Follow by Email

nedelja, 25. februar 2018

Teden Božje Besede 25. 2. 2018 - 4. 3. 2018



Zadnji odstavek osmega poglavja Pavlovega pisma Rimljanom nosi naslov Hvalnica Božji ljubezni. Po­tem, ko jim oriše slavo, ki jih čaka zaradi Kristusovega trpljenja in odrešenja, jim želi na raz­lične načine pokazati in jih spomniti na to, kako zelo jih Bog ljubi. Niko­gar ni, ki bi jim mogel kaj hudega prizadejati, kajti: »Če je Bog za nas, kdo je zo­per nas?« Bog se nikoli, tudi v težkih trenutkih, ne obrne proti človeku, vedno je na njegovi stra­ni. O tem govori že psalmist v Sta­ri zavezi: »Gospod je na moji strani, ne bom se bal nikogar, kaj mi more storiti človek?« in: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je varuh mojega življe­nja, pred kom bi moral trepetati?« (prim. Ps 119 in 27). Na svoje vprašanje Pavel sam odgo­varja, da Bog zaradi nas celo lastne­ mu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Kdorkoli bi morda še kdaj podvomil v Božjo naklonjenost in ljubezen do nas, se temu dokazu preprosto ne more upirati. Kajti če je dal za nas svojega sina, potem ni stvari, ki bi nam jo lahko odrekel. Zato nadaljuje: »Kako nam torej ne bo z njim tudi vse­ga podaril?« Čeprav bi se Pavel tu lahko ustavil, pa z »dokazovanjem« svo­jo trditev še stopnjuje, ko se sprašuje, kdo bi poslej še lahko obtoževal in obsojal Božje izvoljence? Njegov odgovor ima tri stopnje, ki razodevajo stop­njevanje Kristusovega poveličanja. Prva stopnja je, da je Kristus Jezus umrl za nas; druga, da je vstal od mrtvih in sedi na Božji desnici, tre­tji poudarek pa je, da Kristus po­sreduje oz. prosi za^ nas. Jezusovo odrešenjsko delovanje se namreč nadaljuje s tem, ko za nas posredu­je in se zavzema pri Bogu v nebesih.
Roman Starc
Da bi lahko razumeli lepoto evharističnega slavja, začnimo z enim iz­med zelo preprostih vidikov:

maša je molitev: najvišja, najbolj plemenita in obenem najbolj konkretna molitev. Je srečanje v ljubezni z Bogom po nje­govi besedi ter po Jezusovem telesu in krvi.
Kaj pa je pravzaprav molitev? Je predvsem pogovor, osebni odnos z Bogom. Človek je bil ustvarjen kot bitje, ki je v osebnem odnosu z Bogom, ki najde svojo polno ure­sničitev samo v srečanju s svojim Stvarnikom.
Prva Mojzesova knjiga pravi, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, po Bogu, ki je Oče in Sin in Sveti Duh. Iz tega lahko razumemo, da smo bili vsi ustvarjeni za to, da vstopimo v po­poln odnos ljubezni, ki je v stal­nem dajanju in prejemanju. Ko Mojzes pred gorečim grmom prej­me Božji klic, ga vpraša po njego­vem imenu. In Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem.« Ta izraz izraža nav­zočnost in naklonjenost. Ko Kri­stus kliče svoje učence, jih kliče zato, da bi bili z Njim. Največja milost je doživeti, da je maša, evharistija privilegirani trenutek, ko smo z Jezusom in po njem z Bo­gom in brati.
Moliti pa pomeni znati ostati tudi v tišini, v tišini z Jezusom. V po­govorih namreč obstajajo tudi tre­nutki tišine. Zato je pomembno, da pridemo k maši že nekaj minut prej ne zato, da med seboj klepeta­mo, pač pa da se v srcu umirimo in se v tišini pripravimo na srečanje z Jezusom. Tišina je zato zelo po­membna.
Iz skrivnostne tišine z Bogom pri­vre njegova Beseda, ki odmeva v našem srcu. Jezus sam nas je na­učil, kako je zares mogoče biti z Očetom, in nam to pokazal z moli­tvijo. Evangeliji prikazujejo, kako se večkrat umakne na samotne kraje, da bi molil. Ko učenci vidijo njegov tesen odnos z Očetom, za­čutijo željo, da bi bili tega deležni tudi sami, in ga prosijo: »Gospod, nauči nas moliti.« Jezus odgovori, da je najprej potrebno v molitvi znati reči »Oče«. Če nisem zmo­žen Bogu reči Oče, potem nisem sposoben moliti.
Najprej pa je treba biti ponižen, pred Bogom priznati, da smo otroci in mu zaupati. Da bi vsto­pili v Božje kraljestvo, je nuj­no, da postanemo kakor otroci. Otroci, ki znajo zaupati in vedo, da nekdo skrbi zanje. To je prva drža: zaupanje in zaupljivost, saj veš, da se te Bog spominja in zate skrbi.

