Follow by Email

sobota, 14. marec 2020

Teden Božje Besede 15. 3. 2020-22. 3. 2020


Dobra komunikacija je alfa vešči­na našega časa. Pridobiti si jo mora vsak, ki hoče biti uspešen poslov­než, politik, skratka vsak, ki ima vsakodnevno opravka z ljudmi. A kdo je bil po­polnejši komunikator kot Jezus? In to v času, ko ni obstajala še nobene teori­ja komuniciranja, kaj šele tečaji uvajanja vanjo. Na 3. postno nedeljo bomo odkriva­li tisto raven Jezusovega komunici­ranja, ki je dostopna in razumljiva vsem.
V opoldanski vročini, ko se na Bli­žnjem vzhodu vsi skrivajo pred žgo­čim soncem, Samarijanka pride k vodnjaku. Po vodo ne hodi v jutra­njem in večernem hladu kot sovaščanke. Ne more prenašati njihovih prezirljivih pogledov in opravljanja zaradi življenja, v katerega so jo poti­snile okoliščine. Do srečanja z Jezu­som je živela že s petimi različnimi moškimi. Zgražanje ljudi jo boli. Je­zus pa jo nagovori, kot bi se poznala od vedno. Zelo neposredno, iskreno in preprosto: »Daj mi piti.« Končno stoji pred njo nekdo, ki jo potrebuje. Povrhu je Jud, ki z njo zaradi prasta­rega sovraštva Judov do Samarijanov sploh ne bi smel govoriti. Jezus gre prek zamer, ki obremenjujejo celotne generacije. Pogovarja se spoštljivo in prijazno. Samarijanka prvič doživi, da jo nekdo jemlje resno. Nad njenim življenjem se ne spo­tika, ker razume, da je bila vsaka njena epizoda z moškimi polomija, ponižanje, drsenje po družbeni le­stvi do samega dna. S Samarijanko se pogovarja onstran nacionalnih, kulturnih, jezikovnih, religijskih in etičnih pomislekov. Zanima ga izključno oseba v tem, kar je. Zaradi nje je prišel na svet.
V postu naj se zakonci in vsi mi drug z drugim učimo komunicirati onstran vseh tuzemskih ozirov. Naj gledamo drug na drugega, kot je Je­zus Samarijanko.
Milan Knep
»Volitve« novih članov župnijskih pas­toralnih svetov so zaradi trenutnega stanja prestavljene. Kdaj bodo, boste pravočasno obveščeni. Kljub temu pa objavljamo nadaljevanje pastirske­ga pisma o pomenu volitev oz. izbire članov ŽPS.
Člani ŽPS imajo v župniji še po­sebno nalogo. Z župnikom delijo soodgovornost, kakšna bo njihova župnija v prihodnosti. Ta soodgo­vornost bo še večja v župnijah, ki se že in se še bodo zaradi pomanj­kanja duhovnikov združevale ali pridruževale večjim župnijam. Pri izbiri novih članov ŽPS mo­ramo biti zelo pozorni na to, da v osebah, ki jih bomo predlagali za člane, prepoznamo darove, s kate­rimi lahko prispevajo k temu, da bo naša župnija bolj živa, bolj po­vezana in bo težila k temu, da bi bila eno srce in ena duša. Za življenje župnije in uspešno delo v ŽPS, ki naj bi župniku pomagal pri načrtovanju, spremljanju, spod­bujanju in izvajanju pastoralnega dela, ni vseeno, koga predlagamo ali izberemo. Ob predlaganju no­vih članov v ŽPS je treba razume­ti, ali mora oseba, ki jo namerava­te predlagati, izpolnjevati določene pogoje. Poleg trdne vere, nravnega življenja, prejetih zakramentov uvajanja (krst in birma), neke splo­šne razgledanosti in starosti vsaj 16 let so potrebne tudi druge kvalite­te. Potrebne so primerne socialne in krščanske kreposti, na primer priljudnost in prijaznost, odkri­tost, da ima pogum povedati svoje mnenje dobronamerno in z ljube­znijo, širokosrčnost, da ne ostaja pri malenkostih in zna razločeva­ti, kaj je važno, glavno in kaj manj pomembno. Ljudi z vsemi temi kvalitetami je ponekod težko naj­ti. Računajmo tudi na vzgojo in du­hovno rast, če dobro izkoristimo gradiva, ki so nam na voljo za seje in so oblikovana tako, da imajo du­hovni, študijski in pastoralni del. Tudi duhovne obnove in celo du­hovne vaje so zelo koristne in so se ponekod že lepo uveljavile. Dragi verniki! Potrudimo se za do­bro izbiro. V ta namen zlasti v tem tednu, ki je pred nami, veliko mo­limo. Naj Sveti Duh kot nekoč pri izbiri prvih diakonov pomaga iz­brati osebe, može, žene in mlade, ki bodo znotraj župnijskega obče­stva znale graditi občestvo različ­nih generacij, karizem in služb, ki bo živelo svoje poslanstvo in po­magalo zgraditi iz župnije dom in zgledno živo občestvo občestev.
