Follow by Email

sobota, 09. november 2019

Teden Božje Besede 10. 11. 2019-17. 11. 2019


Ali je bilo vprašanje saducejev, »čigava bo žena ob vstajenju, kajti vseh se dem jo je imelo za ženo«, iskreno ali provokacija? Čeprav so saduceji Jezusa radi izzivali, da bi ga spravili ob živce in spodkopali njegovo ve­rodostojnost, jim je v tem primeru treba prisluhni­ti. Kajti to zagonetno in s čustvi nabito vprašanje prej ali slej spreleti vsakega poročene­ga človeka. Ali se bo ljubezenski tri­kotnik ali četverokotnik preslikal v večnost? O tem, tako domnevam, razmišljajo vnovič poročene vdove in vdovci; tisti, ki so bili večkrat le­gitimno poročeni, pa tudi tisti, ki se jim je življenje tako obračalo, da so ži­veli v več partnerskih zvezah.
Jezusov odgovor saducejem se je gla­sil: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (Lk 20,34­35). Dvomim, da so saduceji to ozna­nilo razumeli, čeprav je bilo zelo jasno. Jezus je radikalno razmejil se­danji in prihodnji vek. V sedanjem veku zakonci živijo in najlaže razu­mejo spolno in čustveno ljube­zen. Za mnoge pare sta ti dve razsežnosti ljubezni vse, kar poznajo. In tudi psi­hoterapija navadno ne gre dlje od tu. Telesna in ču­stvena ljubezen sta vedno nekaj partikularnega, na­našata se na posamezne ljudi; če je vse »normalno«, istočasno le na dve osebi, sicer govorimo o varanju, zakonolomu ipd. V »onem veku«, ki bo sledilo vstajenju od mrtvih, pa bosta telesna in čustvena ljubezen v našem poveličanem telesu transformirani v agape, torej v duhovno lju­bezen. Ta ljubezen »nižjih« dveh lju­bezni ne bo zanikala, ampak ju bo preoblikovala v univerzalni agape. Zato se bomo v Bogu končno osvobo­dili boleče partikularnosti in ljubili vse, kar ljubi Bog. To preoblikovanje se začne že v sedanjem veku.
Milan Knep

