJELI, ZASTONJ DAJAJTE (MT 10,8) 27. svetovni dan bolnikov

Besede, s katerimi je Jezus poslal svo­je učence oznanjat evangelij, je papež Frančišek izbral za geslo
letošnjega svetovnega dneva bolnikov, ki ga ob­hajamo na god Lurške Matere Božje. Povzemamo nekaj misli, ki jih je papež zapisal v svoji poslanici ob tem dnevu:
Na 27. svetovni dan bolnikov nas Cerkev Mati vseh svojih otrok, zlasti bolnikov spominja na to, da so velikodušna dejanja, kot je dejanje usmiljenega Samarijana, najbolj verodostojna sredstva evangelizacije. Skrb za bolne zahteva strokovnost, ljubeznivost ter iskre­na, preprosta in svobodna dejanja, kot je objem, ki bližnjemu govori o tem, da je drugemu »drag«. V današnji kulturi odmetavanja in ravnodušnosti bi želel poudariti, da je »dar« kategorija, ki najbolj posta­vlja pred preizkušnjo današnji individualizem in družbeno razdro­bljenost, hkrati pa spodbuja nove odnose in načine sodelovanja med ljudmi in kulturami... Pri »daru« ne gre le za samo podarjanje; vklju­čuje razdajanje sebe in ni le prenos lastnine ali predmetov. Pri »daru« ne gre le za podarjanje, ker vključu­je zastonjski dar človeka samega in željo po vzpostavitvi odnosa. »Dar« je odsev Božje ljubezni, ki doseže vrhunec v učlovečenju Sina in izli­tju Svetega Duha.
Vsak od nas je ubog, v stiski in si­romašen. Ko se rodimo, potrebujemo skrb svojih staršev, da lahko preživimo, in v vseh obdobjih ži­vljenja v določenem smislu osta­jamo odvisni od pomoči drugih. Vedno se bomo zavedali svojih omejitev »ustvarjenih bitij« v od­nosu do drugih posameznikov in situacij. Odkrito priznanje te re­snice nas ohranja ponižne in nas spodbuja, da smo v življenju dejav­no solidarni.
Takšno priznanje nas vodi k od­govornemu ravnanju za spodbu­janje dobrega, ki je tako osebno kot skupno. Šele tedaj, ko sebe ne vidimo kot ločene od drugih, am­pak v bratskem odnosu z njimi, lahko razvijemo družbeno prak­so solidarnosti, ki je usmerjena v skupno dobro. Ne bojmo se nase gledati kot na ljudi v stiski ali kot na odvisne od drugih, kajti kot po­samezniki in z lastnimi prizade­vanji ne moremo premagati svojih omejitev. Zato se ne bojmo prizna­ti teh omejitev, kajti sam Bog se je
po Jezusu ponižal k nam in se po­nižuje še naprej. V našem uboštvu nam pomaga in nam naklanja da­rove, ki presegajo našo domišljijo.
Pri nas bo osrednja slovesnost kot vsa­ko leto v narodnem svetišču Marije Po­magaj na Brezjah, v ponedeljek, 11. februarja, ob 10. uri, ki jo bo vodil lju­bljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.
»V nedeljo, torej 8. maja ob 6. uri zjutraj, se je začelo posvečevanje. Ko se je obred ob 10. uri sreč­no končal, je bil navzoč z velikim spremstvom cesarski odposlanec prevzvišeni knez Janez Jožef An­ton Eggenberg, kranjski glavar, ob­dan od številnih članov juridične in zdravniške vede ter drugih de­želnih uradnikov. Pripeljal se je v krasnem vozu s šestimi konji. S škofijskega dvorca so ga pozdravili zvoki trobent in bobnov, na pragu cerkve pa so ga pri knežjih vratih z dolžno vdanostjo sprejeli prečastiti gospodje prošt, dekan in dva kanonika. Od prvega izmed njih je sprejel blagoslovljeno vodo, nato pa so ga spremili na določeno me­sto (prestol je bil dragocen in po­stavljen nasproti kneza krajevnega ordinarija), kjer je sedel. Ko je nato tudi knezoškof sedel na svoj pre­stol, je gospod prošt grof Leopold Kobencl začel maševati, medtem pa sta dva glasbena zbora (ne vštevši onih, ki so igrali na trobente in rogove in so sestavljali poseben