Msgr. Andrej Glavan
Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Antona Jamnika na drugo postno nedeljo:
Apostoli so na gori Tabor doživeli bližino Boga, ki je svetloba luči. Kaj je danes tisto, kar morda človeka odvrača od tega, kaj ga bega, da ne vidi samo Jezusa, da ni on v sredi­šču?
Pogosto gre pri verovanju najprej za velik problem, da je človek mor­da premalo poučen. Ko beremo vse mogoče stvari o veri, Bogu in Cer­kvi, vidimo, da nekdo malo ve ali pa še tisto slabo ve ali pa narobe. Nepoučenost je pogosto eden največjih problemov pri verovanju. Poznati Sveto pismo, ga brati, poznati zgo­dovino Cerkve, svetnike, molitve, moliti vse to je tisto, kar nam bo pomagalo, da bomo različne pred­sodke in težave mogli premagova­ti. Mnogo načinov imamo, da svojo vero poglabljamo, saj čim bolj resni­co ljubimo, tem bolj jo spoznamo. Drugo, kar pogosto ovira našo vero, je to, da ima človek napačno predstavo o Bogu. Mnogi si ga še vedno predstavljajo na ne vem ka­kšnem oblaku, kjer komaj čaka, da bi človeka kaznoval ali pa da kar naprej nekaj ukazuje in prepove­duje ter opazuje, kaj bo človek na­redil in ko nekaj naredi narobe, se nato maščuje. A Bog se ne mašču­je. Prilika o dobrem Očetu nam go­vori o tem, da nas Oče z neskonč­no potrpežljivostjo pričakuje, da se vrnemo v njegovo naročje. Bog ni gospodar, ki nas tlači in čaka, da nas bo kontroliral ali nekaj pre­prečil. Bog je tisti, ki nas sprejema v svoj objem, rad nas ima. Tudi ta­krat, ko smo daleč od njega, tudi takrat, ko človek tava, išče vse mo­goče nadomestke, nikoli in nikdar nad nobenim človekom ne obupa. V Svetem pismu je ena stvar ključ­na: ko se nekdo iskreno, v poni­žnosti sreča z Jezusom, odide od tega srečanja drugačen. Nov, z no­vim upanjem. Jezus marsikaj ve o Samarijanki, Mateju in drugih, ampak nobenemu nič ne očita. Saj ve, da greh enega ali drugega ni nikakršen užitek, ampak veliko tr­pljenje, preizkušnja. Tretja ovira pri verovanju pa je naš ego, naš »jaz«. Prvi je jaz, jaz, potem pa morda še kdo drug, če ga ravno rabim. Jaz ne, drugi bodo poklekali pred mano. Ni tako enostavno poklekniti. Pa ne pred človekom, ampak pred Bogom in reči: Bog, hvala ti za tisoč darov, prosim te, odpusti mi moje grehe. Sem samo končno, lepo, pa tudi grešno bitje. Če bi rekli, da smo samo grešni, bi bilo to jamranje, če bi pa rekli, da je vse samo lepo, smo pa sanjači. Eno in drugo je potrebno, da odpade ta tretja ovira pri doživljanju res pri­jateljskega odnosa z Jezusom, da smo preveč zagledani v »jaz«. Bodimo torej potrpežljivi s seboj in z drugimi. Vabim vas, da bi od tega srečanja na gori Tabor, pri lju­bem Bogu, v stolni cerkvi odšli z žarom svetlobe, z lučjo. Luč bo odrešila svet, svetloba, lepota. Že­lim, da bi ta lepota odreševala in razsvetljevala najprej nas same, da bomo žareli danes, tu med nami, v okolju, kjer živimo, in prinašali novo upanje v globoki zavesti, da nismo mi sami vir svetlobe, am­pak da nam je svetloba podarjena. Luč nam je podarjena, zato jo po­darimo tudi drug drugemu.