Praznik vseh svetih, ko nas Cerkev vabi, da razširimo svoj pogled na svetost, je za vse nas spodbuda in po­vabilo, da začnemo razmišljati sami pri sebi, ali hodimo po poti svetosti ali morda ubiramo drugačna pota. Današnja Božja beseda nas k temu čudovito spodbuja.
Najprej smo v veličastnem prizo­ru, ki ga je sveti Janez opisal v svo­jem Razodetju, zrli nebeško glorijo: svetih nad vsako število, iz vseh narodov in jezikov in ljudstev. Bog ni izbirčen, ne gleda na osebo, am­pak ljubi vse ljudi, vse svoje otroke, zato moramo med svetimi videti ne samo tiste, ki jih običajno razume­mo kot svete, ki nam pridejo na mi­sel, ko slišimo ali beremo o svetosti, ampak moramo gledati tako široko, kakor je širok Bog v svojem ustvarja­nju in ljubezni. Vsem je skupno eno: zaznamovani so na njih čelih. Kakor smo zaznamovani mi vsi. Zaznamo­vani s krstom, z vodo, ki nas je oblila, in z besedo, ki jo je izgovarjal krstitelj, zaznamovani s sveto krizmo, maziljeni za Boga, za svetost vsi po vrsti. Pomembno pa je, da se zaveda­mo, da moremo iz te zaznamovanosti do uresničenja življenja z Bogom v občestvu svetih stopiti samo skozi Kristusa. Druge poti ni. »Jaz sem vra­ta.« In k Očetu se ne da priti drugače kakor po Kristusu, kakor skozi Kri­stusa. V nas je skušnjava, da bi tudi svoje odrešenje vzeli v svoje roke, da bi morda mi s svojim prizadevanjem, s svojo popolnostjo, s svojo brezgrajnostjo naredili vse, da nas Bog ne bi
mogel zavrniti. Ampak takšno rav­nanje nas pripelje v ospredje templja prejšnje nedelje. Postavi nas zraven farizeja, ki se izključi iz občestva, ker je boljši od vseh drugih. Ne. Nam je svetost ponujena kot dar in naša na­loga je, da ta dar sprejemamo tako, da v resnici živimo Kristusa. In zato je tako pomembno, da danes vzamemo Jezusove blagre zares. Apostola Janeza smo slišali, kako je povedal, da smo Božji otroci: »Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokaza­lo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakr­šen je.« To gledanje pa ni v neki od­maknjeni prihodnosti, zamegljenosti. Nebesa se začenjajo tukaj, ali pa jih ni. Svetost se začenja tukaj, ali pa je ni. V večnosti živimo že danes, ali pa je ni. In zato smo danes močno po­vabljeni, da prav ob vseh besedah Ja­nezovega razodetja in ob Jezusovih blagrih začnemo gledati okoli sebe, kje bi mogli videti začetke svetosti. Ne še dovršene svetosti, ampak za­četke. Nihče ne more sebe razglasiti za svetnika. In če se kdo že razglaša za svetnika, morda ne toliko na glas, kakor včasih v svojem srcu, ta je da­leč od svetosti. Vendar smo povablje­ni, pravzaprav bi rekel izzvani, da to vidimo na svojih bratih in sestrah, ki živijo z nami in so Božji otroci: člani moje družine, moja žena, moj mož, moji otroci, moji sodelavci. In kaj je na njih Božjega? Kje so sledovi, iz ka­terih lahko razberem očetovo obli­čje? Tukaj moramo začeti odpirati oči in bomo videli, kako okoli nas živijo bratje in sestre, ki postajajo sveti. Ne da so brez napak. Niso pa ena sama napaka. Na sebi nosijo morda drob­ne poteze svetosti. Komaj zaznavne, pa vendar je ta svetost navzoča tukaj. In če bomo mi v Jezusu Kristusu, v njegovi ljubezni sposobni zaznati poteze te svetosti, potem se bodo ne­besa začenjala tukaj. Ne še izpolnje­na, začela pa se bodo tukaj. In vsak dan bo poglabljal naše hrepenenje po nebesih, našo željo, da bi nebesa zaživeli v vsej polnosti, da bi se vsi pridružili našim poveličanim, sve­tim bratom in sestram.