zbor), v katerih je bilo vsaj 50 izbra­nih akademikov filharmonikov, pod vodstvom Bertolda pl. Hofferja, kranjskega plemiča in ustano­vitelja te akademije, nastopala na kar najbolj prazničen način z nad­vse ubrano glasbo vseh vrst glasov in glasbil.
Po končanih svetih opravilih je knezoškof sprejel kneze in deželne veljake na zelo svečan obed. Bilo jih je 24 in trije izmed njih so sedeli pod baldahinom: na prvem mestu cesarjev odposlanec, na desni kneginja Marija Ana Auersperg, na levi knez Franc Karel Auersperg. Drugi gostje so bili: baron Halden, kot zastopnik freisinškega škofa, grof Rosenberg, koroški kastelan, Vajkard grof in gospod Gallenberg, svetega cesarskega veličanstva taj­ni svetnik in deželni namestnik, Volf Engelbert grof Auersperg, sve­tega cesarskega veličanstva tajni svetnik, maršal Kranjske, Franc Adam Ursini grof Blagaj, svetega cesarskega veličanstva tajni sve­tnik, Anton baron Gallenfels, stiški opat, Volf Herbert grof Lamberg, Jožef Osvald grof Attems, Vajkard Ferdinand grof Barbo, Orfej grof Strassoldo, Sigfrid grof Gallenberg, Sigfrid grof Auersperg, Žiga grof Auersperg, Vajkard Le­opold Ursini grof Blagaj, Marija Ana grofica Vermundt, generalova žena, Katarina Elizabeta, maršalo­va žena, ... Grofica Gallenberg, Ma­rija Ana grofica Auersperg. Lucieta grofica Strassoldo. Po kosilu je po opravljenih večernicah najprej ob 4. uri stopil na
govorniški oder častiti oče Mati­ja Paradižič, Družbe Jezusove, re­dni stolni [pridigar], ki je razlagal temo: Danes je v to hišo prišlo odreše­nje. Nato so bile slovesne lavretanske litanije.
Ponedeljek, 11.2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov Torek, 12.2.: sv. Humbelina, re­dovnica
Sreda, 13.2.: sv. Jordan Saški, re­dovnik
Četrtek, 14.2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec Petek, 15.2.: sv. Klavdij, redovnik Sobota, 16.2.: sv. Julijana Koprska, mučenka
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
S četrto številko začenja ver­ski tednik DRUŽINA z novo, prenovljeno podobo. Ob tem vam ponujajo tri brezplačne številke ter kuharsko knjiži­co Praznične dobrote. Kogar zanima, naj v kiosku čimprej izpolni naročilnico.
V četrtek, 21.2., bo po večerni sve­ti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču pogovor o življenju in delu dr. Andreja Gosarja. Gosta ve­čera bosta dr. Igor Bahovec in Peter Kovač Peršin. Lepo vabljeni!
V  četrtek, 21.2., bo od 17.00 do 18.00 organizirano vodenje oz. ogled stolnice z razlago in molitvi­jo v stolnici. Za vodenje skrbi sku­pina Živi kamni.
v stolnem župnišču, ki bodo vsak četrtek in nedeljo ob 19.00. Prva kateheza bo v četrtek, 14. februarja 2019 župnik in katehisti