V kartuši (ovalnem polju) nad atiko oltarja je upodobljen grb lju­bljanske Družbe združenih (Societas unitorum). Ti so si za zavetnika izbrali sv. Dizma in njemu na čast postavili oltar. V grbu je šestin­dvajset rdečih src med dva rogovo­ma izobilja, ki ponazarjata sadove njihove medsebojne zveze. Poleg je na traku napis: »Sad sloge Zdru­ženi« (Concordiae fructus Uniti). Po­dobno kakor pri oltarju Sv. Rešnjega te­lesa je tudi tu Langus z draperijo in kandelabroma zakril naslikani podobi sv. Pe­tra in Magda­lene, ki sta krasili oltarno podobo. Nad vrati nad glavno (južno) za­kristijo je naslikan sv. Ambrož, cerkveni učitelj, kako piše, angel pa mu pridržuje knjigo in črnil­nik. Kot atribut je ob njegovih no­gah naslikan bič, ki kaže na nje­govo brezkompromisno držo do cesarja Teodozija, ki je na njegovo zahtevo opravil javno pokoro zara­di strahotnega pokola v Solunu.
na postne nedelje ob 16.00:
15. 3.: škof Franc Šuštar
22. 3.: škof Anton Jamnik
29. 3.: nadškof Stanislav Zore Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
  V četrtek, 19. 3., na slovesni praznik sv.Jožefa, Jezusovega va­ruha in moža Device Marije, bodo svete maše po prazničnem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval godovnjak, g. prošt. Zvečer pa bo v Baragovi dvorani po večerni sveti maši predavanje dr. Luka Vidmarja o baronu Žigi Zoisu. Lepo vabljeni!
  Nedelja, 15. 3.: 3. postna nedelja
  Ponedeljek, 16. 3.: b. sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec
  Torek, 17. 3.: sv. Patrik, škof, mi­sijonar
  Sreda, 18. 3.: sv. Ciril Jeruzalem­ski, škof, cerkveni učitelj
  Četrtek, 19. 3.: sv. Jožef, Jezu­sov rednik
  Petek, 20. 3.: sv. Martin iz Brage, škof
  Sobota, 21. 3.: sv. Serapion, škof, mučenec
  Nedelja, 22. 3.: 4. postna nedelja.

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

Je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

torek, 10. marec 2020

Teden Božje Besede 8. 3. 2020-15. 3. 2020


Šele takrat, ko povsem opešajo naše duševne in fizične moči, začnejo v nas ugašati prevratniške strasti. Pred tem pa z verbalnim ali
stvarnim kladivom udar­jamo po zidovih, za kate­rimi slutimo svobodo. In ko poderemo prvi zid, se za njim prikaže še višji; nekateri odnehajo že pred prvim, drugi udarjajo do za­dnjega diha. A nihče ne podre vseh zidov. Tudi ženske ne, ki da­nes praznujejo. Konec devetdesetih so urednice svetovnih ženskih revij in mnenjske voditeljice, po besedah Vesne Milek, propagirale vzpon te­žavne ženske, hudičevke in fatalke, strastne in problematične, v viso­kih petah in z rdečo šminko, ki naj si vzame vse, kar more, in se pri tem ne ozira na nikogar, ampak naj zgolj sledi svoji želji. V patriarhalnih vre­dnotah, za katerimi naj bi stale sta­rodavne religije, v Evropi zlasti katolištvo, so videle monstrum, ki ga je treba razkrinkati in zdrobiti v prah.
