Follow by Email

sobota, 21. april 2018

Teden Božje Besede 22. 4. 2018 - 29. 4. 2018


V prejšnjem odlomku smo ugotavlja­li, kako je za Janeza značilno, da svo­je naslovnike ljubkovalno imenuje »otroci«. Vprašanje je, kako so ti to sprejeli takrat, ko vemo, da se danes marsikdo ob tem na­mrdne. Pomena te besede se človek največkrat zave šele takrat, ko, tako ali druga­če, izgubi svoje starše in na nek način ostane »sam«. Kako vse drugačen zven dobi takrat beseda »otrok«! Podobno se nam lahko zgodi tudi v odnosu do Boga. Kar pomislimo, kako malo nam velikokrat pomeni dejstvo, da se »imenujemo Božji otroci« in ko­likokrat to svoje Božje otroštvo zame- tavamo ali se ga celo sramujemo. Kaj to pomeni, nam postane jasno šele takrat, ko nam, kakor izgubljenemu sinu, zmanjka vsega in v nas zazi­ja strahotna praznina. Kako tolažilne so zato Janezove besede: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče:

Božji otroci ... smo.« V najstrožjem po­menu besede je bil dar Očetove ljube­zni njegov Sin, ki pa nam je omogočil, da smo postali Božji otroci in se sme­mo tako tudi imenovati. Človek torej ni že samo po sebi Božji otrok, ampak je to prostovoljni Božji dar in zato toliko bolj dragocen.

To Božje otroštvo pa je, kljub svoji dragocenosti, vendar­le šele začetek, kajti njego­va eshatološka dopolnitev nas čaka v popolni podob­nosti Božjemu Sinu. Goto­vost, ki jo že imamo, da bomo nekega dne vedeli Božjega Sina v njegovi slavi, nam zagotavlja, da mu bomo takrat popolnoma podobni. To misel zelo jasno dopolni apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pra­vi, da zdaj »gledamo v zrcalu, nejasno, tedaj pa iz obličja v obličje«. Delnemu spoznanju skozi zrcalo ustvarjenih stvari bo namreč sledilo neposredno in jasno spoznanje večnega življenja. Kaj bi si lahko želeli še več!
Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

Teden molitve za duhovne po­klice. Vsako leto se v tednu pred četrto velikonočno nedeljo, ki se - zaradi evangelija, ki ga prebira­mo - imenuje tudi nedelja Dobre­ga pastirja, še posebej zbiramo k molitvi za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov. »Daj mi poslušno srce« je geslo letošnjega 55. svetovnega dneva in je vzeto iz poslanice, ki jo je v ta namen napi­sal papež Frančišek. V njej razvije tri temeljne vidike vsake poklica­nosti, ki so nakazani že v naslo­vu poslanice: Poslušati, razločeva­ti, živeti Gospodov klic. Nismo se slučajno pojavili, nismo sad slu­čajnosti. Nasprotno, naše življe­nje in naša navzočnost na svetu sta sad Božje poklicanosti, zapiše papež v poslanici. »Tudi v teh na­ših nemirnih časih nas skrivnost učlovečenja spominja, da nam Bog vedno prihaja naproti, da je Bog z nami, ki hodi po včasih prašnih poteh našega življenja in nas, ko sprejema naše koprneče hrepe­nenje po ljubezni in sreči, kliče k veselju.« Papež Frančišek zaklju­či poslanico z besedami: »Gospod tudi danes kliče, naj mu sledimo. Ni nam treba čakati, da bi bili po­polni, da bi lahko odgovorili s svo­jim velikodušnim ,tukaj sem'. Ne smemo se prestrašiti zaradi naših omejitev in naših grehov, ampak moramo z odprtim srcem sprejeti Gospodov glas. Poslušati ga, raz­ločevati naše osebno poslanstvo
v Cerkvi in v svetu ter ga živeti v današnjem dnevu, ki nam ga po­darja Bog.« Boglonaj vsem, ki dan za dnem 'nosite pred Gospoda' svo­je molitve, da bi imel naš narod kljub neugodnim okoliščinam do­volj dobrih in svetih duhovnikov.