Pri upodabljanju kreposti si je Quaglio po­magal z zelo »popularnim« priročnikom Iconologia Cesara
Ripe, kjer je izmed raz­ličnih opisov kreposti izbral tiste, ki so mu najbolje ustrezali.
Pravičnost je upodobil kot lepo, v zlato rumen plašč ogrnjeno ženo, ki s kraljevsko krono in žezlom sedi na prestolu in izreka sodbo. Okoli vra­tu ima verižico z očesom, ki vidi vse, tudi tisto, kar je prikrito. V Svetem pismu se beseda pravič­nost večkrat uporablja kot sinonim za svetost. Jezus blagruje lačne in že­jen pravice, to se pravi tiste, ki hrepenijo po svetosti in si dejansko za­njo tudi prizadevajo. Pravičnost nas stalno nagiba, da damo in napravi­mo vsakemu vse, kar mu po pravici gre ali kar more po pravici zahtevati od nas. Pravičnost je absolutno po­trebna tako v zasebnem kot v druž­benem življenju. Z njo ustvarjamo in spopolnjujemo prave odnose z Bo­gom in bližnjim ter vzajemno spo­štujemo svoje pravice. Preprečuje vsako goljufijo in škodo ter ustvarja preprostost, iskrenost in medseboj­no spoštovanje (spoštovati moramo pravice in dobro ime svojega bližnje­ ga in do nikogar ne smemo biti krivični s svojimi sodbami, sumničenji in podtikanji).
Kako pravičnost do­sežemo oz. vztraja­mo v njej? Najprej se moramo otresti pre­velike navezanosti na zemeljske stvari. Kdor se namreč slepo poganja za njimi in mu te postanejo vse, lahko postane do drugih krivi­čen, ker mu gre samo za to, da doseže to, kar si želi. Boriti se je treba proti sebičnosti, ki misli samo nase in se ravna po načelu: vsak naj skrbi zase. Pravični moramo biti tudi v malih stvareh. To prinaša mirno vest, do­bro ime in dober zgled. Pravičnost se razlikuje od ljubezni. Pravičnost priznava in daje bližnje­mu, kar je njegovega, kar mu pripa­da. Ljubezen pa daje bližnjemu od svojega. Kristus je to lepo pojasnil v priliki o delavcih v vinogradu. Prvim je plačal po dogovoru, kakor je zahte­vala pravičnost, drugim pa je skazal ljubezen, ker jim je dal za manj dela plačilo celega dne. Ljubezen je zato popolnejša: to, kar daje ljubezen, je prostovoljno in prihaja iz dobrote, to, kar daje pravičnost, pa je zapove­dano, ukazano. Kjer je resnična lju­bezen, tam je zmeraj tudi pravičnost. Kjer pa je samo hladna pravičnost, tam največkrat manjka ljubezni. Lju­bezen zato človeka, ki si prizadeva za svetost, nagiba k temu, da stori več kot zahteva pravičnost, ki pa vedno ostaja osnova ljubezni, brez katere ljubezni sploh ne more biti.

V soboto, 16. 11., bo ob 15.00 nad­škof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
V ponedeljek, 25. 11., bo ob 18.30 sveta maša s slovenskimi škofi in gosti ob zasedanju Slovenske ško­fovske konference. Lepo vabljeni k vecji udeležbi!
V petek, 29. 11. , bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje adventnih venčkov. Lepo vabljeni!

Ponedeljek, 11. 11.: sv. Martin iz Toursa, škof
Torek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec
Sreda, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik
Četrtek, 14. 11.: sv. Nikolaj Tavelic, mučenec
  Petek, 15. 11.: sv. Albert Veliki, škof, cerkveni učitelj
Sobota, 16. 11.: sv. Marjeta Škot­ska, kraljica
Papež Frančišek med opoldansko moli­tvijo:
»Prvi pogled ni Zahejev, ampak Jezusov, ki med mnogimi obrazi, ki so ga obdaja­li v množici, išče ravno njegovega. Usmi­ljen pogled Gospoda nas doseže, preden
se sami zavemo, da ga potrebujemo za rešitev... Zahej z Jezusom odkrije, da je mogoče ljubiti zastonj: do zdaj je bil skop, sedaj postane velikodušen; rad je kopičil, sedaj se veseli, ko razdeljuje. S tem ko je srečal Ljubezen in odkril, da je kljub vsem svojim grehom ljubljen, postane sposoben ljubiti druge ter iz denarja na­redi znamenje solidarnosti in občestva.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja  
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