Lanska zmagovalca Eme, Zala in Ga­šper, sta v ta radikalni feministični projekt vnesla zmedo in razburje­nje kaj pravzaprav hočeta. Javnost se je razdelila na tiste, ki so ju pošiljali k terapevtom, in tiste, ko so zaznali nov iz­raz ženske in civilizacij­ske stiske. Hudičevke so svoj slog obrusile. Še na­prej govorijo o svojih pra­vicah, ampak v mehkem in nadzorovanem slogu, doda­ja Milekova. Nanje pritiskajo nova mučilna orodja. Če naj ostanejo v vi­dnem polju javnosti, morajo ublaži­ti ostrino in skrbeti za všečnost, le tako bodo zaželene in bodo smele pripadati.
Vsaka doba s svojimi zidovi vsem, ne le ženskam, omejuje svobodo. Zato se dvigovanje kladiva, da bi po­drli vse zidove, vedno konča v malodušju. Toda Nekdo sestopa od zgoraj, mimo vseh zidov, in nagovarja srce: Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči. To je oznanilo 2. postne nedelje.
Milan Knep
Letos spomladi poteče petletni mandat dosedanjim članom župnijskih pasto­ralnih svetov, zato bomo imeli na če­trto postno nedeljo po vseh župnijah volitve za naslednje obdobje. O načinu volitev bomo več zapisali v prihodnji številki, tokrat pa objavljamo prvi del pastirskega pisma, ki ga je ob tem po­membnem dogodku napisal škof msgr. Andrej Glavan, novomeški škof, od­govoren za koordinacijo pastoralnih služb pri škofovski konferenci. »Prihaja pomlad in z njo novo živ­ljenje v naravo. Po naših župnijah bomo imeli prihodnjo nedeljo iz­biro novih župnijskih pastoralnih svetov, ki naj bi dali možnost za novo rast razgibanega pastoralne­ga življenja v naših župnijskih ob­čestvih. Hvala vsem, ki ste doslej sodelovali, in hvala vsem, ki boste sprejeli članstvo za naprej. Svetni­ki v ŽPS pomagate s svojimi darovi graditi župnijo, da bi postala vsem dostopen vodnjak studenec žive vode. Pri njem, kot smo slišali v da­našnjem evangeliju, Kristus s svo­jo živo vodo, z besedo in kruhom življenja krepi vse, ki so duhovno žejni in lačni.
Sveti Pavel poudarja, da smo po krstu vsi kristjani udje Kristuso­vega telesa Cerkve. Pri krstu smo bili včlenjeni v Kristusa in pri bir­mi potrjeni z darovi Svetega Duha. Upodobljeni po Njem, ki je »prvo­rojenec med mnogimi brati« (Rim 8,29), smo poklicani in poslani, da bi živo vodo evangelija na različne načine prinašali ljudem, s kateri­mi se srečujemo. Vsak ima v skladu z darovi, ki jih je prejel, edinstveno in posebno vlogo v odrešenjskem načrtu in je namesto njega ne more izpolniti nihče drug. Sveti John Henry Newman, ki je bil pred krat­kim prištet med svetnike, poudar­ja, da si moramo prizadevati za to, da bi temu Božjemu klicu prisluh­nili in se nanj odzvali. Vsak izmed nas ima nalogo, da Božjo voljo spo­zna, jo sprejme in živi. Tako osebno odgovori na klic k svetosti. Vsi kristjani imamo zato dolžnost, da si prizadevamo sodelovati pri poslanstvu Cerkve, ki je občestvo verujočih. Poslanstvo, ki nam ga je zaupal Bog, je v tem, da bi župnije postale kraji, kjer bogoslužje, ozna­njevanje, dobrodelnost in življenje v občestvu spodbujajo župljane vseh starosti, da bi si prizadevali prepoznati svojo poklicanost.«
se nadaljuje
Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na prvo po­stno nedeljo:
V postnem času, času milosti in Božje bližine, smo vedno znova po­vabljeni, da stopimo na pot prečiščevanja in poglobitve svoje vere, obenem pa, da se pripravimo na velikonočno vigilijo, pri kateri bomo vprašani, ali se odpovemo hudemu duhu, njegovim delom in njegovemu zapeljevanju in ali verujemo v Boga Očeta, Sina, Sve­tega Duha. Da bomo znali to z vso močjo in z vsem srcem izpovedati, nam Cerkev vedno znova daje pri­ložnost, da se poglobimo v skriv­nosti Božjih del, v skrivnosti greha in človeške poti v življenju; da se
zavemo, kdo smo, da smo ljubljeni in ustvarjeni po Božji podobi; da nam, kljub temu da smo zaznamo­vani z grehom in smrtjo, Jezus pri­haja naproti z vso ljubeznijo in od­puščanjem; da nam je blizu in zato lahko v skušnjavah vztrajamo in hodimo za njim.
