Follow by Email

ponedeljek, 20. januar 2020

Teden Božje Besede 19. 1. 2020-26. 1. 2020


Če bi vas anketar prosil, da na se­znam zapišete pet svojih največjih problemov, se na greh verjetno ne bi spomnili. Ker greha ob vsem, kar vas tare, nimate za nekaj skrb vzbujajoče­ga. Na povsem drugač­nem pogled na življenje pa to nedeljo naletimo pri Janezu Krstniku, ki ljudem predstavi Mesija. Njegovo po­slanstvo strne na en sam problem greh: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Neverni filozofi, sociologi, psihologi, pisatelji in dru­gi se nad tem Janezovim obrazcem že dolgo spotikajo. Iz greha izpeljejo njegov nasprotni pol kazen in po­koro. Tu gre res za zadrego, kajti koga danes zanima binom greh - kazen. Razlogov, zakaj smo se v Cerkvi sko­zi stoletja preveč vrteli okoli greha in kazni, je več. Veliko so k temu pripo­mogli preroki, ki niso nehali govori­ti o Božji jezi zaradi grehov, ki so jih delali vsi sloji Božjega ljudstva. Po­zneje, ko je bila Cerkev potegnjena v oblastne strukture, je bil ta binom priročno sredstvo nadzora, da ljudje ne bi ogrožali interesov plemstva in vladarjev. Iz tega smo tudi v sodobni Cerkvi ohranili redukcionistično teologi­jo, zoženje na odrešenje od greha in smrti. Greh, o katerem govori Ja­nez Krstnik, ni predvsem osebna krivda, to, da smo ne­poboljšljivi nepridipravi, ampak stanje v družbi, v kateri se rodimo, in strukturna ranjenost naše psihe in telesa, kajti z grehom nas je spočela naša mati, pravi Ps 50. Od spo­četja do smrti smo zapleteni v kaotičnost družbe in kulture in v nikoli dokončno ozdravljive telesne bole­zni in duševne anomalije, za kar Ja­nez uporabi eno samo besedo greh. Janez dejansko kaže na Kristusa, ki je prišel, da bi imeli življenje. To pa nas gotovo zanima. Saj nasproti sta­nju greha stojita življenje in Božje usmiljenje.
Milan Knep
Božični prazniki in novo leto so za nami. Veliko lepih želja in tudi obljub je bilo v teh dneh izrečenih. Bog daj, da ne v pra­zno, kajti leto, ki je pred nami, nam po­nuja dovolj priložnosti, da jih poskuša­mo uresničiti. Nekaj malega o tem, kako smo si za to prizadevali v preteklem letu, nam pove tudi statistika o zakra­mentalnem življenju v naši župniji. 

  • Krsti: V stolnici je bilo krščenih devet otrok in dva odrasla katehumena. Med otroki je bilo pet deč­kov in štiri deklice, trije so bili kr­ščeni v prvem letu življenja, trije pa malo starejši.
  • Sveta birma: Zakrament svete bir­me sta pri velikonočni vigiliji pre­jela dva odrasla katehumena, na binkošti pa je k birmi pristopilo še šest osnovnošolcev, dve dekleti in štirje fantje. 
  • Poroke: Cerkveni zakon sta v stol­nici sklenila samo dva para. 
  • Pogrebi: Cerkveno smo na Žalah pokopali štiri naše farane. 
  • Nedeljniki: Nedeljnikov smo na­šteli približno toliko kot leto po­prej, 815. Število udeležencev sve­tih maš je sicer zelo različno in odvisno od kar nekaj dejavnikov. Zaradi manjšega števila smo se od­ločili, da z letošnjim letom ni več jutranje maše ob 7.30. 
  • Obhajil je bilo razdeljenih približno 59.000. 
  • Verouk: Obiskuje ga sedem otrok, od tega štirje bodoči birmanci.