MAŠA - SLAVA IN GLAVNA PROŠNJA - 7. papeževa kateheza Slava

V nizu katehez o evharističnem slavju smo videli, kako nam »ke- sanje« pomaga odreči se domišlja­vosti in stopiti pred Boga takšni, kakršni v resnici smo: z zavestjo, da smo grešniki, in v upanju, da nam je odpuščeno. Ravno iz sreča­nja med človeško bedo in Božjim usmiljenjem črpa moč hvaležnost, ki jo izražamo v »slavi«. Kot je za­pisano v Rimskem misalu, je »sla­va prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje«. Začetek te hvalnice je pesem angelov ob Jezusovem roj­stvu v Betlehemu, radostno ozna­nilo objema med nebom in zemljo. Ta pesem vključi tudi nas, ki smo zbrani v molitvi: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.«

Glavna prošnja

Po »Slavi«, oziroma kadar te ni ta­koj po kesanju, sledi posebna obli­ka molitve, ki se imenuje »glavna prošnja«. Ta izraža značaj svetega
opravila in se razlikuje glede na dan in čas v letu. S povabilom »Mo­limo«, duhovnik ljudstvo povabi, naj se skupaj z njim zaustavi v tre­nutku tišine ter se zaveda, da sto­ji pred Bogom, vsak v svojem srcu pa se lahko spomni svojih osebnih namenov, s katerimi se udeležuje maše. V tem trenutku tišine naj vsak pomisli na stvari, ki jih po­trebuje in za katere želi prositi v molitvi.
Tišina ne pomeni samo odsotno­sti besed, pač pa nas želi pripraviti na poslušanje drugih glasov: gla­su našega srca, predvsem pa glasu Svetega Duha. Pri bogoslužju je narava svete tišine odvisna od tre­nutka, ki je zanjo določen pri po­sameznih opravilih. Pri skupnem kesanju in po povabilu k molitvi naj se vsakdo poglobi vase; po bra­nju beril ali po pridigi naj kratko premišljuje, kaj je slišal; po obha­jilu pa naj v svojem srcu hvali in moli Boga. Pred začetno molitvijo torej tišina pomaga, da se poglo­bimo vase in razmislimo, zakaj smo tu. Zato je tudi pomembno, da najprej prisluhnemo samemu sebi, da bi se nato lahko odprli Gospodu. Morda so za nami dne­vi napora, veselja, bolečine in to želimo povedati Gospodu, klica­ti njegovo pomoč, prositi ga, naj nam bo blizu; morda imamo bol­ne družinske člane in prijatelje ali pa ti preživljajo težke preizkušnje; morda želimo izročiti Bogu usodo Cerkve in sveta. Prav temu je namenjena kratka tišina, preden duhovnik Bogu v imenu vseh na glas izreče skupno molitev, glav­no prošnjo, v kateri »zbere« (od tu izraz kolekta) posamezne namene in prošnje. S tem se zaključi zače­tni obred maše. Živo priporočam vsem duhovnikom, naj spoštujejo ta trenutek tišine in naj ne hitijo. Brez te tišine tvegamo, da se zane­mari zbranost duše.
Duhovnik moli glavno prošnjo z razprostrtimi rokami. To je moli­tvena drža, ki so jo kristjani pre­vzeli že v prvih stoletjih, saj so želeli na ta način posnemati Kri­stusa z razprtimi rokami na lesu križa, kakor lahko vidimo na poslikavah v rimskih katakombah. Tako je Kristus tisti, ki moli. V Križanem prepoznamo duhovni­ka, ki daruje Bogu všečno daritev.
V rimskem obredu so molitve zgo­ščene, a pomensko bogate, tako da lahko ob njih veliko premišljuje­mo. Vračati se k premišljevanju teh besedil tudi izven maše nam lahko pomaga, da se naučimo, ka­ko se obrniti na Boga, kaj ga pro­siti in katere besede uporabiti. Naj liturgija za vse nas postane prava šola molitve!
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nekaj skrivnostnega je v vodi. Pre­prosta je, čista in nesebična. Pripra­vljena je, da umije, kar je umazano, da poživi, kar trpi žejo. Hkrati pa je nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja. Iz nje vre življenje in kli­če smrt. Je podoba življenja samega, ki se zdi tako jasno in tako zaplete­no obenem. Zato lahko razumemo, da sta jo Kristus oziroma Cerkev na­pravila za znamenje in nositeljico Božjega življenja - milosti. Vodo so v starozaveznem bogoslužju pogosto uporabljali. Umivali so se in s tem simbolično pokazali, da prihajajo k Jahveju notranje očiščeni. V Novi zavezi pa se notranje očišče­nje in prerojenje godi po krstni vodi. Te moči nima voda po svoji naravi, temveč zaradi prisotnosti Svetega Duha. Kristus je z daritvijo svojega življenja zaslužil ljudem novo, Božje življenje. Krstna voda je tista, ki daje v moči Svetega Duha to Božje življe­nje, ona oživlja in poživlja. Krst nas potopi v Kristusovo smrt, Sveti Duh pa, ki je Kristusa obudil od mrtvih, nas oživi v novo, Božje življenje. Po­topitev v vodo je podoba groba, v ka­terem stari človek s svojo sebičnostjo in grehom umrje, iz nje pa vstane novi človek v Kristusu, človek, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravič­nosti in svetosti.
  V ponedeljek, 23. 4., goduje sv. Ju­rij, zavetnik našega mesta. Za nas je to slovesni praznik. Lepo vabljeni k sveti maši ob 17. uri v kapelo na ljub­ljanskem gradu.
  Torek, 24. 4.: sv. Fidelis iz Sigma- ringena, duhovnik in mučenec
  Sreda, 25. 4.: sv. Marko, evangelist
  Četrtek, 26. 4.: Marija, Mati dobre­ga sveta
  Petek, 27. 4.: sv. Cita, dekla, devica
  Sobota, 28. 4.: sv. Peter Chanel, du­hovnik, redovni ustanovitelj
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana - Cathedral @stolnica
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 13. april 2018