ponedeljek, 28. oktober 2019

Teden Božje Besede 27. 10. 2019-10. 11. 2019


Ničesar ne obžalujem, kar sem po čel, pogosto slišimo iz ust zvezdni kov, ki javno reflektirajo svojo preteklost. Ker svojo pozi­tivno javno podobo tržijo, jo za vsako ceno izgraju­jejo in vzdržujejo. Neka­teri jim verjamejo, drugi ne. Sam sicer nisem zvez­dnik, a tudi če bi bil, tako ne bi odgovoril. A ne zato, ker bi hotel za vsako ceno narediti vtis skromnosti, temveč zaradi pre­pričanja, da se v naporu za pridobi­vanje javne pozornosti in dobrega mnenja o sebi vsak prej ali slej utru­di. Kulisa se zruši, spoznanje lastne ničnosti postane neznosno. Kaj ima kdo od tega, če se kot farizej v dana­šnjem evangeliju samovšečno ozira na svojo samozadostnost? Morda se nekaj časa hrani s svojim ponosom. A vedno pride ura resnice. Storimo dejanje, ki nam ni v ponos, odpovemo, ko se zdi, da smo močni.
Veliko bolj razumen kot farizej je cestninar. Elementarna iskrenost ga ohranja v stiku s stvarnostjo, zato ve, kdo dejansko je in kaj zmore. Ni­česar si ne domišlja, zato ne po­škoduje svojega dostojan­stva. S tem pa sebe vnaprej obvaruje uničujočih osci­lacij, nihanja med prevze­tnostjo in samozaničevanjem, med vznesenostjo in potrtostjo. Ker ničesar ne olepšuje, lahko neobreme­njeno vzpostavlja odnos z Bogom in bližnjimi. Dovolj mu je, da ga Bog in bližnji jemljejo takšnega, kot je. In kakšen v resnici je? Ranljiv in nepo­poln. In ker je takšen, je nujno odprt, saj v Bogu in bližnjem išče dopolni­tev.
Cestninar ne poveličuje svoje prete­klosti, zato se pri njej tudi ne usta­vlja; ne pogreva starih zgodb in ne išče priznanj za storjeno. To ga odpi­ra za prihodnost. Kot sv. Pavel poza­blja, kar je za njim, in se steguje pro­ti tistemu, kar je še pred njim.
Milan Knep
»Močna čustva spreminjajo kon­tekst, spreminjajo grdo v lepo, kič v  plemenitost, neprijetno v po­mirjujoče, nemogoče v mogoče, obup v umetnost, pa tudi dobro v slabo in uspeh v poraz,« je v Delo-
vi  kolumni 16. 10. zapisal naš vo­dilni slovenist dr. Kozma Ahačič. In kaj bolj blagodejno vpliva na naše razpoloženje kot iskrena za­hvala. In nasprotno: vsaka brez­čutna zavrnitev vrže senco na opravljeno delo in spodbija smi­sel za uresničevanje zastavljenih ciljev. Vsak, ki nas pohvali, s tem pove, da ceni naše prizadevanje, pa čeprav se zaradi preproste za­hvale vsaj na prvi pogled v okolju nič ne spremeni. Niso redki, ki so z izrekanjem zahvale skopi. Pre­vidnost jim narekuje strah, da bo imela zahvala nasproten učinek. Kakšne nesmisel? Tudi v pohva­lah in zahvalah bi morali posne­mati Božjo razsipnost. Bog naše­ga dela nikoli ne meri po teži in kakovosti, ga torej ne ocenjuje racionalno, ampak nas z duhov­nimi in tvarnimi dobrinami ne­nehno prehiteva; ljubi nas vna­prej in ne le šele potem, če si to zaslužimo.
V isti kolumni dr. Ahačič doda­ja, da jezikoslovci spremljajo ži­vljenje prek besed. Tolikokrat se zdi, da smo v odnosu do domačih, prijateljev in širšega okolja brez moči in vsakršnega pozitivne­ga vpliva. Ahačič pa nas želi spo­mniti, da lahko s pravo in toplo
besedo neposredno vplivamo na čustva in prek njih spreminjamo okolje. In še naprej: »Zato pozna­mo smrt besed, poznamo njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva. /.../ Jezik namreč prav zaradi svoje povezanosti z življenjem velikokrat seže tudi onkraj tistega, kar o njem lahko povemo v slovarju, slovnici ali znanstveni raziskavi.« Beseda za­hvale je ena tistih, ki neposredno sega v globino in višino, pa tudi v razum in srce.
Milan Knep
Vsi sveti. Najbrž ni človeka, ki se v teh dneh ne bi večkrat spomnil na rajne, tiste, ki so tako ali dru­gače sooblikovali naše življenje, pa jih ni več med nami. Ob tem, ko skrbimo za njihove grobove, pa je prav, da se jih spomnimo tudi v molitvi in z daritvijo svete maše. V ta namen bomo tudi v stolnici na praznik vseh svetih in tudi si­cer v novembru molili po vaših molitvenih namenih ter darovali svete maše. Vabljeni, da se nam pri tem pridružite!
Zahvalna nedelja. Ob zahvalni nedelji, ko se še na prav poseben način zahvalimo Bogu za sadove zemlje in druge dobrine, je prav, da znamo reči hvala tudi drug drugemu. Tudi sam se zahvalju­jem vsem sodelavcem, molivcem in tistim, ki kaj dobrega naredite zame, za župnijo in stolnico. Naj vam Bog obilno poplača s svojim darovi!