Naše zedinjenje z Bogom se začne z vero in upanjem, dopolni pa se z ljube­znijo.
Sveto pismo najpogosteje uporablja be­sedo ljubezen za Božjo na­klonjenost. Tu misli na Božjo naklo­njenost samo na sebi, ki je Bog, zato pra­vi apostol Ja­nez: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Bož­ja naklonje­nost se je sve­tu razodevala vso zgodovi­no odrešenja in je dosegla svoj vrhu­nec v oznanjevanju in življenju Je­zusa Kristusa. Jezusovo življenje na zemlji je razglašenje ljubezni nebe­škega Očeta, njegova daritev na kri­žu pa je največji dokaz te ljubezni. Tej Božji ljubezni mora kristjan od­govoriti z ljubeznijo, ostati mora v ljubezni. Kristjan mora živeti v isti ljubezni, ki združuje Očeta in Sina. Ker pa nismo sami sposobni s tako ljubeznijo ljubiti Boga, bližnjega in sebe, nam je Bog prišel na pomoč in nam podaril svojo ljubezen, teo­loško krepost ljubezni. Sveti Duh, ki v nas prebiva, nas notranje obli­kuje, da moremo Boga prav ljubiti. On je »dal« človeku novo srce in ga napravil sposobnega, da ljubi Boga in se pusti Bogu ljubiti. Po Svetem Duhu, ki v nas prebiva, smo sposob­ni po božje ljubiti Boga, bližnjega in sebe. Teološka krepost ljubezni je torej notranja obogatitev in okrepi­tev naših duhovnih moči.
Krepost ljubezni je ljubezen dobro­hotnosti. Dobrohotnost je, kakor že beseda pove, dobro hoteti dru­gemu. Je popolna ljubezen, ki lju­bi prijatelja zaradi njega samega, z razliko od manj popolne »sebič­ne« ljubezni, pri kateri človek išče sebi dobro, korist, užitek in zado­voljstvo. Dobrohotna ljubezen želi in hoče vse dobro prijatelju, pri se­bični ljubezni pa je ljubljena oseba samo sredstvo, ki ga tisti, ki ljubi, navezuje nase, ker ima ali pričaku­je od njega neko korist ali zadovolj­stvo. Z dobrohotno ljubeznijo lju­bimo Boga zaradi njega samega in ne zato, ker pričakujemo od njega za to plačilo in osebno srečo. Sredi­šče našega zanimanja je Bog in ne mi sami. Po podarjeni kreposti lju­bezni postanemo sposobni, da ho­čemo to, kar hoče Bog, da ljubimo vse, kar ljubi in dela on.
V nedeljo, 26. 1., bo pri večerni sve­ti maši sodeloval MPeZ Anton Foerster. Po maši pa bo ob 19.30 koncert Deželnega mladinskega zbora Furlanije Julijske krajine z naslovom Polifonija kultur. Lepo vabljeni!
V sredo, 22. januarja, bo upokojeni nadškof msgr. Alojz Uran dopolnil 75 let.
Nekdanjemu stolnemu vikarju in nadškofu ob tem lepem jubileju iskreno čestitamo.
Obenem bo letos obhajal tudi svojo zlato mašo v stolnici bo to v četrtek, 25. junija popoldne.
Vabimo te na kateheze za mlade in odrasle, ki bodo v župnišču v ljubljanski stolnici vsako nedeljo in četrtek ob 19. uri. Prva kateheza bo v nedeljo, 19. januarja 2020
Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Mr 12,11

GODOVI IN PRAZNIKI

  Nedelja, 19. 1.: 2. nedelja med letom
  Ponedeljek, 20. 1.: sv. Fabijan in Sebastijan, mučenca
  Torek, 21. 1.: sv. Neža, devica, mučenka
  Sreda, 22. 1.: sv. Vincencij (Vin­ko), diakon, mučenec
  Četrtek, 23. 1.: sv. Henrik Suzo, dominikanec
  Petek, 24. 1.: sv. Frančišek Saleški, škof, cerkveni učitelj
  Sobota, 26. 1.: spreobrnitev apo­stola Pavla
  Nedelja, 27. 1.: 3. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma
Papež diplomatskemu zboru:
»Za Katoliško cerkev letos mineva 70 let od razglašenja vnebovzetja Device Marije. S pogledom, uprtim v Marijo, želim nameniti posebno mi­sel vsem ženskam 25 let po četrti sve­tovni konferenci Združenih narodov o ženskah, ki je bila leta 1995 v Pekin­gu. Želim, da bi bila po vsem svetu vedno bolj priznana dragocena vloga žensk v družbi ter bi se končala vsa­kršna oblika krivice, neenakosti in nasilja do njih.
Marijino vnebovzetje nas prav tako vabi, da bi gledali onkraj, na dopolni­tev naše zemeljske poti; na dan, ko bosta pravičnost in mir znova vzpostavljena v polnosti. To nas spodbuja, da bi si goreče prizadevali, da bi bili vnaprej deležni sadov želje po miru, vedoč, da je cilj mogoč.«
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