Teden Božje Besede 15. 4. 2018-22. 4 2018

Ves velikonočni čas nas pri nedelj­skem branju Božje besede spremlja­jo odlomki iz prvega pisma aposto­la Janeza. V Svetem pismu imamo poleg četrtega evangelija še tri pisma, ki jih izročilo pripi­suje apostolu Janezu. Prvo je najdaljše in je naslo­vljeno na skupino maloazijskih Cerkva, ki so se znašle v hudi krizi zaradi pritiska krivih pridigarjev. Pisec jim želi pomagati, da bi se uspešno ubranili njihovemu za­peljevanju. V težkih okoliščinah jih ljubkovalno imenuje »otroci moji« in to kar trikrat ponovi. To je prisr­čen nagovor pastirja, ki svoje otro­ke skrbno opominja k veri in jim kot razlog svojega pisanja navaja zaskrbljenost, »da ne bi grešili«. Ta opomin ima sicer splošno in traj­no veljavo, a je tu nekakšen sklep prejšnjega odstavka, v katerem med drugim piše: »Če rečemo, da nima­ mo greha, sami sebe varamo in re­snice ni v nas.«
Ob tem lahko kaj hitro ugotovimo, kako zelo aktualna in pereča je ta ugotovitev in kako potreben je ta opomin tudi za nas. Kar pomislimo, kolikrat se nam zgodi, da svojo spoved »nehote« začenjamo z: »Pravzaprav nimam no­benega posebnega greha ...« Vemo pa: največja ne­varnost za nas in hudiče­vo najmočnejše orodje je prav izguba čuta za greh.
Greh je torej dejstvo, ki osta­ja, naša naloga pa je, da ga prizna­mo in z njim pretrgamo. Tu nam je v veliko pomoč, tolažbo in spodbu­do Jezus sam, naš »zagovornik pri Očetu«, kajti on je »sprava za naše grehe, pa ne le za naše, ampak tudi za ves svet«. Kako tolažilne so za nas te besede in kako osvobajajoče, če se le držimo njegovih zapovedi in jih izpolnjujemo.
Roman Starc
Dragi farani in člani stolnega ol­tarnega občestva. V nas še odmeva vesela aleluja, ki smo jo po konča­nem 40-dnevnem postnem času zo­pet radostno zapeli. Letos sem tudi sam prvič kot župnik skupaj z vami doživljal praznične dneve v stolnici in bilo je, preprosto rečeno, lepo. Po veličastni procesiji na cvetno nedeljo so se obredi svetega tridnevja odvija­li v veliki zbranosti ter lepi udeležbi, kar se je pokazalo tudi pri velikonoč­ni vigiliji, ki smo jo praznovali sku­paj z našimi tremi katehumeni in lepim številom neokatehumenov v belih oblačilih, pa tudi na samo ve­liko noč. Upam, da ste to praznično razpoloženje in veselje ponesli tudi na svoje domove in med tiste, s kate­rimi ste se v teh dneh srečevali. Prav lepa hvala številnim sodelav­cem, ki ste poskrbeli, da je vse lepo teklo. Hvaležen sem vsem: nadško­fu, obema pomožnima škofoma, kanonikom, ostalim mašnikom in spovednikom, diakonom, tajniku, ceremoniarju in bogoslovcem, mi­nistrantom, bralcem, pevcem, organistom in zborovodju ter glasbeni­kom, redarjem, dežurnim v kiosku, mežnarjem in ključarju, tistim, ki ste skrbeli za čiščenje, krašenje in pogostitev, pritrkovalcem in naro­dnim nošam. Vsem iskren boglonaj s prošnjo, da bi še naprej radi prisko­čili na pomoč. Hvala pa tudi vam vsem, ki ste preprosto »bili« z nami: od najbolj zvestih, do tistih, ki mor­da samo občasno zaidete v stolnico. Vabljeni, da se nam še večkrat pri­družite!
Nadaljujemo s povzetkom papeževih katehez o sveti maši, tokrat o skupnem kesanju.
Dejanje kesanja s svojo resnostjo spod­buja držo, s katero se pripravimo na primerno obhajanje svetih skrivnosti, ko pred Bogom in brati priznamo svo­je grehe ter priznamo, da smo grešni­ki. Duhovnikovo povabilo je namenje­no celotni skupnosti, zbrani v molitvi, saj smo vsi grešniki. Kaj lahko Gospod podari nekomu, ki ima srce že polno sebe, svojega uspeha? Ničesar, kajti domišljavec, sit svoje domnevne pravičnosti, ni zmožen prejeti odpuščanja. Pomislimo samo na priliko o farizeju in cestninarju, v kateri se cestninar vrne domov opravičen, to pomeni, da mu je odpuščeno (glej Lk 18,9-14). Kdor se zaveda svoje bede in ponižno pove­si oči, začuti na sebi usmiljeni pogled Boga. Iz izkušnje vemo, da kdor zna priznati napake in se opravičiti, lah­ko prejme razumevanje in odpuščanje tudi od drugih.