Pod grbi so po slopih razvršče­ne personifikacije (z žensko figu­ro in simboli predstavljene) štirih kardinalnih (glavne, moralne, tudi naravne) kreposti. Kaj so kreposti? Pojem kreposti se je v zgodovini večkrat spreminjal, sčasoma pa je začela krepost (virtus) označevati moč za dobro, pri­pravljenost za izvrševanje dobrega. Krepost tako lahko opredelimo kot dobro, trajne notranje razpoloženje, ki človeka usposablja za izvrševanje dobrih del in je temelj njegovega du­hovnega življenja. Krepost je lahko prirojena (nekdo je že po naravi blag, dober, usmiljen, potrpežljiv) ali si jo pridobimo z vztrajnim delovanjem, v obeh primerih pa jo je treba goji­ti. Gre torej za naravne kreposti, ker človek z naravnimi močmi (vzgojo in samovzgojo) razvija to, kar mu je v večji ali manjši meri dala narava. Poleg teh človek s posvečujočo mi­lostjo prejme še t. i. podarjene kre­posti in darove Svetega Duha, ki si jih ne more pridobiti sam zgolj s prizadevanjem na posameznem področju. So nadnaravni dar in nas napravijo sposobne, da delamo to, kar je Božja volja. Med te spa­dajo najprej tri teološke kreposti: vera, upanje in ljubezen ter mo­ralne kreposti, med katerimi obi­čajno omenjamo štiri najvažnej­še: razumnost, pravičnost, srčnost (hrabrost) in zmernost. Te moralne kreposti so vodniki in usmerjevalci človeškega ravnanja. Človeškim dejanjem dajejo »pravo
mero« in vse naše delovanje usmerja­jo k našemu končnemu cilju, k Bogu. Moralnih kreposti je zelo veliko, že od sv. Avguština dalje pa prištevamo med glavne štiri naštete. Glavne zato, ker so vse ostale kreposti že vključe­ne v njih in so uresničitev kreposti ljubezni. »Zmernost je ljubezen, ker človeka sredi dobrin tega sveta ohra­ni neokrnjenega za Boga; srčnost je ljubezen, saj z njo zaradi Boga člo­vek lahko vse prenese; pravičnost je ljubezen, ker samo Bogu služi in vse ostalo prav ureja; razumnost je ljube­zen, ker človeku na poti k Bogu po­maga razločevati, kaj mu je v pomoč in kaj v oviro« (sv. Avguštin). Ne smemo se torej čuditi, da imamo te, za kristjana nepogrešljive krepo­sti po naših cerkvah kar velikokrat upodobljene.
  V petek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 9.00 bo slovesno sve­to mašo vodil pomožni škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih namenih za rajne. Gospod nadškof bo imel slo­vesno sveto mašo v cerkvi Vseh sve­tih na Žalah ob 15.00. Molitvene ure Božjega usmiljenja ob 15.00 ne bo!
  V soboto, 2. 11., ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prva sobota. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
  V soboto, 16. 11. bo ob 15.00 nad­škof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
    Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom
    Ponedeljek, 28. 10.: sv. Simon in Juda Tadej, apostola
   Torek, 29. 10.: sv. Mihael Rua, duhovnik, redovnik
    Sreda, 30. 10.: sv. Marcel, mučenec
    Četrtek, 31. 10.: sv. Volbenk (Bolfenk), škof
    Petek, 1. 11.: VSI SVETI, slove­sni zapovedani praznik
    Sobota, 2. 11.: spomin vseh vernih rajnih, prva sobota
    Nedelja, 3. 11.: 31. nedelja med letom, zahvalna
    Ponedeljek, 4. 11.: sv. Karel Boromejski, škof
   Torek, 5. 11.: sv. Zaharija in Eli­zabeta, starši Janeza Krstnika
Tudi v stolnici boste lahko pred prazniki opravili sveto spoved. Vse štiri dni: v ponedeljek, to­rek, sredo in četrtek bo na vo­ljo vsaj en spovednik od 6.00 do 12.00 (v torek do 11.00) ter od 16.00 do 19.00.
Cerkev v teh dneh naklanja po­polni odpustek, ki ga lahko da­rujete za rajne. Pogoji so: opra­vljena spoved, prejem obhajila, obisk pokopališča in molitev po namenu svetega očeta za rajne.
  Sreda, 6. 11.: sv. Lenart, opat
  Četrtek, 7. 11.: sv. Engelbert, škof
  Petek, 8. 11.: sv. Gotfrid (Bogo­mir), škof
  Sobota, 9. 11.: posvetitev lateranske bazilike, praznik
  Nedelja, 10. 11.: 32. nedelja med letom
Pred nami sta praznika vseh svetih ter vernih duš.
Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za svoje drage rajne. Tako kot vsako leto boste lah­ko tudi tokrat na posebne zlo­ženke napisali imena tistih, za katere želite, da še posebej molimo in darujemo svete maše. Imena z darom oddajte v poseben nabiralnik pri kape­li sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.
Boglonaj!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana

sobota, 19. oktober 2019

Teden Božje Besede 20.10.2019 - 27.10.2019


Zakaj je kdo nekoč sprejel krščanstvo in zakaj bi ga danes? V antič­nem Rimu so bili religiozni vsi, tudi najbolj kruti cesar­ji. Krščanstvo se je prijelo, ker je bilo bolj prepričljivo kot poganstvo, ki se je raz­krajalo. Zakaj so sprejeli vero naši karantanski pred­niki? Knezi zato, da so svoje dežele umestili v fevdalni sistem zgodnjega srednjega veka. Ljudstvo pa je moralo pripadati veri gospodar­jev. Oboji so sčasoma evangelij ponotranjili. V Aziji in Ameriki, kamor so pred približno 500 leti prišli misijo­narji iz Evrope, so bili religiozni vsi. Evangelij je poglobil njihov religiozni čut. Podobno je bilo pozneje v Afriki. Povsod je bilo krščanstvo oznanjeno na pripravljena tla. Marsikje so s spre­jemom krščanstva prišli do vsaj skro­mne izobrazbe ter do socialnega, karitativnega in zdravstvenega omrežja. Zakaj naj bi danes kdo sredi Ljublja­ne postal kristjan? Tako si postavljam vprašanje na današnjo misijonsko nedeljo? Vemo, kaj je treba oznaniti, toda kako naj oznanjamo, nam je ve­liko manj jasno. Tretjega, najtežjega vprašanja, zakaj naj bi danes koga zanimalo krščanstvo, pa si ne posta­vljamo, nemara zato, ker je za verujoče duševni in du­hovni svet neverujočih ali drugače verujočih popolna terra inkognita. Zakaj nam je notranji svet neveru­jočih slabo znan? Ker nas že stoletja zanima predvsem esenca in ne ek­sistenca, krščanski nauk in morala, torej resnica vere; eksistenca ljudi pa predvsem pod vidikom njihovih soci­alnih in zdravstvenih potreb. A ljudje trpijo predvsem zaradi odnosov. Ne znajo ustvariti trajne zakonske zveze, ob vsej poplavi vzgojnih nasvetov se vzgojni problemi stopnjujejo. Prepad med psihoterapijo in vero se pogla­blja. Tu se danes odpira polje misijonov.      
Milan Knep

