Follow by Email

petek, 15. junij 2018

Teden Božje Besede 17. 6. 2018-24. 6. 2018


Tudi v tokratnem odlomku apostol Pavel razvija svojo misel oz. nauk o veri, življenju po njej na tem svetu ter življenju onkraj našega telesa, ko se bomo »preselili h Gospodu«.
Pred tem govori o smrti, o prehodu iz tega v onstransko življenje, o umrljivem telesu in razpadajoči ze­meljski hiši, tu pa o nebe­ški domovini, o bivanju pri Očetu. Do tja nas vodi pot, ki jo moramo prehoditi polni vere in zaupanja (poguma): »Vedno smo pogumni ..., saj hodimo v veri in ne v gledanju.« Pavel večkrat pravi, da biti kristjan pomeni biti s Kristu­som; biti s Kristusom na tem svetu pa pomeni potovati po poti vere. Šele na onem svetu bomo resnično in za stalno z Gospodom. Posrednemu in meglenemu spoznanju skozi ogleda­lo ustvarjenih stvari »Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obli­čja v obličje«, zapiše na drugem me­stu bo sledilo neposredno in jasno spoznanje večnega življenja. Upanje v Kristusa tako kristjanu po­maga, da se sprijazni s smrtjo ter si jo celo želi, a samo zaradi tega, ker nas bo približala končnemu vstajenju.
Smrt je le korak h Gospodu, pri ka­terem bomo ostali za vedno.
Prav zaradi tega, da bi do­segli Gospoda, je cilj naše­ga življenja, da bi bili všeč Gospodu: »Zato si tudi pri­zadevamo, da bi mu bili všeč.« Krščansko upanje ni neka utvara, ampak utrjuje naše življenje. Kdor je na tem sve­tu zvest in zato všeč Gospodu, lahko upa, da se bo nekoč srečal z njim na onem svetu. Od tega, ali živimo tako, da smo Bogu po volji, je odvisna naša sodba: »Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim stolom.« Kristus pa bo sodil po tem, »kar je (kdo) v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo«. Takrat bodo tudi vsa naša zemeljska dejanja dobila globok smisel in pomen.   
Roman Starc
»24 ur za Gospoda«. Volitve so za nami, pred nami pa 27. rojstni dan naše domovine. Tako kot vsako leto bo tudi letos od 16. do 24. junija po skupnostih in župnijah posebna devetdnevnica. V stolnici bo sveta maša za domovino 21. junija ob 18.00. Ve­čer prej pa se bo začela 24-urna moli­tev in post za domovino. Najsvetejše bomo tako izpostavili v sredo, 20. ju­nija, po sveti maši ob 18.00, sklep pa bo pol ure pred sveto mašo za domo­vino. Molitveno verigo bodo oblikova­le različne skupine katoliških laikov, društev in gibanja. Lepo vabljeni k udeležbi!
Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, k združitvi s Kristusom. Gre za zakramentalno obhajilo s Kristusovim telesom in krvjo in ne duhovno obhajilo, ki ga lahko prejmeš doma, kadar prosiš: »Je­zus, želim te prejeti v duhovnem obhajilu!« Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po ol­tarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje telo in kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.
Potem ko duhovnik med mašo razlomi posvečeni kruh, torej Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih pova­bi, naj se udeležijo evharistične go­stije. Besede, ki odmevajo s svetega oltarja, poznamo vsi: »Blagor pova­bljenim na Jagnjetovo gostijo. Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sve­ta.« Vzete so iz novozavezne knjige Razodetja: »Blagor njim, ki so pova­bljeni na Jagnjetovo poročno gosti­jo« (Raz 19,9). Jezus je namreč ženin Cerkve. To povabilo nas vabi, da iz­kusimo intimno združitev s Kristu­som, virom veselja in svetosti. Je po­vabilo, ki razveseljuje in nas hkrati spodbuja k izpraševanju vesti v luči vere. Če po eni strani vidimo razda­ljo, ki nas loči od Kristusove svetosti, po drugi strani verujemo, da je bila njegova kri »prelita za odpuščanje grehov«. Vsem nam je bilo pri krstu odpuščeno in nam je odpuščeno ve­dno, ko pristopimo k zakramentu spovedi. Ne pozabite, Jezus vedno odpušča. Jezus se ne utrudi odpušča­ti nam. Mi se utrudimo prositi ga odpuščanja. Sv. Ambrož je o tej zve­ličavni vrednosti krvi zapisal: »Jaz, ki vedno grešim, moram vedno ime­ti na razpolago zdravilo.« V tej veri tudi mi obračamo svoj pogled k Bož­jemu Jagnjetu, ki odjemlje grehe sve­ta, in ga prosimo: »Gospod, nisem vreden, da bi se udeležil tvoje gosti­je. A reci samo besedo in rešen bom.«
Čeprav se v vrsti pomikamo pro­ti oltarju, da bi prejeli obhajilo, pa nam v resnici Kristus prihaja na­proti, da bi nas priličil sebi. Gre za srečanje z Jezusom. Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spreme­niti po tistem, kar prejmemo. Sv. Avguštin nam to pomaga razume­ti, ko pripoveduje o luči, ki jo je pre­jel, ko je slišal Jezusa reči: »Jaz se hrana velikih. Rasti in me boš jedel. In ne boš ti, ki bi mene spremenil v tebe, kakor hrano tvojega mesa, am­pak boš spremenjen v mene.« Vsako­krat, ko pristopimo k obhajilu, smo nekoliko bolj podobni Jezusu, vedno bolj se spreminjamo v Jezusa. Kakor sta kruh in vino spremenjena v Kri­stusovo telo in kri, tako so tisti, ki ju prejmejo z vero, spremenjeni v živo evharistijo. Ko ti duhovnik podeli evharistijo, pravi: »Kristusovo telo.« Ti pa odgovoriš: »Amen.« Kar pome­ni, da pristaneš na milost in trud, ki je potreben, da bi postal Kristusovo telo. Ko prejmeš evharistijo, namreč postaneš Kristusovo telo. Medtem ko nas združuje s Kristusom in trga iz naše sebičnosti, nas obhajilo odpi­ra in združuje z vsemi, ki so v Njem ena sama stvar. To je čudež evharistije: postanemo to, kar prejmemo!
Cerkev zelo želi, da tudi verniki prejmejo Gospodovo telo s hostijami, ki so posvečene pri isti maši. Znamenje evharistične gostije je bolj izraženo, če sveto obhajilo prej­memo pod obema podobama, če­prav katoliški nauk uči, da se pod eno samo podobo prejme celoten Kristus. V skladu s cerkveno pra­kso vernik običajno pristopi k obha­jilu v vrsti in ga s pobožnostjo prej­me stoje ali kleče, kakor je določila škofovska konferenca, zakrament pa prejme na usta ali na roke, kakor sam želi. Da bi po obhajilu v srcu ohranili prejeti dar, nam pomaga ti­šina, tiha molitev. Zelo nam poma­ga, da podaljšamo ta trenutek tišine in se pogovarjamo z Jezusom v srcu, kakor tudi pesem kakšnega psalma ali hvalnice.
Evharistično bogoslužje se sklene s prošnjo po obhajanju. Duhovnik se z njo obrne na Boga in se mu za­hvali, da smo bili na njegovi gosti­ji, ter prosi, da bi prejeto spreme­nilo naše življenje. Evharistija nas naredi močne, da bi rodili sadove, cvetove dobrih del, da bi živeli ka­kor kristjani. Pristopajmo k evharistiji: prejemanje Jezusa nas spre­minja vanj, naredi nas močnejše. Zelo dober in zelo velik je Gospod!
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi izpolnili svo­je poslanstvo in bili odprti za ži­vljenje. 
Vendar nas mnoge sile od­vračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. 
Naj tvoj Duh zaveje nad možmi in žena­mi, ki nas vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam državljanom pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam ve­selili drug drugega. 

Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu druži­nam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške Matere Marije se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj. Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje. Amen.
  V četrtek, 7. 6., je v stolnici nun­cij msgr. dr. Juliusz Janusz daroval sveto mašo za člane Malteškega vi­teškega reda ob godu njihovega za­vetnika sv. Janeza Krstnika.
  V nedeljo, 10. 6., smo imeli slo­vesnost prvega svetega obhajila.
  V sredo, 20. 6., se bo začela 24urna molitev in post za domovino. Najsvetejše bo izpostavljeno od 18.30 do 17.30 naslednjega dne.
  V četrtek, 21. 6., ob 18.00 bo v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
  V torek, 26. 6. bo ob 18.30 sveta maša v spomin na sv. Jožefmarija Eskrivaja, ustanovitelja Opus Dei. Daroval jo bo upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres.
  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
   Ponedeljek, 18. 6.: sv. Gregor Barbarigo, škof
   Torek, 19. 6.: sv. Nazarij, koprski škof
   Sreda, 20. 6.: sv. Adalbert, škof
   Četrtek, 21. 6.: sv. Alojzij Gonzaga, redovnik
   Petek, 22. 6.: sv. Tomaž More, mučenec
   Sobota, 23. 6.: sv. Jožef Cafasso, redovnik
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 08. junij 2018

