Follow by Email

sobota, 21. december 2019

Teden Božje Besede 22. 12. 2019-12. 1. 2020


»V preprostem in čudovitem zname­nju jaslic, ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo človeškost in naše življe­nje. Nikoli nas ne pušča samih. Spre­mlja nas s svojo skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji tako v veselju, kot v bolečini je On Emanuel, Bog z nami. Kakor betlehemski pastirji sprejmimo povabilo in pojdimo k votlini, da bi vide­li in prepoznali zna­menje, ki nam ga je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno vese­lja, tako da ga bomo lahko ponesli tja, kjer je žalost, in upa­nja, da ga bomo lah­ko podelili s tistim, ki so ga izgubili.«
Papež Frančišek
  
Veliko Božjega blagoslova, notranjega zadovoljstva in veselja naj v vaša srca in domove prinese novorojeno Dete.

Župnik

'Imam težave, še preveč, a ne verjamem, da ima Bog kaj s tem.' Takšni pomisle­ki se nam nikoli ne bodo nehali vsi­ljevati. Zato razumem kralja Ahaza, ki je vladal v Jeruzalemu v letih 735-716 pr. Kr. V zagati, ko ni videl rešitve, se je spraševal, ali naj se za­nese na politično taktiziranje ali pa naj posluša preroka. Izaija mu je po­sredoval Božje sporočilo: »Varuj se in ostani miren, ne boj se« (Iz 7,4). Ahazu je zastal dih. Izaijevega spo­ročila ni mogel sprejeti; enostavno mu ni zaupal. Preplavilo ga je malodušje; ogradil se je od vseh. Bre­me odgovornosti za usodo države je jemal resno, a je bilo zanj pretež­ko, kot bi bilo pretežko za kogarkoli na njegovem mestu. Kako tudi ne, ko pa je imel proti sebi aramskega kralja Recina, ki je kraljeval v Da­masku, in Pekaha, kralja Severnega Izaelovega kraljestva, ki je kraljeval v Samariji. Ta dva sta ga silila v koa­licijo proti Asiriji, velesili na obmo­čju današnjega Irana in Iraka, ki se je širila proti Mediteranu. Izaija ni odnehal. Ahaza je spodbu­jal, naj se končno le obrne na Boga: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga« (Iz 7,10). Ne vem, kaj bi sam storil na njegovem mestu, lahko pa povem, kaj bi storil danes. Nalogo, ki me presega, predvsem psihično, izročam v Božje roke. Za­vedam se, da lahko na ta način tudi izgubim. In ravno v tem je preizku­šnja: ali izgubiti nekaj, kar si želim, a pripada temu svetu, ali zaupati, da bo zadevo pripeljal do optimal­nega konca. Nočem biti preveč pa­meten, ker vem, da mi je laže zau­pati danes kot tedaj, ko sem bil star dvajset let.
Ahaz Bogu ni zaupal. Njegovo apatijo je Bog sam razpletel in po prero­ku napovedal, da bo poskrbel za nas po Emanuelu, ki bo Bog z nami.
Milan Knep
Božično praznovanje z vrhuncem sredi noči in v času zimskega sonč­nega preobrata, ko se tema najdalj­ših noči začenja umikati svetlobi dneva, nam sporoča: Bog ne zapu­šča sveta! Ostaja z nami kot Luč, kot Odrešenik! Dokler bo obstajal svet, ne bo nikoli prenehala aktualnost angelove vesele novice iz betlehemske noči: »Ne bojte se! Glejte, ozna­njam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Da­vidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10). Samo On je in ostane Pot (Jn 14,6) izhoda iz »dežele smrtne sence« (Iz 9,1). Ob božičnem praznovanju sloven­ski škofje vsem vam, dragi bratje in sestre v župnijskih občestvih, pa tudi vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem in semeniščnikom, vsem ožjim sodelavcem, vsem na­šim zamejcem in zdomcem ter slo­venskim misijonarjem, še posebej pa vsem bolnikom in najbolj preizkušanim bratom in sestram, (pri) voščimo obilje Božjega kruha, ki naj vaše življenjsko okolje v letu 2020 spreminja v sodobno hišo kru­ha za vse bližnje, ki so lačni pristne ljubezni! Enako voščilo namenja­mo v duhu ekumenskega sožitja tudi vsem pravoslavnim in evange­ličanskim bratom in sestram.
Vaši škofje
Čudovito znamenje jaslic, ki je kr­ščanskemu ljudstvu tako drago, ve­dno vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče s strani Svete­ga pisma. Medtem ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhov­no odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In od­krijemo, da nas On tako ljubi, da se je združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.
Izvor jaslic srečamo v nekaterih evangeljskih podrobnostih o Jezu­sovem rojstvu v Betlehemu. Evange­list Luka preprosto pove, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (2,7). Ko je Božji sin prišel na svet, je pro­stor našel tam, kjer jedo živali. Seno je postalo prvo ležišče Njega, ki se bo razodel kot »kruh, ki je prišel iz ne­bes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je do­umel že sv. Avguštin skupaj z dru­gimi cerkvenimi očeti, ko je zapisal: »Položen v jasli je postal naša hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebu­jejo različne skrivnosti Jezusovega življenja in nam jih približajo, da jih začutimo v svojem vsakdanjem ži­vljenju.
Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvar­nik vesolja, se skloni do naše majh­
nosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življe­nja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in iz­gubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svoje­ga Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.
Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgod­bo, ki so jo živeli v Betlehemu. Seve­da evangelij vedno ostaja vir, ki nam omogoča, da spoznamo in premišlju­jemo ta dogodek; vendarle pa pred­stavitev jaslic pomaga, da si predsta­vljamo prizore, spodbuja čustva, nas povabi, da se čutimo vključene v zgo­dovino zveličanja, sodobniki dogod­ka, ki je živ in aktualen v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Sedaj bi rad prešel na pregled različ­nih znamenj v jaslicah, da bi doume­li pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripo­vedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih tre­nutkih nas Bog ne pušča samih, am­pak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega obstoja: kdo sem, od kod prihajam, zakaj sem bil rojen v tem času, zakaj ljubim, zakaj trpim, zakaj bom umrl. Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je
tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79). Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ru­ševine hiš in starih palač, ki v nekate­rih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete družine. Ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je po­kvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega sveta, da je prišel zdravit in obnavljat, da bi naše življenje in svet spet privedel k njunemu izvirnemu sijaju. Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spomi­njamo, kot so napovedali preroki, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklica­ni, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in po­glejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod,« (Lk 2,15) tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz prepros­tosti tega opisa dobivamo čudovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo narediti še tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, se pravi zveličanja, ki je podarjeno. Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja. Bogu, ki nam prihaja naproti v detetu Jezusu, pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, za­radi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezu­sa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.
V naše jaslice imamo navado postavl­jati veliko simboličnih figuric. Pred­vsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca. Revni in preprosti v jasli­cah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njego­vo bližino. Jezus, »krotak in iz srca ponižen,« (Mt 11,29) se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporoči­lo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče. Herodova palača je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v jaslih Bog sam začne edino resnično revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim daje upanje: revolucijo ljubezni, revoluci­jo nežnosti.
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurice Ma­rije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skriv­nosti, v katero je bilo vpleteno to dek­le, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na oznanilo an­gela, ki jo je prosil, naj postane Božja Mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi,« (Lk 1,38) so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem »da« je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še po­svetila. V njej vidimo Božjo Mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo bese­do in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obva­roval Dete in njegovo mamo. Obi­čajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sv. Jo­žef vrši zelo pomembno vlogo v živ­ljenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svo­je družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez okle­vanja podal na pot v Egipt (prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko sk­rivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo iz­polnjeval.
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico dete­ta Jezusa. Bog se predstavi na ta način kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje na­ročje. V slabotnosti in krhkosti skri­va svojo moč, ki vse ustvarja in spre­minja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začu­denje, ker postavi pred nas veliko sk­rivnost življenja. Ko vidimo, kako ža­rijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gle­danju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju. »In življenje se je razodelo,« (1 Jn 1,2) tako apostol Janez povzema skriv­nost učlovečenja. Jaslice nam omogo­čijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz ka­terega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Božji način delovanja nas skoraj oma­mi, saj se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal člo­vek kot mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše veden­je: spi, pije mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča, je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jas­lice kažejo Boga, kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju, vključenem v Bož­je življenje; vabijo nas, naj postane­mo njegovi učenci, če hočemo doseči smisel življenja.
Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo fi­gurice svetih treh kraljev. Ko so gle­dali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot pro­ti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen po­men: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božan­stvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgo­vornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj po­stane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Magi nas učijo, da lahko krenemo od zelo daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kral­jem otrokom jih prevzame veliko ve­selje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog
tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje po­nižne. Ko so se vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem prese­netljivem srečanju z Mesijem in zače­li potovanje evangelija med ljudstvi. Pred jaslicami se duh rad poda v čas otroštva, ko smo nestrpno pričako­vali, da jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredova­na vera; istočasno pa nam dajo začu­titi dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni po­membno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjerkoli in v katerikoli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne
glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa po­sredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdob­ju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu in čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božje­ga Sina in Device Marije. To doživljati je sreča. V šoli sv. Frančiška odprimo srce tej preprosti milosti, dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš »hvala« Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.
V Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu papeževanja.
Frančišek