torek, 14. januar 2020

Teden Božje Besede 12. 1. 2020-19. 1. 2020


O tem, da je krst pomemben za včlenitev v Cerkev, nimajo pomislekov niti sociologi, kaj šele verniki. Pravo vprašanje krsta pa je, ali obstaja še kak drug razlog zanj in ne le sociološki, ki opredelju­je religijsko in kulturno pripadnost krščenega. So­dobnemu človeku je, ne da bi se tega zavedal, zelo blizu Aristotel (384-322 pr. Kr.), ki ni po­znal razodetja. Pri njem preberemo stavek: »Svet ni nastal, ker tako veli­častno delo ne more imeti začetka na temelju neke nove odločitve, in je v vseh pogledih tako popoln, da nobe­na moč ne more povzročiti tako moč­nih gibanj in take spremembe, ... da bi lahko ta zgradba razpadla in pro­padla. /.../ Kajti svet spravlja vse svoje dele z neizmerno močjo v gibanje, ne da bi ga gibal kateri koli od njih.« Svet kot celota je za Aristotela, ki ne pozna stvarjenja, popoln. Razumlji­vo: svet in bog sta pri njem eno. Bo­žanske lastnosti večnost, vsemo­gočnost, popolnost ima svet kot celota. Odrešenje torej ni potrebno. V njegovem razumevanju sveta ni prostora za Očeta Stvar­nika in Božjega Sina, naše­ga odrešenika. Naša vera pa nas uči, da je popoln samo Bog; svet, ki je po njem ustvarjen, pa je min­ljiv. Po skrivnostnem padcu, ki se prenaša iz roda v rod »kajti z grehom me je spočela moja mati,« pra­vi kralj David -, pa je človek psihično ranljiv ter telesno ogrožen z bolezni­jo in smrtjo.
Zame je bolj kot pripadnost institu­ciji pomembno, da se lahko po kr­stu vsak trenutek dneva oklepam Kristusa, svojega odrešenika. On je Jagnje, ki odvzema moje grehe in njegove posledice, on je Njegov ljub­ljeni Sin, ki mi dan za dnem omogo­ča vstajenje iz vsakterih nadlog tele­sa in psihe.
Milan Knep
Nekaj misli iz nadškofove pridige na praznik svetih treh kraljev: Med potjo so modri morali v
Jeruzalem. Kajti do Boga ne moremo priti samo po znamenjih, ki so oko­li nas, ampak potrebujemo tudi Be­sedo, v kateri se nam On razodeva. Potrebujemo Sveto pismo, potrebu­jemo Mojzesa, potrebujemo prero­ke. Kristjani potrebujemo evangeli­je in apostolska pisma, da bi mogli odkriti, po kateri poti naj sledimo luči, da bomo prišli do Gospoda Je­zusa Kristusa.
Pretresljivo, da so ti možje, modri, prehodili tako dolgo pot. V Jeruza­lemu pa so živeli možje, ki so po­znali vse prerokbe, vedeli so, kje je napovedano Mesijevo rojstvo, a niso šli nikamor. Modri so odprli pot naprej, oni so ostali zaprti v Je­ruzalem, v pričakovanje, ker niso znali poslušati jezika Boga. Božjo besedo so spremenili, recimo temu v strokovno literaturo, s katero so se ubadali noč in dan, ne da bi stopili iz svojega okvira in začeli razumeti, da Božja beseda ni predmet razisko­vanja, ampak je beseda, ki jo je tre­ba poslušati, jo sprejeti in ji slediti. In vse, česar je bil ta Jeruzalem spo­soben, je bil strah. Par kilometrov proč je bilo odrešenje, oni pa so tam ostajali zaprti v svojem strahu in niso srečali Besede. Tudi nam se lahko zgodi, da se v nekem trenutku ustavimo na poti in ne gremo nikamor več. Postane­mo služabniki strahu, služabniki neke žalostne prihodnosti, v kate­ri ni nobenega upanja, nobenega resničnega pričakovanja. Pa smo
lahko iz dne­va v dan po­vezani s Sve­tim pismom, ampak sko­zenj ne spre­govori Bog, ker skozenj govori samo naša pamet, naš strah, na­še pričakova­nje.
Zato se da­nes z modrimi podajmo naprej, tja, kjer se nam bo razodel Odrešenik. In mu podarimo vse, kar imamo, da ga počastimo kot svojega Boga, da ga ugledamo kot svojega brata, da ga sprejmemo tako zelo drugač­nega, kakor ga morda pričakujemo. In če bomo to storili, nas bo spre­obrnil. Trije modri so se spreobr­nili, po drugi poti so odšli domov in oznanjali Novorojenca, ki so ga srečali. Tudi mi od te svete daritve, od vsake svete daritve in od vsake­ga srečanja z njim odhajajmo spreobrnjeni in ga oznanjamo. Naj pri­povedujejo o njem naše besede, naj govori o njem naše življenje, naj ga razodeva pot, po kateri hodimo. Tudi mi, vsak izmed nas naj posta­ne Gospodovo razglašenje. Ko smo ga srečali, ga moramo razglašati.