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Teden Božje Besede 3.2.2019- 10.2.2019


V prejšnjem odlomku je apostol Pa vel svoje razmišljanje o Kristu­sovem telesu in njegovih udih zaključil z našteva­njem različnih služb, da­rov in karizem ter ob tem ugotavljal, da nis(m)o po­klicani k temu, da bi vsi delali vse. Zato v nadalje­vanju vse, ki si morda želijo to ali ono spodbuja, naj hrepeni­jo »po večjih milostnih darovih« in se odpravijo na »odličnejšo pot«, na pot ljubezni. Ljubezen je tisti dar, ki vse presega in brez katere tudi služ­be in karizme nič ne pomenijo. Odlomek, ki ga upravičeno imenu­jemo hvalnica ljubezni, ima tri dele. Pavel najprej govori o vzvišenosti ljubezni, nato o njenih delih in na koncu o neskončnosti ljubezni. V prvem delu našteva karizme in jih na skoraj pesniški način prikaže v vsej njihovi imenitnosti, da bi ob tem toliko bolj poudaril pomen ljubezni. Kajti govor v jezikih, dar pre­roštva, spoznanja, dobra dela in celo vera 'nič ne koristijo', če niso storje­na iz ljubezni do Boga in bližnjega. Prava ljubezen se mora izražati 'od znotraj navzven', priti
mora iz globljega, notra­njega nagiba in ji zato nič ne more 'škodovati'. Sledi naštevanje lastno­sti kar petnajst jih našteje po katerih prepoznamo to pravo ljubezen. Gre za čisto vsakdanje stvari, ki so vsakomur ra­zumljive in ob katerih lahko vsak hitro preveri »mero« svoje ljubezni do bližnjega.
V zadnjem delu pa se Pavel zopet vrne k bolj poetični govorici ter opi­še, kako bodo vse karizme počasi od­padle, saj so kljub svoji vzvišenosti dane samo za ta čas in svet. Ne gle­de na to, da so darovi Svetega Duha, so le ogledalo, v katerem nepopol­no gledamo tisto, kar nam bo nekoč dano gledati »iz obličja v obličje«.
Roman Starc
»Ta praznik je najprej povabilo, da se ozremo v preteklost našega na­roda, pa tudi našega kulturnega področja. Da naš pogled seže na različna polja ustvarjanja duha. Da se ozremo na našo kulturno krajino, ki ji je človekovo ustvarja­nje na različnih koncih dajalo raz­lične obraze, ki sporočajo identite­to ljudi, ki so jih oblikovali in tam živeli. Da naš pogled seže v nošo, v kateri so ljudje na našem naro­dnem prostoru delali in praznova­li. Danes je postala del folklore, a mora ostajati tudi del naših kore­nin. Da naše uho prisluhne glasbi, pesmim in plesom, ki so življenju dajali takt, ki so razplamtevali ve­selje in blažili žalost, ki so ljudem pomagali, ko so se smejali in ko so jokali. Da se naše oči ozrejo v poslikave in kipe, ki so jih ustvarjali naši domači umetniki in mojstri čopiča in dleta, ki so k nam pri­hajali iz sveta. Da se zagledamo v sporočilnost mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v poklon svetih treh kraljev pri svetem Primožu nad Kamnikom, da se zasanjamo v nežno poslikavo Rotunde v pre­kmurskem Selu do Kraljeve poslikave cerkve na Svetih Višarjah. Da se zagledamo v pisano duhovitost panjskih končnic in ganljivo vero, ki je zaljšala znamenja na križpotjih naših vasi in cest. Ta pogled nam tudi jasno pove, da smo bili v svojem kulturnem ustvarjanju samonikli, obenem pa nikakor ne osamljeni in loče­ni od kulturnega prostora, ki nas je obdajal in v katerem smo živeli. Naša visoka umetnost je zrasla z evropskim kulturnim obnebjem, iz katerega smo se plemenitili in v katerega so tudi naši umetni­ki prispevali naš delež talenta in navdiha /.../
Čemu smo zvesti mi, čemu so zve­sti naši umetniki? Iz česa ustvar­jajo in zakaj? Gre za navdih, ki jih nagovarja, gre za notranjo nujo, zaradi katere morajo vzeti v roke čopič ali pero, da navdih izgovori­jo in z njim plemenitijo? Ali gre za krik praznine, nesmisla, totalnega razkroja občutka za lepo, dobro, re­snično? Ali gre za globoko potrebo sebi in drugim pomagati postajati boljši boljši ljudje, boljši državlja­ni in seveda tudi boljši Slovenci, ali pa gre za nujo opozoriti nase, pa če­prav ne premorem nič boljšega, kot šokantno kričanje praznine? /.../ Umetniki so v posebno kamrico našega naroda skozi stoletja, tudi za ceno „nošenja pekla al' nebes v prsih" spravili dovolj vredne­ga, kar je prestalo presojo časa, da moramo danes s ponosom ugota­vljati, da smo obstali kot narod po kulturi in umetnosti. Zato naj Bog blagoslavlja ustvarjalce, ki poslu­šajo navdih in iz njega ustvarjajo.«
»Medtem pa je bil 5. maja ob 4. uri popoldne v zvoniku, ki gleda na