Teden Božje Besede 10. 6. 2018-17. 6. 2018


V odlomku prejšnje nedelje je Pavel govoril o svoji krhkosti, o človeški slabosti in Božji moči, tokrat pa nada­ljuje svoje razmišljanje o veri v vstale­ga Kristusa, ki je moč, s katero
more premagati vse težave. »Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezu­sa, tudi nas obudil z Jezu­som in nas hkrati z vami postavil predse.« Bog, ki je obudil Kristusa od mrtvih, ne bo dopustil, da bi bila vera prazna. Pavel v svojih pismih večkrat govori o našem vstajenju, ko bomo prišli pred Božji prestol ne samo zaradi sodbe, ki nas bo takrat čaka­la, ampak zato, da se razodene Božja slava. Zato je tudi vse, kar Pavel in z njim Cerkev prenaša in trpi, zaradi te Božje slave: »Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje mno­žice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.« V drugem delu berila pa apostol govo­ri o notranjem in zunanjem človeku, o duhovni rasti in telesnem razpada­nju. Zunanji človek namreč predsta­vlja telesni in pokvarljivi del človeške narave, ki se more izničiti. Notranji človek pa je duhovni in nepokvarljivi del človeka, ki ostane za vedno in se »iz dneva v dan obnavlja«. Kristjan, pravi, se ne ozira za tem, kar se vidi, pač pa gle­da za nevidnimi rečmi; ne za tem, kar je že dognano, pač pa za tem, kar pričaku­jemo, pa se še ni prikazalo. To pa je v prvi vrsti večno ži­vljenje, »večno bogastvo slave«, ki se sicer ne vidi, a »je večno«. Na koncu odlomka, ki pa je že zače­tek naslednjega poglavja, govori Pa­vel o nebeški domovini. Naše zemelj­sko telo primerja šotoru, ki se, ko je s smrtjo čas bivanja na tem svetu kon­čan, pospravi (razpade), za nas pa je takrat že pripravljena »hiša, ki je niso naredile roke in je večna«. Takrat bomo iz tega, kar je minljivo, prešli v to, v kar je neminljivo, v »večno biva­lišče v nebesih«.
 Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

»Duhovniški« mesec. Junij ni samo mesec, ko se počasi zaključuje šolsko in pastoralno leto, pač pa tudi mesec novih maš in duhovniških jubilejev. »Žetev« bo letos res bogata: naši ško­fje bodo posvetili kar 17 novomašnikov, še dva pa bosta posvečena dru­gje. Ljubljanska nadškofija ima med temi tri škofijske novomašnike. Prav je, da se Bogu zahvalimo za velik dar, da se udeležimo njihovega posvečenja v naši »domači« cerkvi, obenem pa vas povabim, da večkrat zmolite tudi molitev zanje. Naj jih dobri Bog bla­goslavlja na njihovi duhovniški poti, jih utrjuje v zvestobi in jim daje, da bodo rasli v svetosti!