Ko v tišini poslušamo glas vesti, nam to pomaga, da spoznamo, da so naše misli daleč od Božjih misli, da so naše besede in naša dejanja pogosto posve­tna, kadar se damo voditi izbiram, ki nasprotujejo evangeliju. Zato se na za­četku maše skupaj pokesamo s pomo­čjo obrazca splošnega kesanja, ki ga iz­govarjamo v prvi osebi ednine. Vsak prizna Bogu in bratom, da je »grešil v mislih, besedah in dejanjih ter mno­go dobrega opustil«. Torej tudi v opu­stitvi, da nisi naredil dobrega, ki bi ga lahko. Pogosto se namreč čutimo do­bre, ker - kot pravimo - nikomur ni­smo storili nič hudega. V resnici pa ni dovolj, da bližnjemu ne naredimo hudega, ampak je treba delati dobro, kadarkoli se nam za to ponudi prilo­žnost. S tem pričujemo, da smo Jezusovi učenci. Treba je poudariti, da izpovemo, da smo grešniki, tako pred Bogom kot pred brati. To nam poma­ga razumeti razsežnost greha, ki nas s tem, ko nas loči od Boga, loči tudi od bratov, in obratno. Greh prekinja od­nos z Bogom in prekinja odnos z brati, odnos v družini, v družbi, v skupno­sti. Greh vedno prekinja, vedno ločuje in deli.
Besede, ki jih izgovarjamo z usti, spre­mlja »gesta trkanja na prsi«. S tem pri­znam, da sem grešil po svoji krivdi in ne po krivdi drugih. Pogosto se na­mreč zgodi, da zaradi strahu ali sramu usmerimo prst v druge in jih obtožu­jemo. Ni lahko priznati, da smo krivi, a je za nas dobro, da to iskreno naredi­mo. A priznati je treba svoje lastne gre­he, ne pa govoriti o grehih drugih.
Potem, ko smo se spovedali svojih gre­hov, se s prošnjo, naj Gospoda prosijo za nas, obrnemo na blaženo Devico Marijo, vse angele in svetnike. Tudi pri tem je dragoceno občestvo svetni­kov. Priprošnja teh prijateljev in ži­vljenjskih vzornikov nas namreč pod­pira na poti proti polnemu občestvu z Bogom, ko bo greh dokončno uničen.
Poleg opisanega priznanja grehov lah­ko za kesanje uporabimo tudi druge obrazce: »Usmili se nas, Gospod, ker smo grešili zoper tebe. Skaži nam, Go­spod, svoje usmiljenje in daj nas svoje rešenje.« Predvsem ob nedeljah pa nas lahko duhovnik blagoslovi in pokropi z vodo v spomin na krst, ki izbriše vse grehe. Kot del kesanja je mogoče tudi peti Kyrie eleison: s tem lepim staro­grškim izrazom kličemo Gospoda -  Kyriosa in prosimo njegovega usmi­ljenja.
Sveto pismo nam ponuja svetle prime­re skesanih »grešnikov«, ki so potem, ko so se umaknili vase, našli pogum, da so sneli maske in se odprli za mi­lost, ki prenavlja srce. Pomislimo na kralja Davida in njegove besede, kot mu jih pripisuje Psalm: »Izkaži mi mi­lost, o Bog, po svoji ljubezni, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3). Pomislimo na iz­gubljenega sina, ki se vrne k očetu, ali na cestninarjevo prošnjo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku« (Lk 18,13). Pomislimo tudi na sv. Petra, na Zaheja, na Samarijanko. Če se presojamo se z vidika krhkosti gline, iz katere smo oblikovani, je to izkušnja, ki nas krepi. Ko se soočimo s svojo šibkostjo, se nam odpre srce, da kličemo Božje usmiljenje, ki spreminja in spreobrača. In to je tisto, kar počnemo med kesanjem na začetku maše.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet

VELIKONOČ­NI SIMBOL: VELIKONOČ­NA SVEČA

Prav posebno simboliko ima, saj predstavlja vstalega Kristu­sa, ki je luč sve­ta. Izraža skriv­nosten prehod iz teme smrti in greha v Bož­jo velikonočno svetlobo. To do­gajanje lepo po­nazarja prihod sveče v temno cerkev na velikonočno vigilijo. V glo­boki tihoti in temi se pojavi goreča velikonočna sveča, Kristusova luč, ki razsvetli vso cerkev. To simbolično oznanja, da želi vstali Kristus razsve­tliti ves svet. Luč iz velikonočne sve­če ne prehaja samo iz rok v roke, ko verniki ob njej prižigajo svoje sveče, temveč tudi od srca do srca, da bi z velikonočnim vstajenjem objela ves svet. Ta luč spremlja kristjana od kr­sta s krstno svečo do smrti ob mrliški sveči. Tako je plamen sveče znamenje vere v Kristusa, v večno življenje, v večno luč.
• V ponedeljek, 16. 4., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču se­stanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
    V četrtek, 19. 4., bo po maši ob 19.15 v župnišču v Baragovi dvorani okrogla miza: Cankar in nemarksistična levica na Slovenskem. Sodelovala bosta profesorja Igor Grdina in Janko Prunk.
    Nedelja, 15. 4.: 3. velikonočna nedelja
    Ponedeljek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica
    Torek, 17. 4.: sv. Robert, opat
    Sreda, 18. 4.: sv. Evzebij, škof
    Četrtek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež
    Petek, 20. 4.: sv. Teotim, misijo­nar, škof
    Sobota, 21. 4.: sv. Anzelm, škof, cerkveni učitelj
    Nedelja, 22. 4.: 4. velikonočna nedelja, nedelja Dobrega pastirja
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30.
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 23. marec 2018