Upanje in ljubezen sta naslikani niže ob oknu in ju prepoznamo po značil­nih simbolih: Upanje drži sidro, Ljube­zen pa je upodobljena kot mati, ki na prsih doji dojenčka, z desnico pa ob­jema drugega otroka. Vrh glave ima plamen, ki ponazarja ogenj, ki ga je na zemljo vrgel Kristus. Vera je prvi korak k Bogu, pred­stavlja skrivnost Boga, Kristusa, Cerkve in odrešenje. Vse te skriv­nosti, ki so se začele uresničevati v nas in v svetu, pa še niso dovršene, so še zakrite in se bodo uresničile ob koncu časov. Celotno odrešenje je zato še predmet našega hrepene­nja, prizadevanja, pričakovanja in upanja. Ob veri v skrivnost naše­ga odrešenja in posvečenja se rodi v našem srcu upanje, da se bo v vsej polnosti nekoč izpolnilo tudi v nas. Vera torej psihološko budi upanje. V nas se poraja upanje, ka­terega klica je vera. Krepost upanja napravi človeko­vo voljo sposobno in pripravlje­no, da teži in hrepeni za tem, da doseže Boga. Po teološki kreposti upanja postajamo sposobni, da ga dosegamo in končno tudi doseže­mo ne s svojimi močmi, temveč s pomočjo Boga samega. Upanje daje duhovnemu življenju pogum, vztrajnost, zagon in navdušenje za njegovo čim večjo izpolnitev. Upanje spodbuja moči in podpi­ra stanovitnost, je nova moč, ki jo je Bog položil v našo voljo. Ta nas spodbuja in nagiba, da v svojem ži­vljenju neprestano hrepenimo, te­žimo in pričakujemo, da Boga de­jansko v vsej polnosti dosežemo. Krščansko upanje je vedno zmago­vito, če ga imamo, se nam ni treba bati nobenih nevarnosti in ovir, saj nas nobena sila na nebu in na zemlji, pa tudi naša še tako veli­ka slabost ne more zavreti, da ne bi dosegli svojega cilja (prim. Rim
8,35-39). Pomembno je samo to, da sami ne bomo odklonili milosti in zavrgli tega upanja, zakaj Božja pomoč nas nikoli ne zapusti, če ji ne obrnemo hrbta. Kako se krščansko upanje izraža v življenju, je seveda odvisno od značaja in prirojenih lastnosti po­sameznika. Pri nekom je to globok mir kljub vsemu, kar se zgodi, pri drugem boj s prirojeno otožnostjo, spet pri drugem zmožnost, da ni nikoli zagrenjen ali maščevalen. Upati pomeni tudi vedeti, da je ži­vljenje sveta v dobrih rokah. Bog ima namreč dobre namene z vsa­kim človekom in vsem svetom. Neposredni predmet našega upa­nja je Bog sam kot neustvarjeno najvišje dobro, pri tem pa obsega tudi to, kar potrebujemo, da ga de­jansko dosežemo. To so predvsem sredstva odrešenja in posvečenja: odpuščanje grehov, s katerim je od­stranjeno vse, kar nas ovira, da bi se združili z Bogom, Božja milost, da moremo prav živeti, pa tudi na­ravne dobrine, ki jih potrebujemo v zemeljskem življenju, saj v njem uresničujemo svoje odrešenje.