MAŠA OČENAŠ IN LOMLJENJE KRUHA 13. PAPEŽEVA KATEHEZA

Obhajilni obred se začne z očenašem

Potem, ko je Jezus med zadnjo ve­čerjo vzel kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju med evharističnim bogoslužjem pri maši ustreza »lomljenje kruha«, ki sle­di molitvi, ki nas jo je naučil naš Gospod. Tako se začne »obhajilni obred«, ki nadaljuje evharistično molitev s skupno molitvijo očenaša. Očenaš ni samo ena od mnogih krščanskih molitev, ampak je mo­litev Božjih otrok je največja mo­litev, ki nas jo je naučil Jezus. Ko molimo očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli: 'Učitelj, nauči nas
moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti tako, kakor je molil Jezus.
Oče naš ...
Poučeni v Jezusovem nauku, se lahko obrnemo na Boga in ga ime­nujemo Oče, ker smo z vodo in s Svetim Duhom ponovno rojeni ka­kor njegovi otroci. V resnici ga nih­če ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel. Razmislimo nekoliko o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha. Kolikokrat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. Ko rečem Oče, ali takrat tudi zares čutim, da je on moj Oče, da je Oče člove­štva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo očenaš, se povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam da to povezavo, občutenje, da smo Božji otroci. Nobena moli­tev nas ne bi mogla bolje pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezu­som kot ravno molitev, ki nas jo je on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in večernicah. Tako sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata, da našim dnem damo krščanskega duha. Pri očenašu prosimo za »vsakda­nji kruh«, v čemer vidimo poseb­no navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas priza­deli. To pa ni lahko. Odpustiti ose­bam, ki so nas prizadele, je milost Svetega Duha, za katero moramo
prositi: 'Gospod, nauči me odpu­stiti, kakor si ti odpustil meni.' Medtem ko nam očenaš srce odpre za Boga, nas prav tako pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosi­mo, naj nas »reši hudega«, ki nas ločuje od njega in naših bratov.
Kar prosimo v očenašu, se nadalju­je z molitvijo, s katero duhovnik v imenu vseh moli: »Reši nas
Gospod vsega hudega, podari nam mir v na­ših dneh.« To dobi neke vrste pečat v obredu miru. Najprej prosi za Kri­stusov mir, ki je drugačen od miru tega sveta. Kristus namreč v skladu s svojo voljo daje rast Cerkvi v edi­nosti in miru. S konkretno gesto, ki si jo izmenjamo med seboj, izra­zimo »cerkveno občestvo in vzaje­mno ljubezen, preden pristopimo k zakramentu«. V rimskem obredu je podelitev znamenja miru, ki je od vsega začetka postavljena pred obhajilo, usmerjena v evharistično obhajilo. Po sv. Pavlu ni mogoče pri­stopiti h kruhu, ki iz nas naredi eno samo telo v Kristusu, ne da bi prej bili pomirjeni z bratsko ljubezni­jo. Kristusov mir se ne more ukoreniniti v srce, ki ni sposobno živeti bratstva, in ga popraviti, kjer je bilo ranjeno. Mir nam daje Gospod. Go­spod nam daje milost, da odpusti­mo tistim, ki so nas prizadeli.
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je že v apostolskih ča­sih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju. Lomljenje kruha, kar Jezus stori med zadnjo
večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomni­mo se učencev iz Emavsa, ki pri­povedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomlje­nju kruha (glej Lk 24,30-31.35).
Lomljenje evharističnega kruha spremlja klicanje »Jagnjeta Božje­ga«, podobe, s katero je Janez Krstnik imenoval Jezusa, ko je poka­zal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta«. Svetopisemska podo­ba Jagnjeta govori o odrešenju. V evharističnem kruhu, razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje Božje, to­rej Kristusa Odrešenika, ki ga pro­si: »Usmili se nas. Podari nam mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Oče naš do lomljenja kruha poma­gata, da dušo pripravimo za udelež­bo pri evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati. Ne pozabimo najpomembnejše mo­litve, ki nas jo je naučil Jezus, s ka­tero je on sam molil k Očetu. To je molitev, ki nas pripravi na obhajilo.
Povzeto in delno prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus svojim apostolom zau­pal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih de­lavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev sve­tih skrivnosti.
Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svoje­ga presvetega Srca, da jim nihče ne bo mogel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca či­sta in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš in kraljuješ vekomaj v edi­nosti z Očetom in Svetim Duhom. Amen.
  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Gospod nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
   Torek, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
   Sreda, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
   Četrtek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