  V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sve­ta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo vabljeni!
  V torek, 24. 12., bodo ob 16.00 slove­sne večernice in somaševanje stolne­ga kapitlja. Vodi škof msgr. Franc Šu­štar. Po končani sveti maši bo molitev »Ure bogoslužnega branja«. »Družin­sko polnočnico« ob 21.00 bo daroval župnik, slovesno polnočno mašo ob 24.00 pa nadškof msgr. Stanislav Zore.
  V sredo, 25. 12., na božič, bodo svete maše po nedeljskem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stani­slav Zore, ob 16.00 pa škof msgr. Franc Šuštar.
  V četrtek, 26. 12., bodo svete maše po prazničnem redu: Ob 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00 in 18.30.
  V nedeljo, 29. 12., bo imel sveto mašo ob 16.00 ter blagoslov otrok škof msgr. Franc Šuštar.
  V torek, 31. 12., bomo pri večerni sveti maši ob 18.30 zapeli zahvalno pe­sem v zahvalo za preteklo leto.
  V sredo, 1. 1., bodo svete maše ob 6.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00 in 18.30. (maš ob 7.00 in 8.00 ne bo!) Sve­to mašo ob 16.00 bo daroval škof msgr. Franc Šuštar.
  V četrtek, 2. 1., bo po večerni sveti maši pred Najsvetejšim molitev za nove duhovne poklice in svetost duhovni­kov.
  V petek, 3. 1., na prvi petek, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 4. 1., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
  V ponedeljek, 6. 1., bodo svete maše po prazničnem redu: ob 6.00, 7.00, 8.00,
9.00, 10.30, 16.00 in 18.30. Slovesno sve­to mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri sveti maši ob 9.00 gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in mašnega pomočnika.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
  Nedelja, 22. 12.: 4. adventna nedelja
  Ponedeljek, 23. 12.: sv. Janez Kancij, duhovnik
  Torek, 24. 12.: sv. Adam in Eva, prastarši, sveti večer
  Sreda, 25. 12.: BOŽIČ, slovesni zapo­vedani praznik Jezusovega rojstva
  Četrtek, 26. 12.: sv. Štefan, diakon, prvi mučenec, dan samostojnosti in enotnosti
  Petek, 27. 12.: sv. Janez, apostol, evangelist
  Sobota, 28. 12.: sv. nedolžni otroci, mučenci
  Nedelja, 29. 12.: Sveta družina
  Ponedeljek, 30. 12.: sv. Feliks I., pa­pež
  Torek, 31. 12.: sv. Silvester (Silvo), pa­pež, drugi sveti večer
  Sreda, 1. 1.: Marija, sveta Božja Mati, novo leto, dan miru
  Četrtek, 2. 1.: sv. Bazilij Veliki, Gre­gor Nazianški, škofa
  Petek, 3. 1.: Presveto Jezusovo ime, prvi petek
  Sobota, 4. 1.: sv. Angela Folinjska, re­dovnica, prva sobota
  Nedelja, 5. 1.: 2. nedelja po božiču, tretji sveti večer
  Ponedeljek, 6. 1.: Gospodovo razglašenje, sveti trije kralji, slov. praznik
  Torek, 7. 1.: sv. Rajmund Penjafortski, duhovnik
  Sreda, 8. 1.: sv. Severin Noriški, opat
  Četrtek, 9. 1.: sv. Hadrijan, opat
  Petek, 10. 1.: sv. Gregor Niški, škof, cerkveni učitelj
  Sobota, 11. 1.: sv. Pavlin Oglejski, škof
  Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst
Že za lanski božič ste lahko pred ol­tarjem v naši stolnici občudovali nove kipe svete družine. Iz bele gline jih je naredil bogoslovec Peter Čemažar. Marija sedi in v naročju drži Jezu­sa, z desnico mu podpira glavico in ga »boža« s pogledom, sveti Jožef pa ju s palico v roki in v pobožni drži sto­je opazuje. Opazuje pa prizor in dvi­ga glavo k Jezusu tudi ovčka, ki sedi pred Marijo. Tisto, kar nas še posebej nagovori, je milina obrazov Jožefa in Marije, s katerih sijeta ljubezen in spokojnost. Bogoslovcu Petru se lepo zahvalim, da je sprejel moj »izziv« in ustvaril lepo umetnino. Naj ga sveta družina obilno blagoslavlja na njego­vi poti v duhovništvo!