  V nedeljo, 12. 1., bo pri sve­ti maši ob 9.00 gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in mašnega pomočnika.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
  V ponedeljek, 13. 1., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!

  Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst
  Ponedeljek, 13. 1.: sv. Hilarij, škof in cerkveni učitelj
  Torek, 14. 1.: sv. Odon (Oton), prior v Jurkloštru
  Sreda, 15. 1.: sv. Absalom, kopr­ski škof
  Četrtek, 16. 1.: sv. Honorat, škof
  Petek, 17. 1.: sv. Anton (Zvonko), puščavni, opat
  Sobota, 18. 1.: sv. Marjeta Ogr­ska, kneginja
  Nedelja, 19. 1.: 2. nedelja med letom

Papež pri opoldanski molitvi An­gel Gospodov:

»Srečanje z Jezusom modre ne zadržu­je, še več, vlije jim novo spodbudo, da se vrnejo v svojo deželo in da pripove­dujejo o tem, kar so videli, in o veselju, ki so ga izkusili. V tem je dokaz Bož­jega stila, njegovega načina razodevanja v zgodovini. Izkušnja Boga nas ne ustavi, ampak nas osvobaja; nas ne zapre, ampak nas postavi na pot, nam znova da običajne kraje našega biva­nja. Kraji so in bodo isti, toda mi po srečanju z Jezusom nismo več isti kot prej. Srečanje z Jezusom nas spreme­ni, nas preoblikuje. Evangelist Matej poudari, da so se modri vrnili »po drugi poti« (v. 12). Do spremembe poti jih je vodilo opozorilo angela, da ne bi naleteli na Heroda in njegove spletke. Vsaka izkušnja srečanja z Jezusom nas pripelje do tega, da se podamo po drugačnih poteh, saj iz Njega izhaja dobra moč, ki ozdravlja srce in nas lo­čuje od zla.«

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 21. december 2019

Teden Božje Besede 22. 12. 2019-12. 1. 2020


»V preprostem in čudovitem zname­nju jaslic, ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo človeškost in naše življe­nje. Nikoli nas ne pušča samih. Spre­mlja nas s svojo skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji tako v veselju, kot v bolečini je On Emanuel, Bog z nami. Kakor betlehemski pastirji sprejmimo povabilo in pojdimo k votlini, da bi vide­li in prepoznali zna­menje, ki nam ga je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno vese­lja, tako da ga bomo lahko ponesli tja, kjer je žalost, in upa­nja, da ga bomo lah­ko podelili s tistim, ki so ga izgubili.«
Papež Frančišek
  
Veliko Božjega blagoslova, notranjega zadovoljstva in veselja naj v vaša srca in domove prinese novorojeno Dete.