sever, ob asistenci gospodov ka­nonikov barona Billichgratza in Fischerja s slovesnim obredom posvečen veliki zvon, ki so ga pre­skrbeli z velikodušnim darom Pe­tra Antona Codellija, kranjskega in koroškega plemiča.
Dan prej so vse, kar je sodilo k slo­vesnosti, srečno in veličastno pri­pravili, ne da bi knez varčeval z izdatki, da bi se le povečal sveti in svetni sijaj tolikšnega prazno­vanja. Ves prostor okrog stolnice je bil ozaljšan z dolgov vrsto mla­jev in visečimi listnatimi okra­ski, sem in tja pa so urejeno razmestili tudi smrekove vence. Nad stranska vrata, ki gledajo na trg, so pritrdili glavni napis, z zlato in srebrno barvo lepo okrašen, ki se glasi takole:
Troedinemu Bogu, Najboljšemu, Najvišjemu. Ko je divji Atila uni­čil stari emonski škofovski sedež, so tukaj ribiči postavili prvo stavbico v čast svetemu škofu Miklavžu. Nato jo je avstrijska velikodušnost pov­zdignila v stolno cerkev, zaradi zoba časa pa je razpadla, a vztrajna pobožnost Ljubljančanov jo je iz temeljev na novo postavila tako veličastno, kakor jo zdaj gledaš. Zato naj bo srečna in blagoslovljena. Ferdinand, 14. ljubljanski škof, svetega rimske­ga cesarstva knez, jo je tretjič s slovesnim obredom posvetil 8. maja leta 1707 po Kristusu.
Dne 7. maja je knez krajevni ordinarij sam opravil slovesne večernice, da bi začetku takšnega prazno­vanja dal primerno težo. Ta dan je prišel v Ljubljano koroški gradi-
Ljubljanski škof Franc Ferdinand Kuenburgščan grof Rosenberg, svetega ce­sarskega veličanstva tajni svetnik, v spremstvu 16 konjenikov, ker je bil na to slovesnost posebej pova­bljen, kakor smo na svojem mestu že povedali. Škof mu je že prejšnji dan poslal naproti v Kranj šesterovprežni voz, da bi ga dostojno sprejel. Kranjski mestni župnik ga je v imenu njegove prevzvišenosti vljudno pozdravil in spremljal do sem. Odločil se je nastaniti v jav­nem gostišču pri Cesarski kroni, da ne bi užalil nikogar izmed treh knezov, ki so ga posebej povabili. Pričakovali so več škofov, lavantinskega, sekovskega in druge, a jih je nemara zadržalo slabo vre­me, ki je nastopilo.«
Ponedeljek, 4.2.: sv. Jožef Leoniški, kapucin, misijonar Torek, 5.2.: sv. Agata, devica, mučenka
Sreda, 6.2.: sv. Pavel Miki in dr. ja­ponski mučenci
Četrtek, 7.2.: sv. Nivard, redovnik Petek, 8.2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja, Prešernov dan Sobota, 9.2.: sv. Apolonija, devica, mučenka
V petek, 8.2., bo ob 10.00 sveta maša za vse žive in pokojne ume­tnike in ljubitelje kulture. Daro­val jo bo nadškof msgr. Stanislav Zore.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek v homiliji ob kon­cu svetovnega dneva mladih v Pa­nami:
»Kajti vi, dragi mladi, niste priho­dnost, ampak ste 'Božji zdaj'. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše sku­pnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in sku­paj z njimi spregovorite in uresničuje­te sanje, s katerimi vas je Gospod sa­njal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej Mt 6,21). In to, v kar se za­ljubite, ne bo osvojilo le vaše domišlji­je, ampak bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo spodbujalo v trenutkih utruje­nosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko ima­mo vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Go­spod zaljubi!«
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 26. januar 2019

Teden Božje Besede 27.1.2019- 3.2.2019


Potem, ko Pavel spregovori o različnih darovih in karizmah, ki jih Gospod deli v svoji Cerkvi ter poudari, da imajo kljub raz­ličnosti »istega Duha«, to­krat to podkrepi s podobo o telesu in njegovih udih. Enotnost v raznolikosti in raznolikost v enotnosti tako primerja enotnosti člo­veškega telesa: »Vsi telesni udje so eno telo«, pri čemer je vir in počelo te »enosti« (enotnosti) v Svetem Duhu: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo... in vsi smo pili enega Duha«. V tem lahko vidimo tudi podobi krsta in evharistije, ki kristjana vcepita v enotnost Cerkve. Podoba s katero Pavel razloži svoj nauk, je sama po sebi tako zgovor­na, da ne potrebuje kakšne posebne razlage. Bolj pomembno je dejstvo, zaradi katerega se mu zdi potrebno, da na tako »obširen« in nedvoumen način spregovori o tem vprašanju.