Teden Božje Besede 25. 3. 2018-15. 4 2018


Pred nami so spominski dnevi Jezusovega trpljenja in smrti, ki nas nikoli ne morejo pustiti hladne in nepri­zadete. Ob premišljevanju in podoživljanju tega, kar je moral Jezus prestati zaradi naše trdosrčnosti, se zasolzi marsikatero oko in se v čudnem trepetu zgane srce. Morda tudi zato, da bi se kasneje, na velikonočno ju­tro, napolnilo z veseljem, radostnim petjem in - zakaj pa ne - vriskanjem in smehom, saj se je iz trpljenja in bolečine rodila zmaga nad smrtjo, vstajenje in naše odrešenje.
V teh dneh bo tudi naša stolnica postala dvorana za­dnje večerje, vrt Getsemani na Oljski gori, ječa in dvorišče Pilatove palače, jeruzalemska ulica »Via dolorosa«, kalvarijski grič in pokopališče z novim, zape­čatenim in zastraženim grobom. - Vse samo zato, da bi se potem v mlado jutro tistega prvega dne v tednu iz nje zaslišala mogočna Aleluja, da bi zadonela rado­stna pesem, se oglasile orgle in zapeli zvonovi ter bi v vstajenjskem vetru zaplapolalo bandero... Škoda bi bilo, dragi brat in sestra, zamuditi to veliko­nočno prebujanje, zato te povabim, da praznuješ in se veseliš z nami. Kristus je vstal tudi zate! Aleluja! Vsem faranom in obiskovalcem stolnice voščim blagoslovlje­ne velikonočne praznike!
Vaš župnik

CVETNA NEDELJA FLP 2, 6-11

Besedilo, ki nam ga tokrat »po­nudi« v branje in premislek apo­stol Pavel, je po vsej verjetnosti starokrščanska hvalnica, ki v prvem delu govori o ponižanju, ki ga je Kristus prestal prosto­voljno, v drugem delu pa o njego­vem povišanju, ki je Božje delo. Namesto Adamovega napuha in upornosti, ko je ta hotel postati enak Bogu in mu je odrekel po­slušnost, je Kristus izbral pot po­nižnosti in pokorščine. A to, da se je ponižal in izničil, ne pome­ni, da je prenehal biti enak z Bo­gom ali Božja podoba, ampak je ravno s tem odkrival svoje božje bitje in Božjo ljubezen. V pokor­ščini se je popolnoma izpraznil in ta pokorščina ga je privedla do smrti, »smrti na križu«.
Drugi del hvalnice pa opisu­je Kristusovo povišanje, ko ga je »Bog povzdignil nad vse« in tako uresničil Jezusove besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo po­nižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«. S tem, ko ga je pov­zdignil nad vse, pa mu je pode­lil tudi »ime, ki je nad vsakim imenom«. Pavel tu misli na iz­raz Gospod, ki ga je Stara zaveza uporabljala samo za Boga, zdaj pa se Božje gospostvo razodeva v Jezusu, prav v njegovem skraj­nem ponižanju, ko se bo pred njegovim imenom pripognilo vsako koleno. Izrazi češčenja, ki so dotlej pripadali samo Bogu, se bodo poslej dvigali k Jezu­su Gospodu, po katerem se Bog razodeva in deluje.
Roman Starc