Župnik

'Imam težave, še preveč, a ne verjamem, da ima Bog kaj s tem.' Takšni pomisle­ki se nam nikoli ne bodo nehali vsi­ljevati. Zato razumem kralja Ahaza, ki je vladal v Jeruzalemu v letih 735-716 pr. Kr. V zagati, ko ni videl rešitve, se je spraševal, ali naj se za­nese na politično taktiziranje ali pa naj posluša preroka. Izaija mu je po­sredoval Božje sporočilo: »Varuj se in ostani miren, ne boj se« (Iz 7,4). Ahazu je zastal dih. Izaijevega spo­ročila ni mogel sprejeti; enostavno mu ni zaupal. Preplavilo ga je malodušje; ogradil se je od vseh. Bre­me odgovornosti za usodo države je jemal resno, a je bilo zanj pretež­ko, kot bi bilo pretežko za kogarkoli na njegovem mestu. Kako tudi ne, ko pa je imel proti sebi aramskega kralja Recina, ki je kraljeval v Da­masku, in Pekaha, kralja Severnega Izaelovega kraljestva, ki je kraljeval v Samariji. Ta dva sta ga silila v koa­licijo proti Asiriji, velesili na obmo­čju današnjega Irana in Iraka, ki se je širila proti Mediteranu. Izaija ni odnehal. Ahaza je spodbu­jal, naj se končno le obrne na Boga: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga« (Iz 7,10). Ne vem, kaj bi sam storil na njegovem mestu, lahko pa povem, kaj bi storil danes. Nalogo, ki me presega, predvsem psihično, izročam v Božje roke. Za­vedam se, da lahko na ta način tudi izgubim. In ravno v tem je preizku­šnja: ali izgubiti nekaj, kar si želim, a pripada temu svetu, ali zaupati, da bo zadevo pripeljal do optimal­nega konca. Nočem biti preveč pa­meten, ker vem, da mi je laže zau­pati danes kot tedaj, ko sem bil star dvajset let.
Ahaz Bogu ni zaupal. Njegovo apatijo je Bog sam razpletel in po prero­ku napovedal, da bo poskrbel za nas po Emanuelu, ki bo Bog z nami.
Milan Knep
Božično praznovanje z vrhuncem sredi noči in v času zimskega sonč­nega preobrata, ko se tema najdalj­ših noči začenja umikati svetlobi dneva, nam sporoča: Bog ne zapu­šča sveta! Ostaja z nami kot Luč, kot Odrešenik! Dokler bo obstajal svet, ne bo nikoli prenehala aktualnost angelove vesele novice iz betlehemske noči: »Ne bojte se! Glejte, ozna­njam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Da­vidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10). Samo On je in ostane Pot (Jn 14,6) izhoda iz »dežele smrtne sence« (Iz 9,1). Ob božičnem praznovanju sloven­ski škofje vsem vam, dragi bratje in sestre v župnijskih občestvih, pa tudi vsem duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem in semeniščnikom, vsem ožjim sodelavcem, vsem na­šim zamejcem in zdomcem ter slo­venskim misijonarjem, še posebej pa vsem bolnikom in najbolj preizkušanim bratom in sestram, (pri) voščimo obilje Božjega kruha, ki naj vaše življenjsko okolje v letu 2020 spreminja v sodobno hišo kru­ha za vse bližnje, ki so lačni pristne ljubezni! Enako voščilo namenja­mo v duhu ekumenskega sožitja tudi vsem pravoslavnim in evange­ličanskim bratom in sestram.
Vaši škofje
Čudovito znamenje jaslic, ki je kr­ščanskemu ljudstvu tako drago, ve­dno vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče s strani Svete­ga pisma. Medtem ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhov­no odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In od­krijemo, da nas On tako ljubi, da se je združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.
Izvor jaslic srečamo v nekaterih evangeljskih podrobnostih o Jezu­sovem rojstvu v Betlehemu. Evange­list Luka preprosto pove, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (2,7). Ko je Božji sin prišel na svet, je pro­stor našel tam, kjer jedo živali. Seno je postalo prvo ležišče Njega, ki se bo razodel kot »kruh, ki je prišel iz ne­bes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je do­umel že sv. Avguštin skupaj z dru­gimi cerkvenimi očeti, ko je zapisal: »Položen v jasli je postal naša hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebu­jejo različne skrivnosti Jezusovega življenja in nam jih približajo, da jih začutimo v svojem vsakdanjem ži­vljenju.
Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvar­nik vesolja, se skloni do naše majh­
nosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življe­nja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in iz­gubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svoje­ga Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.
Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgod­bo, ki so jo živeli v Betlehemu. Seve­da evangelij vedno ostaja vir, ki nam omogoča, da spoznamo in premišlju­jemo ta dogodek; vendarle pa pred­stavitev jaslic pomaga, da si predsta­vljamo prizore, spodbuja čustva, nas povabi, da se čutimo vključene v zgo­dovino zveličanja, sodobniki dogod­ka, ki je živ in aktualen v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Sedaj bi rad prešel na pregled različ­nih znamenj v jaslicah, da bi doume­li pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripo­vedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih tre­nutkih nas Bog ne pušča samih, am­pak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega obstoja: kdo sem, od kod prihajam, zakaj sem bil rojen v tem času, zakaj ljubim, zakaj trpim, zakaj bom umrl. Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je
tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79). Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ru­ševine hiš in starih palač, ki v nekate­rih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete družine. Ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je po­kvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega sveta, da je prišel zdravit in obnavljat, da bi naše življenje in svet spet privedel k njunemu izvirnemu sijaju. Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spomi­njamo, kot so napovedali preroki, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklica­ni, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in po­glejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod,« (Lk 2,15) tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz prepros­tosti tega opisa dobivamo čudovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo narediti še tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, se pravi zveličanja, ki je podarjeno. Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja. Bogu, ki nam prihaja naproti v detetu Jezusu, pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, za­radi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezu­sa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.
V naše jaslice imamo navado postavl­jati veliko simboličnih figuric. Pred­vsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca. Revni in preprosti v jasli­cah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njego­vo bližino. Jezus, »krotak in iz srca ponižen,« (Mt 11,29) se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporoči­lo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče. Herodova palača je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v jaslih Bog sam začne edino resnično revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim daje upanje: revolucijo ljubezni, revoluci­jo nežnosti.
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurice Ma­rije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skriv­nosti, v katero je bilo vpleteno to dek­le, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na oznanilo an­gela, ki jo je prosil, naj postane Božja Mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi,« (Lk 1,38) so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem »da« je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še po­svetila. V njej vidimo Božjo Mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo bese­do in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obva­roval Dete in njegovo mamo. Obi­čajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sv. Jo­žef vrši zelo pomembno vlogo v živ­ljenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svo­je družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez okle­vanja podal na pot v Egipt (prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko sk­rivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo iz­polnjeval.
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico dete­ta Jezusa. Bog se predstavi na ta način kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje na­ročje. V slabotnosti in krhkosti skri­va svojo moč, ki vse ustvarja in spre­minja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začu­denje, ker postavi pred nas veliko sk­rivnost življenja. Ko vidimo, kako ža­rijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gle­danju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju. »In življenje se je razodelo,« (1 Jn 1,2) tako apostol Janez povzema skriv­nost učlovečenja. Jaslice nam omogo­čijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz ka­terega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Božji način delovanja nas skoraj oma­mi, saj se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal člo­vek kot mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše veden­je: spi, pije mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča, je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jas­lice kažejo Boga, kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju, vključenem v Bož­je življenje; vabijo nas, naj postane­mo njegovi učenci, če hočemo doseči smisel življenja.
Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo fi­gurice svetih treh kraljev. Ko so gle­dali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot pro­ti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen po­men: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božan­stvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgo­vornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj po­stane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Magi nas učijo, da lahko krenemo od zelo daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kral­jem otrokom jih prevzame veliko ve­selje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog
tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje po­nižne. Ko so se vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem prese­netljivem srečanju z Mesijem in zače­li potovanje evangelija med ljudstvi. Pred jaslicami se duh rad poda v čas otroštva, ko smo nestrpno pričako­vali, da jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredova­na vera; istočasno pa nam dajo začu­titi dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni po­membno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjerkoli in v katerikoli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne
glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa po­sredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdob­ju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu in čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božje­ga Sina in Device Marije. To doživljati je sreča. V šoli sv. Frančiška odprimo srce tej preprosti milosti, dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš »hvala« Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.
V Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu papeževanja.
Frančišek