Vsa postna kateheza, vse postne nedelje in križevi poti nam želijo pomagati, da bi se dobro zavedali, kako pomembno je poslušati či­sto Božjo besedo in biti pozoren na skušnjave, ki vdirajo v človekovo življenje. V evangeliju smo slišali, kako je Jezus vstopil v preizkušnjo kot pravi človek, da ne bi nihče re­kel: 'Bog, ti si itak vseveden, tebe se to ne dotika.' V vsem ponižanju vi­dimo Jezusa kot človeka, ki je sku­šan, ki je lačen, a vztraja tesno po­vezan s svojim Očetom in vedno znova zavrača skušnjave. Za nas je to velik poduk, kako ravnati v skušnjavah. Morda bo kdo mislil, da so skušnjave obstranska zadeva našega življenja, a so v resnici zelo pomembna problematika. Pravza­prav se vsak dan srečujemo z nji­mi. Če jih je imel Jezus, če so jih imeli apostoli ob njem, kako da jih ne bi imeli mi! Vedno znova se nam vsiljujejo in zanimivo je, da večinoma vsebujejo en delček re­snice in en delček laži; da vstopa­jo v človekovo misel z našimi be­sedami, z našimi mislimi in nam niso tuje. Kako je zato prav, da smo tesno povezani z Gospodom, da ne bi bili zavedeni, da nas ne bi stva­ri speljale na napačna pota in da imamo okus po pravi Božji bese­di. Kako pomembno je, da smo bu­dni in da znamo videti, kdo govori v človekovem srcu: Bog ali hudič. Za to imamo mnoge pripomočke: Božjo besedo, vsakdanjo molitev, spraševanje vesti, našo Cerkev, ko se z brati in sestrami pogovarja­mo, in zglede svetnikov. Zato je postni čas lepa priložnost za poglobitev vere, da vedno znova dobimo še boljši občutek, okus po Božji besedi, da okrepimo svoj od­nos z Očetom in Jezusom, ki ima prav gotovo drugačen občutek kot pa simpatija s sovražnikom. Naj nam Gospod pomaga, naša med­sebojna molitev pa naj nas krepi, da bomo zvesti na tej poti vere in bomo znali razločevati duhove. Obenem pa se neizmerno zahvalju­jemo, da smemo biti pred Gospo­dom, da mu smemo biti tako blizu. Zahvalimo se za naš krst, po kate­rem smo bili obvarovani tiste stare poti skušnjavca in smo postali Bož­ji prijatelji, sinovi in hčere vsemo­gočnega Boga.
Ob oknu kapele je Quaglio leta 1703 naslikal personifikaciji Po­kore (Paenitentia) na desni in Božje milosti (Gratia divina) na levi stra­ni. Pokoro prikazuje žena, kleče­ča na trnju, v raševini, mršavega obraza z bičem, verigo in križem v roki. Ta njena drža in »atribu­ti« nas opominjajo na post in spokorna dejanja. Na nasprotni strani pa Božjo milost pooseblja lepa in srečna žena, ki kleči ob oltarju in zre navzgor k Svetemu Duhu. V le­vici drži čašo, v desnici pa knjigo in oljčno vejico kot podobo miru, ki ga občuti grešnik, ko se po Božji milosti spravi z Bogom.