Letošnji mesec oktober je prav po­sebni mesec, saj ga je papež Franči­šek razglasil za izredni misijonski mesec. Misijonstvo po papeževih besedah ne sme biti več zgolj neka eksotika znotraj širše pastoralne de­javnosti, ampak mora biti njen naj­pomembnejši del. Ta, po krivici za­postavljeni vidik življenja Cerkve mora postati bistvena programska pastoralna usmeritev vse Cerkve, ne samo Cerkve v misijonskih deže­lah. Cerkev, kot je povedal že papež Janez Pavel II., je: »Ecclesia semper reformanda« oz. »vedno prenavlja­joča se Cerkev«. In misijonska de­javnost, razumljena v tem duhu, je tista, ki edina omogoča rast in ob­stoj Cerkve, saj predstavlja neko gi­banje, dejavnost, aktivnost. Nekaj, kar živi, poživlja in ohranja mlado­stno energijo in zanos. Cerkev mora zato biti po papeževih besedah Cer­kev, ki je vedno bolj v izhodu, Cer­kev vedno bolj v »misijonih«, Cer­kev vedno bolj misijonarska. To pomeni: nič več užaljenega in prestrašenega zapiranja pred sve­tom, ampak navzven odprta in po­gumna Cerkev. In to ne velja samo za posamezne vernike oz. bolj ali manj velike skupine gorečih verni­kov, temveč za celoten institucio­nalni ustroj Cerkve. Papež Frančišek z »izrednim misi­jonskim mesecem« ne želi doseči nič drugega kot to, da bi se znova začelo dosledno upoštevati zadnje Jezusovo naročilo učencem ob vnebohodu: »Pojdite po vsem svetu in
oznanite evangelij vsemu stvar­stvu« (Mt 16,15).
Vseslovensko praznovanje misi­jonske nedelje bo letos v murskosoboški škofiji. V nedeljo, 20. oktobra, bo v stolnici ob 15.00 najprej moli­tvena ura, ob 16.00 pa sveta maša. V 28 državah po svetu (največ v Afri­ki) trenutno deluje 50 slovenskih misijonarjev in misijonark. Njiho­vo delo lahko podprete na različne načine: z molitvijo (Misijonska mo­litvena zveza), darovi (nabirka na misijonsko nedeljo, nabirka MIVA), botrstvom. Vse informacije lahko dobite na spletni strani Misijonske­ga središča Slovenije: www.missio.si ali v njihovi pisarni na Kristano­vi ulici 1 v Ljubljani.