Pustiti se presenetiti

Druga lastnost, ki je prav tako la­stna otrokom, pa je »pustiti se pre­senetiti«. Otrok vedno zastavlja na tisoče vprašanj, saj želi odkriti svet. Čudi se tudi nad majhnimi stvarmi, saj je zanj vse novo. Da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo, si moramo dopustiti čudenje. Ali se v svojem odnosu z Gospodom, v molitvi čudimo? Ali dopustimo, da nas Bog preseneti? Kajti Bog je Bog presenečenj. Srečanje z Go­spodom je namreč vedno živo sre­čanje, saj ne gremo v muzej, am­pak k maši, da se pri njej »v živo« srečamo z njim.
MePZ Ignacij Hladnik iz Tržiča bo v soboto, 3. marca, ob 19.30 v stol­nici izvedel Requiem norveškega skladatelja Iverja Kleiveja. Delo je nastajalo v obdobju od leta 1997 do 2002. V tem času se je zgodilo več tragičnih dogodkov, tako da je Requiem posvečen skladateljevemu mrtvemu sinu Alexandru, žrtvam terorističnega napada 11. septem­bra 2001 in vsem vojakom, ki se iz vojne vrnejo v krsti. Leta 2006 se je odločil, da bo napisal Requiem še za orgle, zbor in dva solista. Tru­dil se je napisati čudovito glasbo v spomin na draga izgubljena življe­nja. Glasba temelji na melodiji iz 13. stoletja, latinsko besedilo pa se prepleta z norveškim. Lepo vablje­ni, da ji prisluhnete.
    V četrtek, 22. 2., je pri večerni sveti maši ob 18.30 imel drugi po­stni govor nadškof msgr. Stanislav Zore.
Ker je to četrtek pred prvim pet­kom, bo po maši še molitev pred
Najsvetejšim za nove duhovne po­klice in svetost duhovnikov ter posvetitev Srcu Jezusovemu.
    V petek, 2. 3., bo ob 8.30 moli­tev križevega pota, ob 15.00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša. Tudi po večerni sveti maši bomo molili križev pot.
    V soboto, 3. 3., bo ob 8.30 mo­litev pred Najsvetejšim in posve­titev Srcu Marijinemu, zvečer ob 19.30 pa bodo pevci MePZ Ignacij Hladnik izvajali Requiem sklada­telja Iverja Kleiveja.
    Ponedeljek, 26. 2.: sv. Aleksan­der, škof
    Torek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalo­stne Matere Božje, redovnik
    Sreda, 28. 2: sv. Roman, opat
    Četrtek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof
    Petek, 2. 3.: sv. Neža Praška, klarisa, opatinja
    Sobota, 3. 3.: sv. Kunigunda, kraljica
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori naših škofov, ki bodo vsak četrtek ob 18.30. 1. 3.: prošt Jožef Lap
(škofje bodo »ad limina«) 8. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik 15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik 22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni! Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