Podobno kot v kapeli Svetega Rešnjega tele­sa je tudi tu na steno naslikan oltarni nasta­vek, ki uokvirja oltarno sliko. Oba sta podob­no zasnovana: ogredje nosita angelska atlanta, stoječa na visokih trebušastih in z girlandami ovešenih podstavkih, zastor v atiki pridržujeta puta. Dva večja angela pa na sredi držita ovalno sliko, na kateri je upodo­bljen Bog Oče s trikotnikom (trikotnim nimbom) in žezlom v roki, ob njem pa je Sveti Duh v podobi goloba.

na postne nedelje ob 16.00:
8. 3.: škof Anton Jamnik
15. 3.: škof Franc Šuštar
22. 3.: škof Anton Jamnik
29. 3.: nadškof Stanislav Zore Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
  V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor univerze iz Utrechta na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Bachov pasijon po Janezu. Vabljeni!
  Ponedeljek, 9. 3.: sv. Frančiška Rimska, redovnica
  Torek, 10. 3.: sv. 40 mučencev iz Armenije
  Sreda, 11. 3.: sv. Benedikt, škof
  Četrtek, 12. 3.: sv. Inocenc I., pa­pež
  Petek, 13. 3.: sv. Leander Seviljski, menih, škof
  Sobota, 14. 3.: sv. Matilda, kraljica
Je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

ponedeljek, 09. marec 2020

Teden Božje Besede 1. 3. 2020-8. 3. 2020


Osemletna deklica je po prihodu iz šole od staršev ultimativno zahte­vala mobitel. Z utemeljitvijo, da ji pripada, ker ga imajo že vsi.
Starši so ji ljubeznivo po­jasnili, da ga še ne potre­buje. Otroku se je v hipu podrl svet. Starše je ostro zavrnila: »Vidva mi itak nič ne dasta, nič mi ne dovolita!« In odšla v svojo sobo. Vse se je odvijalo po že znanem scenariju, ki ga najdemo zapisane­ga v prvi Mojzesovi knjigi, le da sta bila Adam in Eva povsem zadovolj­na s tem, kar sta imela, a ju je na so­vražen odnos Boga do njunih potreb spomnila kača: »Ali res ne smeta je­sti od nobenega drevesa v vrtu?« Od tistega trenutka naprej prva člo­veka nista več videla raja, neštetih dobrin in lepot, ki jih je bilo prek vseh njunih potreb, ampak samo še sad na drevesu, do katerega nista imela dostopa. Tudi deklica, ko jo je preplavila jeza, ni več videla poto­vanj, ki so jih ji starši omogočili, ne baletne šole, ki so jo zanjo plačeva­li, ne neštetih ugodnosti, ki jih je sa­moumevno uporabljala, predvsem pa ne brezpogojne ljubezni, ki jo je uživala.

Ko gre za količino dobrin, se hitro ujamemo v past. Nikoli jih ni dovolj, ker se vedno najde še kaj, kar si želimo, pa naj je tisto za nas koristno ali ne.
Postni čas je vaja v odmiku od količinskega pogleda na življenje in za odpiranje čisti kakovosti. O čem govorim? Pomagal si bom s sv. Av­guštinom: »Bog. ... Ta edini zlog vse­buje vse, kar pričakujemo. ... Razši­ri svoje duhovne zmožnosti, da te napolni s svojimi darovi.« Je to tež­ko razumljivo? Gotovo ne, saj dobro vemo, kako nas želje po mnogih do­brinah razvlečejo, da se razletimo na vse strani, in kako nas hrepe­nenje po tistem enem zlogu, Bogu, osredini, umiri in nam vrne moči.