TRIJE SVETI VEČERI

Po stari slovenski navadi se po druži­nah na vse tri svete večere zberemo skupaj in ob molitvi ter prepevanju božičnih pesmi blagoslovimo domove in družine. Ne pozabite in ne opuščajte tega lepega običaja!

SPREMENJEN URNIK DELAVNIŠKIH MAŠ

      Po posvetu s stolnim kapitljem smo se odločili, da zaradi vedno manjše­ga obiska 
po novem letu ne bo več delavniških svetih maš ob 7.30.
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 20. december 2019

Teden Božje Besede 15. 12. 2019-22. 12. 2019


Tisti, ki prihaja, ne prinaša zapovedi, temveč najprej sebe, skrivnostno drugost, eshatološko prihodnost. Ki pa ni oddaljena, ampak se nam pusti duhovno otipati. O njej je po starcu Zosimu spregovoril F. M. Dostojevski v Bratih Karamazovih: »Mnogo nam je na zemlji prikrito, toda namesto tega nam je bilo podarjeno skrivnostno, skrito občutje naše žive povezanosti z drugim svetom, z zgornjim, višjim svetom, tako da tudi korenine naših misli in čustev niso tu, temveč v drugih svetovih. Zato filozofi govorijo, da na zemlji ni mogoče dojeti bistva stvari. Bog je vzel semena iz drugih svetov in jih posejal na to zemljo ter dal rasti svojemu vrtu; in vse, kar je lahko vzklilo, je vzklilo, toda to, kar je zraslo, živi in je živo le prek občutka svojega dotikanja drugih skrivnostnih svetov. Če ta čut v tebi oslabi ali se uniči, potem tudi tisto, kar je v tebi zraslo, umre. Tedaj postaneš do življenja ravnodušen in ga celo začneš sovražiti.« Nekaj podobnega najdemo v Platonovem Teajtetu: »Sokrat: Ali potemtakem z izrazom »razmišljati « imenuješ isto kot jaz?« Teajtet odgovarja: »In kaj ti tako imenuješ? « Sokrat: »Pogovor, ki ga duša opravlja sama s seboj o tem, o čemer premišljuje. To ti pojasnjujem kot nekdo, ki res ne ve. Zdi se mi to, da se duša, ko razmišlja, zgolj pogovarja, tako da sama sebe sprašuje in odgovarja, potrjuje, zanikuje.« Sokratova nevednost se ne nanaša na njegovo omejeno poznavanje astronomije, biologije, geometrije itd. Pač pa na tisto, česar ne pozna, a ga še kako zanima; na tisto, kar biva onstran vsega bivajočega. Kristjani verujemo, da Tisti, ki ga Sokrat še ni poznal, ne ostaja nedostopen, kajti »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviga iz Izraela« (4 Mz 24,17).
Milan Knep

Papež Frančišek v teh dneh obhaja dve obletnici: 13. decembra je na­mreč minilo petdeset let od