  V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sve­ta maša za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo vabljeni!
  V torek, 24. 12., bodo ob 16.00 slove­sne večernice in somaševanje stolne­ga kapitlja. Vodi škof msgr. Franc Šu­štar. Po končani sveti maši bo molitev »Ure bogoslužnega branja«. »Družin­sko polnočnico« ob 21.00 bo daroval župnik, slovesno polnočno mašo ob 24.00 pa nadškof msgr. Stanislav Zore.
  V sredo, 25. 12., na božič, bodo svete maše po nedeljskem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stani­slav Zore, ob 16.00 pa škof msgr. Franc Šuštar.
  V četrtek, 26. 12., bodo svete maše po prazničnem redu: Ob 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00 in 18.30.
  V nedeljo, 29. 12., bo imel sveto mašo ob 16.00 ter blagoslov otrok škof msgr. Franc Šuštar.
  V torek, 31. 12., bomo pri večerni sveti maši ob 18.30 zapeli zahvalno pe­sem v zahvalo za preteklo leto.
  V sredo, 1. 1., bodo svete maše ob 6.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00 in 18.30. (maš ob 7.00 in 8.00 ne bo!) Sve­to mašo ob 16.00 bo daroval škof msgr. Franc Šuštar.
  V četrtek, 2. 1., bo po večerni sveti maši pred Najsvetejšim molitev za nove duhovne poklice in svetost duhovni­kov.
  V petek, 3. 1., na prvi petek, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 4. 1., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
  V ponedeljek, 6. 1., bodo svete maše po prazničnem redu: ob 6.00, 7.00, 8.00,
9.00, 10.30, 16.00 in 18.30. Slovesno sve­to mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri sveti maši ob 9.00 gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in mašnega pomočnika.
  V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
  Nedelja, 22. 12.: 4. adventna nedelja
  Ponedeljek, 23. 12.: sv. Janez Kancij, duhovnik
  Torek, 24. 12.: sv. Adam in Eva, prastarši, sveti večer
  Sreda, 25. 12.: BOŽIČ, slovesni zapo­vedani praznik Jezusovega rojstva
  Četrtek, 26. 12.: sv. Štefan, diakon, prvi mučenec, dan samostojnosti in enotnosti
  Petek, 27. 12.: sv. Janez, apostol, evangelist
  Sobota, 28. 12.: sv. nedolžni otroci, mučenci
  Nedelja, 29. 12.: Sveta družina
  Ponedeljek, 30. 12.: sv. Feliks I., pa­pež
  Torek, 31. 12.: sv. Silvester (Silvo), pa­pež, drugi sveti večer
  Sreda, 1. 1.: Marija, sveta Božja Mati, novo leto, dan miru
  Četrtek, 2. 1.: sv. Bazilij Veliki, Gre­gor Nazianški, škofa
  Petek, 3. 1.: Presveto Jezusovo ime, prvi petek
  Sobota, 4. 1.: sv. Angela Folinjska, re­dovnica, prva sobota
  Nedelja, 5. 1.: 2. nedelja po božiču, tretji sveti večer
  Ponedeljek, 6. 1.: Gospodovo razglašenje, sveti trije kralji, slov. praznik
  Torek, 7. 1.: sv. Rajmund Penjafortski, duhovnik
  Sreda, 8. 1.: sv. Severin Noriški, opat
  Četrtek, 9. 1.: sv. Hadrijan, opat
  Petek, 10. 1.: sv. Gregor Niški, škof, cerkveni učitelj
  Sobota, 11. 1.: sv. Pavlin Oglejski, škof
  Nedelja, 12. 1.: Jezusov krst
Že za lanski božič ste lahko pred ol­tarjem v naši stolnici občudovali nove kipe svete družine. Iz bele gline jih je naredil bogoslovec Peter Čemažar. Marija sedi in v naročju drži Jezu­sa, z desnico mu podpira glavico in ga »boža« s pogledom, sveti Jožef pa ju s palico v roki in v pobožni drži sto­je opazuje. Opazuje pa prizor in dvi­ga glavo k Jezusu tudi ovčka, ki sedi pred Marijo. Tisto, kar nas še posebej nagovori, je milina obrazov Jožefa in Marije, s katerih sijeta ljubezen in spokojnost. Bogoslovcu Petru se lepo zahvalim, da je sprejel moj »izziv« in ustvaril lepo umetnino. Naj ga sveta družina obilno blagoslavlja na njego­vi poti v duhovništvo!

TRIJE SVETI VEČERI

Po stari slovenski navadi se po druži­nah na vse tri svete večere zberemo skupaj in ob molitvi ter prepevanju božičnih pesmi blagoslovimo domove in družine. Ne pozabite in ne opuščajte tega lepega običaja!

SPREMENJEN URNIK DELAVNIŠKIH MAŠ

      Po posvetu s stolnim kapitljem smo se odločili, da zaradi vedno manjše­ga obiska 
po novem letu ne bo več delavniških svetih maš ob 7.30.
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast sve­temu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/