petek, 01. junij 2018

Teden Božje Besede 3. 6. 2018-10. 6. 2018


Apostol Pavel velikokrat govori o svojem poslanstvu in izhaja iz kon­kretnih izkušenj, saj želi na tak na­čin ohraniti verodostojnost svojih besed. Zato njegov nauk nikoli ni neka na pamet nauče na »torija«, pač pa življe­nje samo, so besede, ki jih je najprej izkusil sam na sebi. Tako je tudi v tokra­tnem odlomku, ko poja­snjuje, kaj pomeni v sebi no siti in živeti Jezusa Kristusa, kljub krhkosti apostolskega poklica. S primerjavo o luči želi najprej pove­dati, kako velik zaklad je, da je Bog zasijal v naših srcih. »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah,« ugo­tavlja, zato da se človek ne bi preveč zanašal nase, ampak bi bolj računal na moč, ki jo prejema od Boga. Z iz­razom 'lončena posoda' tu po vsej verjetnosti namiguje na svojo oseb­no krhkost, ki pa se tako ali druga­če kaže v življenju vsakega člove­ka. Vsakemu izmed nas je namreč dan kakšen »trn v meso« (izraz, ki ga uporabi malo naprej), da se ne bi preveč prevzeli. Še bolj pomemb­no kot to pa je, da želi s primerjavo poudariti nasprotje med posodo in vsebino. Lončena posoda je zelo krhka in se zlahka razbije, zaklad, ki ga nosi, pa je tako dragocen, da lahko vsake­mu, ki se nanj zanese, da milost in moč, ki mu po­maga v vseh težavah, v ka­terih se morda znajde.
V svojih pismih Pavel več­krat tudi poroča, kaj vse je moral pretrpeti zaradi Kristusa in evange­lija, a je to na koncu z Božjo pomo­čjo uspešno prestal. Podobno tudi tokrat primerja človeško slabost in Božjo moč. Njegov nauk na koncu je jasen: apostol, ki bo sledil Kristusu v njegovem trpljenju in umiranju, bo deležen tudi njegovega življenja, saj se bo »Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu«.
Roman Starc
Prvo sveto obhajilo. Vsak izmed nas se prav gotovo rad spominja dneva, ko je prvič pristopil k svetemu obhajilu. Gre za enega pomembnih mejnikov v otrokovem življenju, ko se končno lah­ko počuti »odraslega« kristjana, saj se sme skupaj z ostali postaviti v vr­sto, da prejme 'Božji kruh'. Tako poča­si postaja polnopravni član župnijske skupnosti, ki se zbira okrog oltarja, da izpolnjuje Gospodovo naročilo. »To de­lajte v moj spomin!« Letos se bodo tej naši 'vrsti' pridružili trije novi člani; vabim vas, da jih podpremo z molitvi­jo, predvsem pa, da se skupaj z njimi veselimo tega dne v nedeljo, 10. junija, pri sveti maši ob 10.30.
Po tem, ko sta na oltarju pripra­vljena kruh in vino, se začne ev­haristična molitev. Ta predsta­vlja središčni trenutek maše, ki je usmerjen v sveto obhajilo. Ustreza temu, kar je storil Jezus, ko je bil z apostoli ob mizi pri zadnji večerji in se zahvalil za kruh in za kelih z vinom. Njegovo zahvalo podoživimo pri vsaki naši evharistiji ter nas pridruži njegovemu zveličav­nemu darovanju. V tej slovesni molitvi Cerkev pove, kaj opravlja pri obhajanju evharistije, in razlog, zakaj jo obhaja. To je, da vstopi v občestvo s Kristu­som, ki je zares navzoč v posveče­nem kruhu in vinu. Potem, ko du­hovnik povabi ljudstvo, naj dvigne svoja srca h Gospodu in se mu za­hvali, na glas in v imenu vseh nav­zočih izgovori molitev ter se obrne na Očeta po Jezusu Kristusu v Sve­tem Duhu. Smisel te molitve je, da se ves zbor vernikov združi s Kri­stusom v poveličevanju velikih Božjih del in v obhajanju daritve.