petek, 16. februar 2018

Teden Božje Besede 18. 2. 2018-25. 2. 2018



Navajeni smo že, da postni čas vsa­ko leto postavi pred nas podobe tr­pljenja, minljivosti, smrti in razpadljivosti. O trpljenju, ki naj bi ga kristjan pogumno prenašal za
radi svoje pravičnosti, govori tudi pisatelj prvega Pe­trovega pisma, za zgled pa postavi Kristusa v spod­budo in tolažbo. Pred tem namreč pravi: »Če že hoče Božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih kakor za­radi zlih del,« in primerja trpljenje kristjanov iz poganstva s Kristuso­vim trpljenjem. Želim jim zagotovi­ti, da bodo, tako kakor je Kristus v trpljenju zmagal, zmagali tudi oni. Tako kakor njemu tudi njim sicer ne bo prihranjena telesna smrt, a bodo zato po njem rešeni: »Res je bil po te­lesu umorjen, a je bil po Duhu oži­vljen.« Kajti Jezus je trpel zaradi nji­hovih grehov, da bi jih vse »pripeljal k Bogu«.

Apostol Peter tako ponuja Kristu­sov zgled kot nagib za potrpežlji­vost v preganjanju, po drugi strani pa poudarja edinstveni značaj nje­gove smrti, saj je trpel kot »pravič­ni za krivične«. To pa pomeni, da je s tem prinesel odrešenje vsem, ne samo živim, ampak tudi »duhovom, ki so v ječi«. Malo pozneje to misel ponovi z drugačnim poudarkom: »Zato je bil tudi mrtvim oznanjen evangelij, da bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po Božje« (1 Pt 4,6). Razlagalci vidijo v teh stavkih izraz vesoljnega klica k zveličanju, saj omenjajo Jezusov prihod k umrlim in njegovo posre­dovanje pri dušah. Apostolska vero­izpoved zato pravi o Kristusu, da je »šel pred pekel«, kjer je našel tiste, ki so v ječi, Noetove sodobnike, ki Bogu »niso bili pokorni«. Noe in nje­govi, ki so bili rešeni »po vodi«, pa predstavljajo vse, ki smo rešeni po krstni vodi.    
Roman Starc
Novembra lani je papež Frančišek začel nov sklop katehez, posvečenih evharistiji. Ker je evharistija »srce Cerkve«, se bomo v postnem času ustavili ob nekaterih bogatih mi­slih iz teh razmišljanj o pomenu evharistije in posameznih delov svete maše. Kajti papež pravi, da je »za nas kristjane poglavitno, da dobro razu­memo vrednost in pomen svete maše, da bi tako vedno bolj polno živeli naš odnos z Bogom«in s tem ponovno od­krili lepoto, ki jo skriva evharistično obhajanje in ki - ko se jo enkrat odkri­je - daje poln smisel življenju vsakega kristjana.
Ne smemo pozabiti velikega šte­vila kristjanov po vsem svetu, ki so v dvatisočletni zgodovini vztrajali vse do smrti, ko so brani­li evharistijo. In seveda tistih, ki tudi danes tvegajo življenje, da se lahko udeležijo nedeljske maše. Leta 304, med Dioklecijanovimi preganjanji, je bila skupina kri­stjanov na severu Afrike ujeta med obhajanjem maše na nekem domu. Aretirali so jih in jih med zaslišanjem vprašali, zakaj so to počeli, saj so vedeli, da je bilo pre­povedano. Odgovorili so: »Brez nedelje ne moremo živeti.« Kar je pomenilo: če ne moremo obhaja­ti evharistije, ne moremo živeti, naše krščansko življenje bi umr­lo. S tem so izpolnili Jezusove be­sede: »Če ne jeste mesa Sina človeko­vega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,53-54).
To pričevanje kristjanov iz sever­ne Afrike zadeva nas vse, saj od nas zahteva odgovor na vpraša­nje, kaj nam pomeni udeležiti se mašne daritve in pristopiti h Go­spodovi gostiji. Ali iščemo vrelec, iz katerega vre živa voda za več­no življenje, ki iz našega življe­nja dela duhovno žrtev slave in zahvale in nas zedinja s Kristuso­vim telesom? To je najgloblji smi­sel svete evharistije, ki je zahvala: zahvala Bogu Očetu, Sinu in Sve­temu Duhu, ki nas vključuje in spreminja v svoje občestvo ljube­zni.
V ospredju drugega vatikanskega koncila je bila velika želja, da bi kristjane privedel do razumeva­nja veličine vere in lepote sreča­nja s Kristusom. Zato je bilo nuj­no, da se je pod vodstvom Svetega Duha izpeljala ustrezna preno­va liturgije, saj iz nje Cerkev stal­no živi in se zaradi nje prenavlja. Osrednja tema, ki so jo izpostavili koncilski očetje, je bila liturgična vzgoja vernikov, ki je nepogrešlji­va pri resnični prenovi. In prav to je tudi namen tega cikla katehez: vedno bolj se zavedati, kako velik dar nam je Bog dal z evharistijo.
Evharistija je čudežen dogodek, v katerem je med nami navzoč Jezus Kristus, ki je naše življenje. Ude­ležiti se maše pomeni še enkrat živeti Gospodovo trpljenje in odrešenjsko smrt. To je teofanija: Go­spod postane navzoč na oltarju, da bi bil darovan  Očetu za zveličanje sveta. 