njego­vega mašniškega posvečenja, 17. decembra pa bo praznoval 83. roj­stni dan. Njegova odločitev za duhovništvo je dozorela ob dogodku, ki se je zgodil na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953, ko je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je, tako pravi, v sebi začutil klic, naj postane duhovnik: »Med tisto spovedjo se mi je zgodilo nekaj redkega, ne znam pove­dati kaj, vendar je bilo nekaj, kar mi je spremenilo življenje. Dejal bi, da je bilo, kakor bi me presenetili, ko sem opustil obrambno držo. Šlo je za presenečenje ... Name je vedno naredil vtis evangeljski odlomek, v katerem beremo, da je Jezus pogledal Mateja z izrazom, ki bi ga v prevodu lahko opisali kot »da mu je ponudil usmiljenje in ga izbral«. Med tisto spovedjo sem čutil, da me je Bog gledal ravno na tak način.« Po štirih letih od tega dogodka je najprej vstopil v škofijsko seme­nišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. V du­hovnika ga je 13. decembra 1969 posvetil nadškof iz Cordobe, Ramon Jose Castellano. V pismu, ki ga je 4. avgusta letos, ob 160-letnici smrti Janeza Marije Vianneya pi­sal duhovnikom, je o Gospodovem klicu med drugim zapisal tudi tole: »Bolj kot naša izbira je poklic odgovor na Gospodov zastonjski klic. Lepo se je nenehno vračati k tistim evangeljskim odlomkom, ki prikazujejo Jezu­sa, ki moli, izbira in kliče, »da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Tukaj bi rad omenil velikega učitelja duhovniškega življenja v moji rojstni deželi Lucia Gero, ki je skupini duhovnikov, ko jim je govoril v času ve­likih preizkušenj v Latinski Ameriki, dejal: »Vedno, zlasti pa v preizkušnjah se moramo vračati k tistim svetlim tre­nutkom, v katerih smo doživljali Go­spodov klic, naj vse svoje življenje po­svetimo služenju njemu.« To je tisto, čemur rad rečem »deuteronomični spomin poklicanosti«, ki nam omogo­či, da se vračamo na tisto žarečo točko, na kateri se me je Božja milost dota­knila na začetku poti. Iz te iskre lahko prižigam ogenj za danes, za vsak dan, in nosim toploto in luč svojim bratom in sestram. Iz te iskre se vžiga ponižno veselje, veselje, ki ne rani bolečine in obupa, dobro in blago veselje.«
Ob iskrenih čestitkah za njegov zlatomašni jubilej je prav, da v teh dneh pomnožimo tudi svoje moli­tve zanj, za njegovo zdravje in moč, da bi zmogel še naprej, pod vod­stvom Svetega Duha, modro voditi zaupano mu Cerkev na zemlji.