»Gospod je vstal! Zares je vstal!« To je veselo sporočilo velikonoč­nega dogodka, ki ga nestrpno pričakujemo ves postni čas. Ob tem sporočilu slišimo in izreka­mo še druge vzklike: »Radujte in veselite se!«, »Odrešeni ste, aleluja!«, »Smrt in greh sta prema­gana, aleluja!«
Morda se bo kdo od ljudi pri na­vedenih vzklikih vprašal: Kaj to pomeni? Zakaj je Jezus vstal od mrtvih? Česa sem pa jaz rešen?
Kaj vse to praznovanje pomeni in kako konkretno to vstopa v moje življenje?
Naše voščilo ob velikonočnih praznikih je hkrati molitev in prošnja k Svetemu Duhu za ve­selje in sprejemanje velikonoč­ne skrivnosti. Na binkoštni dan so apostoli prejeli Svetega Duha, da so razumeli in v pol­nosti vstopili v skrivnost veli­ke noči: Jezusove daritve in od­rešenja. V skupnosti Cerkve so se ljudje veselili, se dali krstiti, oznanjali Jezusovo vstajenje in živeli novo življenje; življenje prenovljenih ljudi, življenje velikonočnega kristjana.
Bratje in sestre, najprej vas ob prazniku vabimo k veselju nad lastnim krstom: nad tem, da smemo biti po skrivnosti Jezu­sove smrti in vstajenja člani Cer­kve, udje Kristusovega skrivno­stnega telesa. Vabimo vas tudi k veselju nad zaupanim poslanstvom, ki nam ga izroča vstali Je­zus: poslanstvom v krščanskem občestvu, župniji, redovni ali drugi skupnosti, družini, naro­du, človeštvu ... V hvaležnosti se veselimo, da smemo sodelovati z vstalim Gospodom in služiti s svojim delom, z molitvijo in darovanim trpljenjem. Zato voščimo vsem duhovni­kom, redovnikom in redovni­cam, vsem vernikom doma in po svetu, posebej bolnim in tr­pečim, da bi bili odprti Svetemu Duhu za prejem oznanila; da bi vaša srca napolnilo veselje zara­di odrešenja; da bi to skrivnost sprejeli kot neizmeren dar; da bi vstali Jezus vstopil v vaš vsakda­njik in vse medsebojne odnose; da bi to veselo novico posredova­li še drugim ljudem!
Vaši škofje
·         Ponedeljek, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka
·         Torek, 27. 3.: sv. Peregrin, re­dovnik
·         Sreda, 28. 3: sv. Milada Praška, devica
·         Četrtek, 29. 3.: VELIKI ČETR­TEK
·         Petek, 30. 3.: VELIKI PETEK
·         Sobota, 31. 3.: VELIKA SOBO­TA
·         Nedelja, 1. 4.: VELIKA NOČ
·         Ponedeljek, 2. 4.: Velikonočni ponedeljek
·         Torek, 3. 4: sv. Rihard, škof
·         Sreda, 4. 4: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj
·         Četrtek, 5. 4: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik
·         Petek, 6. 4: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec, prvi petek
·         Sobota, 7. 4: sv. Janez Krstnik de la Salle, duhovnik, prva sobo­ta
·         Ponedeljek, 9. 4: sv. Maksim Aleksandrijski, škof
·         Torek, 10. 4: sv. Domnij, škof, mučenec
·         Sreda, 11. 4: sv. Stanislav, škof, mučenec
·         Četrtek, 12. 4: sv. Zenon Veronski, škof
·         Petek,13. 4: sv. Martin I., papež, mučenec
·         Sobota, 14. 4: sv. Lidvina, devi­ca
·         Nedelja, 15. 4.: 3. velikonočna nedelja