V cerkvenem občestvu v Korintu so se namreč morali nekateri počutiti »drugorazredne«, ker niso imeli do­ločenih karizem in darov, s katerimi so se drugi najbrž pretirano po­našali. Zaradi tega občutka manjvrednosti so se čuti­li prezrte oz. izrinjene iz občestva in po vsej verje­tnosti so jim tudi »obdarovanci« morali večkrat vzbujati tak občutek. Najhujše, kar lahko prizadene neko skupnost, je ravno ta greh raz­dvojenosti, ki pa ga je Kristus »razga­lil«, ko je v Cerkev vpeljal novo vre­dnotenje in dostojanstvo oseb. Tako kot ni več »ne Grka ne Juda, ne obre­zanega ne neobrezanega, ne sužnja ne svobodnega« kakor pouči Kološane, tako ni več 'potrebnega in nepotreb­nega', pač pa smo vsi enako pomemb­ni in častivredni. Zato med nami ne sme biti razprtij in neenakosti, pač pa smo dolžni »enako skrbeti drug za drugega«.
Roman Starc
Vandalizem v stolnici. Kolikor mi je znano, so se s to težavo spopadali že vsi moji predhodniki, kar pa ne pomeni, da se proti temu »ne spla­ča« truditi. Žal se vedno znova po­javi kdo, ki želi uničiti vse lepo, kar nam uspe uresničiti ali za kar si prizadevamo. Tako se zadnje čase pojavlja v stolnici nekdo, ki z no­žem reže oltarne prte, spravil pa se je tudi nad oglasno desko. Vse obi­skovalce stolnice zato prosim, da ste posebej pozorni na kakšno »ne­navadno« obnašanje in na to opozo­rite mene ali mežnarja. Škodo smo prijavili policiji, tako, da bodo lah­ko ukrepali, ko bomo odkrili kdo to je. Hvaležni vam bomo za kakr­šnokoli pomoč pri tem, da ga odkri­jemo ter zavarujemo lepote in dra­gocenosti naše stolnice. Tudi zaradi lažjega nadzora vas prosim, da do­brohotno sprejmete različne »ome­jitve«: pregrajevalne vrvi in obča­sno zaklenjena glavna vrata. Žal so že daleč časi, ko je Charles Nodier, francoski pisatelj in urednik gla­snika Ilirskih provinc zapisal: »Ta narod bil je najlepša družba dobrih ljudi, kar jih je Bog na zemljo zasa­dil ... Ljudje, ki so več let v Ljublja­ni živeli, se ne spominjajo, da bi bili kdaj slišali o kakem zločinu. Dežel­ni jezik nima niti izraza za zločine.«