Vera povzame vse človekove la­stnosti in vključuje navadno tudi upanje in ljubezen. Vera je v tem, da človek izroči v Božje roke vse svoje mišljenje in svoje srce, skrat­ka vse svoje življenje. Vera pome­ni reči zavestno in osebno »amen« oznanilu odrešenja. Pomeni pritr­diti mu z razumom in srcem. Vero­vati pomeni sprejeti Božjo besedo, ki se oznanja, in sicer ne kot člove­ško, temveč kakršna je, to je, kot Božjo besedo, ki deluje v tistih, ki verujejo (prim. 1 Tes 1,13). V širšem pomenu pomeni verovati dejavno stopiti, se vključiti v skrivnost od­rešenja in se je z vsem srcem okle­niti. Pri tem je pomembno, da gre za svobodno, bivanjsko izbiro; gre za pridružitev živemu Bogu, zato vera zavzema vsega človeka, vse njegovo življenje. V ožjem pomenu pa je vera ločena od upanja in ljubezni. Je priznanje in pritrditev razuma Božji skriv­nosti, ki se človeku javlja po razo­detju odrešenjskega načrta. V tem pomenu je vera nadnaravna kre­post, ki jo Bog neposredno podeli skupaj s posvečujočo milostjo. Po njej postane človeški razum dele­žen Božjega spoznanja. Je nadna­
ravna obogatitev in spopolnitev naših spoznavnih zmožnosti. Po veri smo deležni spoznanja, ki je lastno Božji naravi (tako kot smo deležni Božjega življenja in nara­ve). Boga moremo spoznavati, ka­kor se on sam spoznava (prim. 1 Kor 13,12). V polnosti se bo to se­veda zgodilo šele v luči slave, ko bomo skupaj s Kristusom gledali Boga, kakršen je. Po milosti vere spoznavamo Božjo besedo ne­posredno, saj je vera dar Svetega Duha, ki nas notranje razsvetljuje in daje pravo spoznanje o nadna­ravnih Božjih stvarnostih. Vera je posebna luč, ki stalno osta­ne v kristjanu. Ta nova luč, ki jo Bog da našemu naravnemu razu­mu, je luč, ki mora razsvetljeva­ti vse naše potovanje na poti kr­ščanskega življenja. V človekovih duhovnih sposobnostih ustvarja »čut, posluh« za Božje skrivnosti, Božje stvari in Božje dogajanje v nas in okoli nas.
Vera torej nič ne odvzame člove­škemu razumu, ne zožuje obzorja njegovega duha, pač pa mu odpre nova, prej neznana obzorja. Vero­vati pomeni živeti, saj vera hrani življenje.
   V ponedeljek, 16. 12., začnemo z božično devetdnevnico. Lepo va­bljeni!
   V četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capu­dra. Lepo vabljeni!
   V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo vabljeni!
Od 16. do 24. decembra ob 9.00 in 18.30. Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
   Nedelja, 15. 12.: 3. adventna ne­delja
   Ponedeljek, 16. 12.: sv. Adelajda, kraljica
   Torek, 17. 12.: sv. Janez de Matha, redovni ustanovitelj
   Sreda, 18. 12.: sv. Vunibald, opat
   Četrtek, 19. 12.: sv. Urban V., pa­pež
   Petek, 20. 12.: sv. Vincencij Ro­mano, duhovnik
   Sobota, 21. 12.: sv. Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj
   Nedelja, 22. 12.: 4. adventna ne­delja
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/