Dotakniti se in videti Gospoda

Zelo pomembno se je vrniti k te­meljem ter preko tistega, česar se pri obhajanju zakramentov do­tikamo in kar vidimo, ponovno odkriti to, kar je bistveno. Vpra­šanje apostola Tomaža, ali lahko vidi in se dotakne ran žebljev na Jezusovem telesu, je želja, da bi se dotaknil Boga, da bi mu veroval. Sveti Tomaž prosi Gospoda za to, kar potrebujemo mi vsi: da bi ga videli in se ga dotaknili, da bi ga tako lahko spoznali. Zakramenti prihajajo naproti tej človeški po­trebi. Zakramenti, še prav posebej obhajanje evharistije, so zname­nja Božje ljubezni, so prednostne poti za srečanje z Njim.
Simbol ribe je prastaro znamenje prvih kristjanov, ki ima globok pomen tudi v današnjem času. V postu nas želi nagovoriti in spod­buditi predvsem k bolj zavzeti in poglobljeni odpovedi. To je lahko najprej odpoved mesu, torej post na zunaj. Ta pa dobi svoj smisel in pravi pomen šele, ko postane tudi odraz naše notranje pripravljeno­sti odpovedati se grehu. Odpoved grehu, vsakodnevno spreobrača- nje k dobremu, je pravi namen vseh naših postnih prizadevanj, vsega našega krščanskega življe­nja.
Riba lahko živi le v čisti, neonesnaženi vodi. V umazani mlakuži životari in prej ali slej umre. Podobno je tudi z Jezusovim življe­njem v nas, če živimo v grehu. Zato nam je potreben post, spoved, pa tudi trpljenje: da se očiščujemo, da postajamo čiste posode, v kate­rih lahko prebiva Božja milost.
    V četrtek, 8. 2., je ob 10.00 do­poldan nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo za vse žive in pokojne ljubitelje umetno­sti in kulture. Slovesnost je s svo­jim petjem obogatil župnijski pev­ski zbor iz Šturij.
    V četrtek, 22. 2., bo imel pri ve­černi sveti maši ob 18.30 drugi po­stni govor nadškof msgr. Stanislav Zore.
      Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
      Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Fran­čišek Marto, fatimska pastirčka
      Sreda, 21. 2: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
      Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra, praznik
      Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, mučenec
      Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apo­stol
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana - Cathedral Q (a) stolnica
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori naših škofov, ki bodo vsak četrtek ob 18.30.