JEZUSOVO DAROVANJE SVEČNICA

Prvotni praznik »Marijinega očiščeva­nja«, kasneje »Jezusovega darovanja«, danes poznamo
predvsem pod imenom svečnica, ker se na ta dan po naših cer­kvah blagoslavljajo sveče, ki jih verni­ki odnesejo na svoje domove. Ta staro­davni bogoslužni običaj se naslanja na besede, ki jih je ob detetu Jezusu izrekel starček Simeon, ko ga je imenoval »luč v razsvetljenje narodov«. Pomen tega obreda lepo oriše prošnja pri blagoslovu sveč: ». kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetlje­na z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sve­tega Duha...«
»Božja mati in vedno Devica je v svojem naročju prinesla v tempelj Jezusa, luč sveta, in ga približala ti­stim, ki so sedeli v senci teme. Mi pa razsvetljeni od te luči držimo v rokah luči, ki svetijo vsem okoli nas, in hitimo naproti njemu, ki je prava luč. Z mislijo na to skrivnost stopimo zdaj v vrsto in nosimo v ro­kah luči, da pokažemo svojo vero v to, da nas je razsvetlila Božja luč. Svetloba teh luči je podoba Božje svetlobe, ki jo oznanjamo. Bratje in sestre, dajmo se od nje razsvetli­ti, vse naj nas razžari! Nihče naj se ne izmakne njenemu sijaju, nihče naj se ji ne umakne in tava v temi. Stopimo naprej po svetli poti v žaru in sijaju vedno bliže k njemu, ki je večna luč. S starčkom Simeonom sprejmimo to večno izžarevajočo luč. Z vsem srcem zapojmo hvalni­co Bogu Očetu, od katerega je ta luč od luči, da nas je rešil teme in nas vse razsvetlil.« (sveti Sofronij)
Besedo o tem, kakšne slovesnosti so se odvijale ob posvetitvi stolnice, prepusti­mo kar kronistu in zgodovinarju Jane­zu Gregorju Dolničarju: »Ko so sveti­šče, kot smo doslej videli, dozidali in izvršili do vrha zvonikov, je do­ločil knez krajevni ordinarij, naj se opravi posvetitev tega svetišča po starem obredu prav posebno slo­vesno v trajni spomin zanamcem; opravilo naj v čast Bogu, Najboljše­mu in Najvišjemu, poteka kar mo­goče slovesno celih osem dni. Začetek slovesnosti je bil v začetku aprila določen za 8. maj leta 1707, da bi se držali hvalevredne stare usta­nove. Medtem niso opustili ničesar, kar bi moglo povečati pobožnost ali sijaj pripravljajoče se slovesnosti. V Augsburgu so naročili kovati ko­vance ali spominske svetinje, stene svete stavbe so olepšali in nanje pri­trdili 12 pozlačenih bronastih križev, postavili so marmorirane od­prte lope za govornike, na pevskem koru so napravili nove sedeže, ol­tarje so lično okrasili, in da bi hkra­ti z zunanjo pobožnostjo še bolj ble­stelo tudi načrtovano praznovanje, se je zdelo prav kar najvdaneje povabiti premilostnega cesarja Jožefa I. kot deželnega kneza in nasledni­ka predarežljivega ustanovitelja, milostno cesarico Amalijo in milo­stno cesarico vdovo Eleonoro s pi­smi, ki jih je poslala posebna pisar­na. Vabila so poslali tudi številnim pomembnim knezom, škofovskim in svetnim, posebej knezu Salmu, vrhovnemu načelniku dvora, nad­škofu v Pragi, koadjutorju salzburške nadškofije, brižinskemu, dunajskemu, lavantinskemu, sekovskemu in hiemseejskemu škofu, namestniku njegovega veličanstva v Gradcu, predsedniku dvorne ko­more in predsedniku dvornega sve­ta ter koroškemu kastelanu, doma pa slavnim kranjskim stanovom. Škofijski urad je razglasil prazno­vanje tudi župnikom in komisar­jem celotne ljubljanske škofije, bli­žnje pa so povabili k slovesnosti in jo prebivalcem Ljubljane 1. maja oznanili s prižnic.«
  Ponedeljek, 28.1.: sv. Tomaž Akvinski, duhovnik, cerkveni uči­telj
  Sreda, 30.1.: sv. Hijacinta Mariscotti, tretjerednica
  Četrtek, 31.1.: sv. Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev
  V četrtek, 31.1., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
  V petek, 1.2., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15. 00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu. Sveto mašo ob 18.30 bo daroval škof dr. Franc Šuštar. Pri vseh ma­šah bo blagoslov sveč.
  V petek, 8.2., bo ob 10.00 sveta maša za vse žive in pokojne ume­tnike in ljubitelje kulture. Daro­val jo bo nadškof msgr. Stanislav Zore.

MISEL TEDNA

Papež Frančišek v poslanici za 34. svetovni dan mladih v Panami: »Postaviti se v služenje bližnjemu, ne pomeni samo biti pripravljeni za delo­vanje. Potrebno se je postaviti tudi v di­alog z Bogom z držo poslušanja, kakor je to storila Marija. Ona je prisluhnila temu, kar ji je rekel angel in zatem od­govorila. Iz tega odnosa z Bogom v tiši­ni srca odkrijemo svojo identiteto ter po­klic, h kateremu nas Gospod kliče, ki pa se lahko izrazi v različnih oblikah: v poročenosti, v posvečenem življenju, v duhovništvu... Nikoli sebičnosti. Ne obsta­ja poklicanost k sebičnosti. Vsi ti poklici so načini hoje za Jezusom. Pomembno je odkriti, kaj Gospod pričakuje od nas ter imeti pogum za reči »da«. Marija je bila srečna žena, saj je bila ve­likodušna pred Bogom ter se tako odpr­la za načrt, ki jo je imel zanjo. Predlo­gi Boga za nas, kakor je bil ta, ki ga je imel za Marijo, niso zato, da ugasnejo sanje, temveč da prebudijo želje in sto­rijo tako, da bo naše življenje obrodilo sadove, privabilo številne nasmehe ter razveselilo številna srca. Dati pritrdilni odgovor Bogu je prvi korak za biti sreč­ni ter osrečevati druge osebe. Dragi mladi, imejte pogum, da vsak vstopi v svojo notranjost ter vpraša Boga: 'Kaj hočeš od mene?' Pustite, da vam Gospod spregovori in videli boste, da se bo vaše življenje spremenilo ter napolnilo z veseljem.«

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30


Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/