Milan Knep
Slovenska škofovska konferenca je za duhovnike in vernike pripravila navodila za preprečevanja širjenja korona virusa COVID-19. V navodi­lu so zapisana nekatera določila, ki veljajo za verske obrede, sestanke in druga združevanja vernikov. Po­sebej je izpostavljeno to, naj se bo­goslužja udeležujejo zdravi ljudje.
1.  Za vse katoličane veljajo splo­šna navodila za preprečevanje vi­rusnih okužb, ki so objavljena na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja (https://www.nijz.si/).
2. Izogibamo se tesnim stiskom z ljudmi, ki kažejo znake nalezljive bolezni.
3.         Z rokami se ne dotikamo oči, no­su in ust.
4. V primeru, da zbolimo oziroma imamo že prve znake obolelosti, ostanemo doma.
5. Upoštevamo pravila higiene kašlja (predvsem da kašljamo, kihamo in smrkamo v robec).
6. Redno si umivamo roke z milom in vodo, če pa nista dostopna, pa z namenskim razkužilom za roke. Sredstva za čiščenje/razkuževanje površin temu niso namenjena.
8. V cerkvah in pri bogoslužju se upoštevajo naslednja navodila:
a)     Duhovniki naj izpraznijo kropilnike z blagoslovljeno vodo ob vhodu v cerkev. Verniki naj se pri vstopu v cerkev spoštljivo pokrižajo in pokleknejo, kar nado­mesti pokrižanje z blagoslovlje­no vodo.
b)   Pri pozdravu miru duhovnik in verniki opustijo stisk roke.
c) Vernike prosimo, da obhajilo spoštljivo prejemajo samo na roko. Prosim vas, da se navodil držite tudi v stolnici. Ob njihovem upoštevanju (zlasti osebni higieni) bomo bistveno zmanjšali nevarnost okužbe.
Vse, kar o dobrem raz­bojniku zanesljivega vemo, je zapisano v Svetem pismu, največ pri evangelistu

Luku, ki je zbral kar naj­več poročil o Božjem usmiljenju v tolažbo grešnikom. Evangelist Janez sicer ne omenja Jezusove obljube, da bo desni razbojnik še tisti dan z njim v raju, je pa zelo rahločuten do obeh trpinov, ki sta bila skupaj z Jezusom križana. Matej ju ime­nuje razbojnika in tudi ne zamol­či, da sta Jezusa oba z drugimi vred sramotila. Od tu sklepamo, da se je desni razbojnik spreobrnil šele, ko je opazoval Jezusovo brezmejno krotkost in poslušal njegove bese­de. Evangelist Marko poroča isto kot Matej in dostavlja, da se je ob Jezusovem križanju sredi med raz­bojnikoma spolnilo pismo, ki pra­vi: In med hudodelce je bil prištet. Tudi Luka oba že spočetka imenuje hudodelca (ne razbojnika). On edi­ni razlikuje med njima in to razloč­no utemelji, ko piše: Eden izmed obeh hudodelcev, ki sta visela, se mu je (Jezusu) rogal, govoreč: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« Oglasil pa se je drugi in ga svaril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v
isti obsodbi? In midva po pravici, kajti primerno temu, kar sva stori­la, prejemava, ta pa ni storil nič hu­dega.« In rekel je Jezusu: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Iz tega lahko razbere­mo razbojnikovo popolno spreo­brnjenje, globoko kesanje, močno vero in brezpogojno zaupanje v Je­zusovo usmiljenje, torej dokončno zmago milosti v razbojnikovi duši. Jezus mu je rekel: »Resnično po­vem ti, danes boš z menoj v raju« (prim. Lk 23,32-33.39-43). V teh skopih besedah je torej zajeta vsa življenjska usoda ubogega ske­sanega moža. Evangelistova pripo­ved razodeva v tej osebi poraz pekla in zmago nebes. Opisuje dramatič­no dogajanje, ki se konča z resnič­nim in nepreklicnim očiščenjem skesanega grešnika prizor, ki daje poroštvo za rešitev vsakogar, pa naj bo še tako globoko zakopan v gre­hih, in prizor, ki slavi zmagoslavje usmiljene Božje ljubezni. Ta ima v sebi moč, da zavrženega človeka na mah tako očisti, da spada med sve­te ude nebeškega zbora.