Za nas kristjane je sveto veliko­nočno tridnevje jedro celotnega bogoslužnega leta. Obredi veli­kega četrtka in petka ter veliko­nočna vigilija nam pomagajo, da znova podoživimo skrivnost tr­pljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda. Velikonočno tridnevje nam daje možnost, da se poglobi­mo v osrednje dogodke našega od­rešenja, da ponovno zaživimo ve­likonočno skrivnost, ki je velika skrivnost naše vere. Vsakoletno obhajanje svetega tridnevja nam pomaga, da svojo vero poglobimo ob zavedanju, da se Božje delova­nje dogaja v sedanjem času in da to ni samo spomin na pretekle do­godke.
Na veliki četrtek dopoldne je krizmena maša, med katero du­hovniki, zbrani okrog nadškofa, obnovijo duhovniške obljube, so­delujejo pri blagoslovu bolniške­ga in krstnega olja ter posvetitvi svete krizme.
Glavno vsebino praznika pa iz­raža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo.
Veliki četrtek je namreč spo­minski dan dveh zakramen­tov: poleg ustanovitve mašniškega posvečenja se na ta dan spominjamo tudi popolnega darovanja Kristusa človeštvu v zakramentu svete evharistije. Simbolna predmeta četrtkove­ga popoldneva sta kruh in vino. Kristus sam se nam daje v hrano, da bi mi lahko zares živeli, da bi v nas raslo njegovo Božje življenje. V četrtkovo večerno mašo je vključen tudi obred umivanja nog. Jezus je namreč pri zadnji večerji apostolom s tem, ko jim je umil noge, dal novo zapoved ljubezni. Obred četrtkovega veče­ra se zaključi z molitveno uro, pri kateri se že spominjamo tudi Jezu­sovega prijetja v vrtu Getsemani in zasmehovanja ter bičanja v ječi. Nagovarjajo nas zlasti Jezusove be­sede spečim učencem: »Niti eno uro niste mogli čuti z menoj,« saj tudi mi žal v življenju velikokrat zaspimo.
Veliki petek je posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti, saj je na ta dan dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati. Tega se spomi­njamo zlasti ob popoldanski moli­tvi križevega pota.
Veliki petek je edini dan v cerkve­nem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del večer­nega obreda je branje Gospodove­ga pasijona.
Veliki petek bi lahko simbolično ozna­čili kot dan teme, ko je celo sonce iz­gubilo svojo svetlobo. Dejstvo je, da takrat, ko Bogu ne pustimo, da bi ži­vel med nami, sebe prikrajšamo za luč, v kateri bi sploh lahko videli, kdo smo.
Po branju pasijona sledijo slove­sne prošnje za potrebe Cerkve in vsega sveta, tem pa poseben obred češčenja križa. Ko se približamo le­su, ki kaže na vsa sveta drevesa v naši zgodovini odrešenja, smemo stegniti roko in prejeti ta sad.
Velika sobota je dan češčenja Božjega groba. Ta dan je dan mol­ka, ko tudi Bog molči. Dostikrat se
nam v življenju lahko zgodi, da kri­čimo, molimo, iščemo Boga, njega pa, kakor da ga nikjer ni. A to ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Ne, to je čas, ko se s pomnoženim hrepenenjem pri­pravljamo na srečanje z Gospodom.
V soboto zgodaj zjutraj najprej blagoslovimo velikonočni ogenj in vodo, čez dan pa jedi, ki imajo svojo posebno simboliko.
Velikonočna vigilija vsebuje ob­red veselega pričakovanja vsta­jenja. Pomembna dela sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kri­stusa, in vesela aleluja, hvalni­ca vstalemu Kristusu. Aleluja, ki smo se ji odrekali vse od pepelnice, spet zadoni. Tudi zvonovi, ki v četr­tek obmolknejo, se v soboto zvečer spet oglasijo. Luč sredi teme je prvi simbol velikonočne vigilije. Izraža hrepenenje po luči, odrešenju, ki ga moramo v sebi obuditi, da hodimo v svetlobi Božjega odrešenjskega doga­janja. Med simbole vigilije spada
tudi blagoslov krstne vode, s ka­tero bodo krščeni vsi otroci v veli­konočnem času.

VELIKA NOČ - skrivnost vstajenja

IZ ŽIVLJENJA ŽUPNIJE

  V soboto, 17. 3., so stolnico napol­nili sodelavci škofijske in župnij­skih Karitas. Maševal je gospod nad­škof.
  V četrtek, 22. 3., je imel pri večer­ni sveti maši ob 18.30 zaključni po­stni govor pomožni škof dr. Franc Šuštar.
  V petek, 23. 3., smo se ob 16.00 v stolnici pri sveti maši in po njej v župnišču srečali z našimi bolnimi in ostarelimi. Maševal je škof dr. Franc Šuštar.
  Na veliki petek, 30. 3., bo obrede velikega petka vodil škof Franc Šu­štar.
  Na veliko soboto, 31. 3., bo veliko­nočno vigilijo vodil gospod nadškof.
  Na veliko noč, 1. 4., ob 8.30 bo vstajenjsko procesijo in sveto mašo vodil gospod nadškof.
  Na velikonočni ponedeljek, 2. 4., bodo svete maše po prazničnem redu.
  V četrtek, 5. 4., je četrtek pred prvim petkom. Zvečer po maši ob 18.30 bodo molitve pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
  V petek, 5. 4., je prvi petek. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 6. 4., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejši­m ter posvetitev Srcu Marijinemu.

9.00: krizmena maša 18.30: sveta maša in obre­di velikega četrtka do 22.00: molitev z Jezusom na Oljski gori
9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka
do 21.00: molitev pri Božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim
6.30: blagoslov ognja 9.00: molitveno bogoslužje 12.00-18.00: blagoslovi jedi 17.15: večernice 20.00: velikonočna vigilija
12.00, 13.00, 14.00, 15.00, 16.00, 17.00, 18.00
6.00, 7.00: sveti maši 8.30: vstajenjska procesija
in sveta maša 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30: svete maše 15.00: protipotresna pobožnost (sv. Jožef)
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delov­ni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani pra­zniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/