Grb škofa Franca Ferdinanda Kuenburga je razdeljen na pet polj. Na zgornjem zlatem polju je
upodobljen grb ljubljanske škofi­je: črno-moder dvoglavi orel z belo-rdečo šahirano luneto. V drugem in petem polju je upodobljen prvotni rodbinski grb: polji sta po­končno razdeljeni v rdeče-srebrni barvi, sredi polja pa je krogla, ki je v istih barvah barvno razdeljena, vendar ravno obrnjeno. V tretjem in četrtem polju pa je upodobljen grb rodbine Steiersberg. Tu sta po­lji prečno razdeljeni v črno-srebrni barvi, sredi pa je simbol šafirja (neke vrste tečaj ali zapiralo), prav tako v »obrnjenih« barvah. Škof Franc Ferdinand grof Kuenburg se je rodil 5. februarja 1651 v Mossi pri Gorici, bil je najstarej­ši sin med petimi sorojenci. Teolo­gijo in cerkveno pravo je študiral v Salzburgu in bil posvečen v du­hovnika 9. aprila 1669. Leta 1670 je prejel kanonikat v Salzburgu in Passauu, leta 1698 pa še proštijo St. Moritz v Brežah na Koroškem. Bil je svetovalec salzburškega škofa in je veliko časa preživel v Rimu. Po odpovedi ljubljanskega nadškofa Herbersteina ga je cesar Leopold I. imenoval za njegovega naslednika, papež pa je imenovanje potrdil 18. julija 1701. V Ljubljani so ga slove­sno umestili 22. septembra 1701 v oratoriju bodoče stolnice, katere te­melje so že začeli graditi. Ena izmed njegovih prednostnih nalog je bila prav gotovo tudi zidava stolnice, s katere problematiko se je seznanil že v času bivanja v Rimu. Dekan Dolničar se je namreč nanj obrnil s prošnjo, da da načrte pregle­dati kakšnemu znanemu rimskemu arhitektu. Ta je res za mnenje vpra­šal znamenitega jezuitskega arhi­tekta in slikarja Andreja Pozza, ki je v načrtu popravil proporce in na­tančneje razčlenil notranjščino in jo »preoblikoval« po rimski baziliki Il Gesu. Škof Kuenburg je zidavo stol­nice finančno izdatno podprl in jo 8. maja 1701 tudi slovesno posvetil. V škofiji je škof Kuenburg tudi sicer pustil vidnejše sledi: vizitiral je vse župnije in imel redne letne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu; zlasti je vsem župnikom naročil, naj napiše­jo podrobno poročilo o stanju svojih cerkva. Uvajal je novosti na liturgičnem področju, ko je leta 1706 po­skrbel za izdajo novega obrednika »Rituale Labacense« ter na pobudo generalnega vi­karja Dolničarja uvedel redni ve­rouk za otroke. Njegova posebna skrb je bila tudi izobrazba du­hovnikov in v ta namen je začel z zidavo novega bo­goslovnega seme­nišča. Obenem je na podlagi Schellengbergovega denarnega volila zgradil uršulinski samostan, ki naj bi služil tudi izobraževanju deklet. Leta 1710 ga je v Lizboni, kamor je spremljal nadvojvodinjo Mari­jo Ano k poroki s portugalskim kraljem, doletelo imenovanje za praškega nadškofa, a v Pragi je bil umeščen šele leta 1714. Pomemb­no je zaznamoval tudi dvajsetletno obdobje škofovanja v Pragi. Umrl je 7. avgusta 1731, pokopan pa je v stolnici sv. Vida v Pragi.

DOGODKI PRED NAMI

  V petek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 9.00 bo slovesno sve­to mašo vodil pomožni škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih namenih za rajne. Gospod nadškof bo imel slo­vesno sveto mašo v cerkvi Vseh sve­tih na Žalah ob 15.00. Molitvene ure Božjega usmiljenja ob 15.00 ne bo!
  V soboto, 2. 11, ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prva sobota. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Jezusovemu.
    Nedelja, 20. 10.: 29. nedelja med letom, misijonska
    Ponedeljek, 21. 10.: sv. Uršula, devica, mučenka
    Torek, 22. 10.: sv. Janez Pavel II., papež
    Sreda, 23. 10.: sv. Janeza Kapistran, duhovnik
    Četrtek, 24. 10.: sv. Anton Ma­rija Klaret, škof, red. ustanovitelj
    Petek, 25. 10.: sv. Krišpin in Krišpinijan, mučenca
    Sobota, 26. 10.: sv. Lucijan in Marcijan, mučenca
    Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom, žegnanjska
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Papež Frančišek med nedeljsko mašo na Trgu sv. Petra:
»Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdra­vljen, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje. Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo. Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenaša­ti, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakova­nju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vpra­šanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: 'Hvala, Gospod', ko se prebu­dimo, čez dan, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Hvala je najprepro­stejša in najkoristnejša beseda.«

OKTOBER ROŽNOVENSKI MESEC

Lepo vabljeni k skupni molitvi rožene­ga venca, ki bo vsak delavnik ob: 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim; 18.00 molitev vodijo bogoslovci.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 
   
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/