  • 22. 2.: nadškof msgr. Stanislav Zore
  • 1. 3.: prošt Jožef Lap (škofje bodo »ad limina«)
  • 8. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
  • 15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
  • 22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

petek, 09. februar 2018

Teden Božje Besede 11. 2. 2018-18. 2. 2018



Kratki odlomki iz Pavlovega pisma Korinčanom, ki smo jih prebirali, po­trebujejo kar nekaj razlage, da lahko razumemo njihov prvotni pomen in namen ter da jih lahko pravilno obrnemo nase. Pavel tokrat najprej spregovori o »hrani in pijači«. Gre za odgovor na vprašanje, ki je bilo v njegovem času zelo aktu­alno in pereče in s katerim se večkrat srečamo, namreč, ali sme kristjan jesti meso, ki je bilo darovano malikom, in ali sme obedovati v poganski hiši, kamor je bil povabljen. Pavlov odgovor je pri­trdilen, razen takrat, pristavi, kadar bi bili s tem »v spotiko« oz. kadar bi to vzbujalo pohujšanje. Malo prej na­mreč pravi: »Vse je dovoljeno, vendar ni vse koristno!« Vesten kristjan se namreč zaveda, da mu je dovoljeno jesti, pa se vendar zdrži, da ne bi slabotnejšemu (kristjanu, Judu ali po­ganu) dal pohujšanja.

Vprašanje o tem, kaj je dovoljeno je­sti in kaj ne, tu Pavel razširi na vse jedi in pijače, še več: na vse, kar člo­vek počne. Kajti za kristjana so vsa njegova dejanja v določenem raz­merju do Boga, saj mora z vsakim de­janjem slaviti njega. Zato pravi - in to je temeljno sporočilo tega
odlomka: »Najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.« Edino merilo naših dejanj je torej Božja slava. Kakšna pa naj bodo ta de­janja? Tu Pavel ponovno izpo­stavi sebe in svoj zgled. Morda bi se to komu zdelo pretirano ali pre­več vase zagledano, a razumeti mo­ramo, kaj želi povedati. S tem seve­da ne misli na zunanje posnemanje, temveč želi s svojim ravnanjem dati skupnosti edini zgled, ki naj bi jo vodil. To pa je Jezus Kristus, po ka­terem se zgleduje on sam: »Postani­te moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov«.
Roman Starc
Postni čas. Komaj smo pospravili ja­slice, že je pred nami začetek postnega časa. V sredo si bomo na glave v zna­menje spokornosti posuli pepel in zače­li s 40-dnevno pripravo na velikonoč­ne praznike. Spodbud, kako čimbolj spokorno in duhovno bogato preživeti ta milostni čas, je več kot dovolj; zato vas vabim, da se potrudite in se odloči­te za katero izmed njih. Vedno pa imej­mo pred očmi tri temeljne »stebre«: post, molitev in dobra dela. Lepo ste povabljeni tudi k skupnim spokornim pobožnostim v stolnici: h križevemu potu in postnim govorom naših ško­fov, pa tudi na dobro opravljeno veli­konočno spoved ne pozabite! Naj bo ta čas priprave res blagoslovljen in rodo­viten!
Lepo je dobiti darilo, poseben čar je v napetem pričakovanju, ko ne veš, kaj se bo izmotalo iz ovojnega papirja. Saj ni treba, da je drago­ceno, njegova prava vrednost je v tem, kar prinaša s seboj: ljubezen in pozornost tistega, ki ti ga je iz­ročil, hvaležnost, ki jo morda čuti do tebe, ali pa zgolj vljudnost, s ka­tero ti želi pokazati, da te spoštuje in ceni. Z darilom človek nekako razkrije samega sebe, pokaže svo­jo kulturo, svoj odnos do drobnih, pa vseeno zelo pomembnih stvari.
Kulture, o kateri bomo zopet govo­rili in o njej veliko poslušali v tem mesecu, si ne moreš kupiti z de­narjem, kultura je predvsem stvar srca - in duha. S tem pa je seveda
povezana vzgoja, narod, družina in vera. Kulturo piješ z materinim mlekom, jo vsrkavaš na domačem pragu in neguješ na vseh podro­čjih svojega življenja. Kultura ni privilegiran prostor umetnikov, estetov ali zasanjanih romantikov in še manj kakšnih ekscentrikov; tudi ni samo za pesnike, pisatelje in slikarje. Je veliko več kot nekaj skupaj zloženih rim ali par potez s čopičem.
Kultura je vse tvoje življenje: to, kako ga preživiš, kaj vanj vložiš in iz njega narediš - zase in za druge. Kultura je pesem tvojega življenja: težkega, pa tudi lepega, veselega in žalostnega, predvsem pa enkrat­nega in dragocenega. Je darilo, ki si ga prejel in ga vedno znova izro­čaš naprej.
Prah in pepel - nekaj tako diame­tralno nasprotnega sta našemu ži­vljenju, vzbujata v nas pravi strah, celo grozo. Spominjata nas, da se bo tudi naše zemeljsko življenje moralo nekoč končati in da bomo, hočeš, nočeš, tudi mi nekoč posta­li - prah in pepel.
Turobnost postnega časa? Nika­kor. Pepel, s katerim si na pepelni- čno sredo posipamo glavo, je le zunanje znamenje resnosti in od­govornosti časa, ki je pred nami. S tem dejanjem pokažemo svojo pri­pravljenost, da se želimo osebno in v spokornem duhu pripraviti na
največji dogodek - Jezusovo vsta­jenje in poveličanje.
Pepel je že od nekdaj znamenje spokornosti, za kristjane pa tudi znamenje upanja. Opominja nas na delež naše krivde pri Kristu­sovem trpljenju, na našo grešnost in minljivost. Hkrati pa nam kaže tudi cilj, ki ni zakopan v zemlji, ampak povzdignjen v nebesa.
Tako kot je vstal Kristus, bomo vstali tudi mi. Za to živimo, v to verujemo in upamo.
Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas mi­losti, duhovne poglobitve in do­brih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta.
Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Stro­gi post je na pepelnično sredo (le­tos 14. februarja) in na veliki petek (letos 30. marca). Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi
post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta.
Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bli­žnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta.
Kadar je praznik (cerkveni ali dr­žavni) na petek ali je kakšna slove­snost v družini (poroka, pogreb ...), post in zdržek odpadeta.
Za duhovnike, redovnike in redov­nice, ki se hranijo doma, ne velja olajšava za petke zunaj postnega časa.
    V nedeljo, 11. 2., na god lurške Matere Božje, bomo obhajali 26. svetovni dan bolnikov.
    V sredo, 14. 2., bo pepelnična sreda, začetek postnega časa. Pri vseh mašah bo obred pepeljenja.
    V četrtek, 15. 2., bo pri večerni sveti maši ob 18.30 msgr. dr. Fran­ci Šuštar imel prvi postni govor. Po maši bo ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v stolnem župnišču predava­nje gospe Milanke Dragar o bl. Alojziju Grozdetu. Lepo vabljeni!
    Ponedeljek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica
    Torek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)

Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori naših škofov, ki bodo vsak četrtek ob 18.30. 15.2:
  • škof msgr. dr. Franci Šuštar 22. 2.: 
  • nadškof msgr. Stanislav Zore 1. 3.: 
  • prošt Jožef Lap (škofje bodo »ad limina«) 8. 3.: 
  • škof msgr. dr. Anton Jamnik 15. 3.: 
  • škof msgr. dr. Anton Jamnik 22. 3.: 
  • škof msgr. dr. Franci Šuštar

»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
Pobožnost KRIŽEVEGA POTA bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.

Papež Frančišek lansko leto na pepelnico: »Postni čas je čas, da spet zadihamo, je čas, da srce odpremo za dih Edinega, ki je zmožen naš prah preoblikovati v člo­večnost. Ni čas, da bi si raztrgali oblačila pred zlom, ki nas obdaja, ampak prej, da v svojem življenju naredimo prostor za vse dobro, ki ga lahko naredimo, tako da se odrečemo vsemu, kar nas osa­mi, nas zapira in nas hromi. Postni čas je čas sočutja, da bi s psalmistom rekli: »Vrni mi (Gospod) veselje nad svojim odrešenjem, duha velikodušnosti v meni utrdi« (glej Ps 51,14), da bi s svojim življenjem oznanjali tvojo hvalo in bi se naš prah - z močjo tvojega življenjskega diha - preoblikoval v »zaljubljen prah«.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ 
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/