torek, 10. december 2019

Teden Božje Besede 8. 12. 2019-15. 12. 2019


V mehki svetlobi adventne svečke nas spreleti skrivnostni manko, nekaj, česar ni, pa bi lahko vse smo vmes doživeli, kaj vse nas je doletelo. Letošnji advent ni pri niko­mer od nas primerljiv z lanskim. V svojem življenju in še posebej v svo­jem krščanskem življenju motilo. Če tedaj rečemo ne vsaj eni stvari, ki po nepotreb­nem krade našo pozor­nost, se v nas nekaj zgane. Sprememba nastopi, ko ob družinski mizi utihnemo in s pogledom drug na druge ga zapojemo Kralja, ki prihaja, pri­dete, molimo! Manko postane skriv­nostna Navzočnost. Po Božji besedi, odmerjeni prav za čas pričakovanja, v nas nevsiljivo posveti drugačna luč - Sveti Duh, vez ljubezni in edinosti; Logos, začetek novega sporazumeva­nja med nami.
Z adventnim bogoslužjem spet zače­njamo s tistim, kar smo obhajali že lani in prejšnja leta. Na videz nam je že vse znano, a če dobro pomislimo, hitro ugotovimo, da nismo več tam, kjer smo bili lani ob istem času. Kaj moramo začenjati vedno znova. A nikoli ne začnemo na isti točki. V enem letu se spre­menimo kot ljudje, spre­menijo se tudi razmere, ki nas določajo. Gospod priha­ja po novih poteh, da nas zno­va najde in nam v naših novih potrebah izkaže svoje usmiljenje. Po Božji dobroti smemo spet začeti od kraja. Gospod nam daje novo prilo­žnost in novo energijo, novo razlago in nov pogled. V naših ušesih in v na­šem srcu spet odzvanja Njegova bese­da: »Ura je že, da od spanja vstanemo. Kajti sedaj je naše zveličanje bliže kot tedaj, ko smo vero sprejeli. Noč se je premaknila in dan se je približal. Od­ložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe ...« (Rim 13,11-12).
Milan Knep

Prepričanje, da je bila Marija ob svojem rojstvu obvarovana ma­deža izvirnega greha, je bilo glo­boko zasidrano že pri prvih kri­stjanih. Telo nje, ki je bila izbrana za mater Božjemu Sinu, ni moglo biti omadeževano z grehom; nova Eva, mati vseh živih, je morala biti »protiutež« prvi Evi, prenašalki greha na vse človeštvo. Prva Cer­kev sploh ni čutila potrebe, da bi obhajala kakšen poseben praznik, da bi slavila to vsesplošno čutenje in prepričanje. Kasneje pa, ko so nekateri želeli to ovreči, zlasti v času protestantizma, je razvoj do­godkov pripeljal tako daleč, da je papež Pij IX. 8 decembra 1854 raz­glasil Marijino brezmadežno spo­četje kot versko resnico. »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spo­četja obvarovana vsakega made­ža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezu­sa Kristusa, odrešenika človeške­ga rodu to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verni­ki trdno in stanovitno verovati.« (besedilo o razglasitvi verske resnice iz leta 1854)
»Ti, Gospod, in tvoja mati sta edi­na, ki sta popolnoma lepa; za­kaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji materi.« (sv. Efrem Sirski)
»Verska resnica o Marijinem brez­madežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izo­gnila, morala v tem pogledu ime­ti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svo­je bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)
Pravzaprav ne gre za pravo kapelo, gre za krilo prečne ladje, ki se razteza proti severu (semenišču) in se po tam stoječem oltarju imenuje tudi kapela Sv. Rešnjega telesa. Nad oltarjem z monumentalnim tabernakljem je Quaglio leta 1703 upodobil tri teološke kre­posti.: Vero (Fides), Upanje (Spes) in Ljubezen (Caritas). Vera je naslikana
na vrhu oboka in jo pooseblja žena v belem oblačilu s pokrito glavo. V levici drži križ, v desnici, ki počiva na obla­ku, pa kelih, iznad katerega se kažeta razpelo in velika hostija. Vera pobožno kleči, tej njeni adoraciji pa se ji pridru­žuje še skupina navzočih angelov. Teološke ali božanske kreposti se ne imenujejo samo zato, ker so neposredno usmerjene na Boga (njihov neposredni predmet je Bog), ampak tudi zato, ker nas na božji način združujejo z Bogom. Bog sam je tudi njihov neposredni nagib, saj se v nas lahko porodijo šele, ko postanemo deležni Božje narave. Ne nastanejo po človeko­vem prizadevanju, saj so nam ne­posredno od Boga podarjene. Med seboj so tesno povezane in sood­visne, vendar prvenstvo pripada ljubezni. V tem življenju namreč Boga ne moremo neposredno do­seči s spoznanjem, saj je naše spo­znanje nejasno, kot v ogledalu; zato potrebujemo vero in upanje, ki pa prenehata, ko nastopi več­no življenje. Takrat bo ostala samo ljubezen. Ljubezen je torej kraljica kreposti, apostol Pavel jo imenuje vez popolnosti (prim. Kol 3,14), te­ologi pa jo imenujejo forma vseh kreposti, ker jih usmerja k združe­nju z Bogom.