O osebnosti in duhovnem preobra­tu spokorjenega razbojnika so se torej razpisali tudi cerkveni učite­lji in apokrifni evangeliji (zasebni, ne-razodeti). Tu srečamo tudi ime­na za oba: najpogostejše za skesa­nega razbojnika je Dizma ali Tit, za drugega pa Dumah ali Gestas. Do­brega razbojnika vedno postavljajo na desno stran ob Kristusu, tako da je izraz »levi razbojnik« dobil pomen nespokorjenega, zakrknje­nega grešnika. Tu je nadalje opisa­na tudi legenda o Dizmi kot branil­cu svete družine, kjer je prikazan kot človek dobrega srca, tako da ga
navadno imenujejo samo »dobri razbojnik« ali »sveti razbojnik«. O Dizmi govori tudi slovenska legen­da, ki jo je v zbirki Slovenske legen­de zapisal Anton Medved. Spomin na svetega Dizmo se na za­hodu obhaja 25. marca. Posebej ga častijo spokorni redovi in družbe. Njegove relikvije častijo na Cipru in v Bologni.
Desna podoba prikazuje razbojni­ka Dizmo, kako umira na križu. Pod njim sta na eni strani rimski vojak, na drugi pa zastavonoša na konju, za njim pa je v ozadju zbra­no ljudstvo. Dizma je na križu pri­vezan čez prečni tram, pogled pa skesan obrača navzgor, pričakujoč izpolnitev Jezusovih besed: »Re­snično povem ti: Danes boš z menoj v raju!« Izpolnitev te obl jube pa vidi­mo v srednjem polju, nad ol­tarjem, kjer je upodobljeno Dizmovo poveličanje. Odrešenik z zastavo zmage sprejema skesanega razbojnika v nebesa, puto (angelček) pa mu pri­držuje križ. Dizma tako postane zavetnik umirajočih, ki jih s svo­jim zgledom vabi h kesanju.
• V ponedeljek, 2.3., bo v okviru Tomaževe proslave na Teološki fakulteti ob 9.00 sveta maša, ki jo bo daroval gospod nadškof. Po
večerni sveti maši pa bo v župnišču sestanek članov ŽPS.
   V nedeljo, 15. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.30 v stolnici go­stoval študentski zbor univerze iz Utrechta na Nizozemskem. Zbor bo z orkestrom in solisti izvajal Ba­chov pasijon po Janezu. vabljeni!
   Nedelja, 1. 3.: 1. postna nedelja
   Ponedeljek, 2. 3.: sv. Neža Pra­ška, klarisa
   Torek, 3. 3.: sv. Kunigunda, kra­ljica
   Sreda, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič
   Četrtek, 5. 3.: sv. Hadrijan, mučenec
   Petek, 6. 3.: sv. Fridolin, opat Sobota, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki
  Nedelja, 8. 3.: 2. postna nedelja
bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež v svoji poslanici za letošnji postni čas:
»V postu 2020 bi vsakemu kristjanu želel sporočiti to, kar sem že zapisal mladim v apostolski spodbudi Christus Vivit: »Glej razprostrte roke križanega Kristusa, spet in spet se mu pusti rešiti. In ko se približaš, da se spoveš svojih grehov, trdno veruj v njegovo usmilje­nje, ki te osvobaja krivde. Zri njegovo kri, prelito s toliko ljubeznijo, in pusti se ji očistiti. Tako se boš lahko znova in znova rojeval« (št. 123). Jezusova veli­ka noč ni dogodek preteklosti; po moči Svetega Duha je vedno aktualna in nam omogoča, da v veri vidimo in se dotikamo Kristusovega mesa v tolikih trpečih.«
na postne nedelje ob 16.00:
1. 3.: škof Franc Šuštar
8. 3.: škof Anton Jamnik
15. 3.: škof Franc Šuštar
22. 3.: škof Anton Jamnik
29. 3.: nadškof Stanislav Zore
Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/