  • V nedeljo, 15. 12., bo gospod nad­škof pri sveti maši ob 16.00 podelil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
  • V ponedeljek, 16. 12., začnemo z božično devetdnevnico. Lepo va­bljeni k večjemu obisku!
  • V   četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capu­dra. Lepo vabljeni!
  • V  ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof. Lepo va­bljeni!

Nedelja, 8. 12.: Brezmadežno spočetje Device Marije
Ponedeljek, 9. 12.: sv. Peter Fourier, redovni ustanovitelj
Torek, 10. 12.: loretska Mati Božja
Sreda, 11. 12.: sv. Damaz I., papež
Četrtek, 12. 12.: Devica Marija iz Guadalupe
Petek, 13. 12.: sv. Lucija, devica, mučenka
Sobota, 14. 12.: sv. Janez od Križa, duhovnik, cerkveni učitelj
Nedelja, 15. 12.: 3. adventna ne­delja

Papež pri maši za kongovsko katoliško skupnost v Rimu:
»Jezus pride. Advent nam govori o tej gotovosti že v imenu, kajti beseda ad­vent pomeni prihod. Gospod pride; to je korenina našega upanja, gotovost, da med stiskami na svetu pride do nas Božja tolažba, tolažba, ki ni iz besed, ampak iz navzočnosti, iz njegove nav­zočnosti, ki pride med nas.
Gospod pride. Vemo, da nas okraj vsakega ugodnega ali neugodnega do­godka Gospod ne pušča samih. Prišel je pred dva tisoč leti in bo prišel ob kon­cu časov, pride pa tudi danes v moje življenje, v tvoje življenje. Da, to naše življenje z vsemi težavami, stiskami in negotovostmi obišče Gospod ...
Iz vsega tega nas hoče Jezus prebu­diti. To stori z enim glagolom: 'Čujte' (Mt 24,42). Bodite pozorni, čujte. Čuti je delo stražarja, ki je stražil buden, medtem ko so vsi spali. Čuti pomeni ne pasti v spanec, ki je vse zajel. Za čuječnost pa je treba imeti gotovo upa­nje, da noč ne bo večno trajala, da bo kmalu prišla zora. Tako je tudi z nami. Bog pride in njegova luč bo razsvetli­la tudi najgostejšo temo. Naša naloga danes pa je, da čujemo in premagamo skušnjavo, da je smisel življenja v kopi­čenju; da razkrinkamo prevaro, da je nekdo srečen, če ima veliko stvari; da se zoperstavimo zaslepljujočim lučem po­trošništva, ki ta mesec povsod svetijo, ter verjamemo, da molitev in dejavna ljubezen nista izgubljen čas, temveč največja zaklada.«

Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/