V resnici sta Kristusova in evharistična daritev ena sama daritev.
V misalu imamo različne obrazce za evharistično molitev, vsi pa so sestavljeni iz določenih elemen­tov, ki so zelo lepi in pomenljivi. Najprej je tu zahvala Bogu za njegove darove, predvsem pa zahvala, da je poslal svojega Sina za Odrešenika. Ta se sklene z vzklikanjem, ko se moli ali poje Svet. Vse ljud­stvo svoj glas pridruži glasu ange­lov in svetnikov ter tako slavi in poveličuje Boga.
Sledi klicanje Duha, da bi s svojo močjo posvetil kruh in vino. De­lovanje Svetega Duha in učinko­vitost Kristusovih besed, ki jih izreče duhovnik, naredita pod po­dobama kruha in vina zares nav­zoča Kristusovo telo in kri, njego­vo daritev na križu, ki jo je opravil enkrat za vselej. Jezus je bil o tem zelo jasen: »To je moje telo, to je moja kri.« To so besede, ki jih je sam izgovoril, zato tu ni prostora za razne morebitne pomisleke. Tu nam na pomoč prihaja vera; z njo izpovedujemo, da je to res Jezu­sovo telo in kri. To je »skrivnost vere«. Ko Cerkev obhaja spomin na Gospodovo smrt in vstajenje, v pričakovanju njegovega ponov­nega prihoda, Očetu daje daritev, ki spravlja nebo in zemljo: opravi Kristusovo velikonočno daritev, s tem ko se daruje skupaj z njim in prosi, da bi postala v Kristusu eno samo telo in en sam duh. To je mi­lost in dar zakramentalnega obče­stva. Hranimo se s Kristusovim te­lesom, da bi danes v svetu postali njegovo živo telo.
Skrivnost občestva je, da se Cer­kev pridruži Kristusovi daritvi in njegovi priprošnji. V tej luči je Cer­kev v katakombah pogosto upodo­bljena kot žena, ki moli in ima v molitveni drži široko razprte roke. Lepo je misliti na Cerkev, ki moli. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.
V evharistični molitvi prosimo Boga, naj zbere svoje otroke v po­polni ljubezni, v edinosti s pape­žem in škofi, ki se jih navede po imenu, kar je znamenje obhajanja v občestvu z vesoljno in krajevno Cerkvijo. Prošnja je namenjena Bogu za vse člane Cerkve, žive in mrtve, v pričakovanju blaženega upanja, da bomo z njimi deležni večne dediščine v nebesih, skupaj z Devico Marijo in svetniki. Nihče in nič ni pozabljeno v evharistični molitvi. Vsega se spomnimo pred Bogom in vse se na koncu znova vrača k Bogu. Če imam koga, soro­dnike, prijatelje, ki so v stiski ali so šli na drugi svet, jih v tem trenut­ku lahko imenujem ali prosim, da se izreče njihovo ime in v ta namen darujem svoj dar, saj se maša ne »plača«. Kristusovo darovanje je zastonj, ker odrešenje nima cene..
Evharistična molitev nas med dru­gim uči gojiti tri drže, ki ne bi ni­koli smele manjkati pri Jezusovih učencih. Prva drža: naučiti se za­hvaljevati vedno in na vsakem kra­ju in ne samo ob določenih prilo­žnostih, kadar nam gre vse dobro. Druga drža: iz našega življenja na­rediti svoboden in zastonjski dar ljubezni. Tretja drža: graditi kon­kretno občestvo v Cerkvi in z vse­mi. Skratka, ta središčna molitev pri maši nas torej postopoma vzga­ja, da iz svojega življenja naredimo 'evharistijo', torej zahvalni dar.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče, prosim te za naše prvoobhajance, ki veseli pričakujejo dan, ko te bodo prvič pod podobo kruha sprejeli v svoja srca. Bodi vedno z njimi, varuj jih na vseh nji­hovih poteh, da te nikoli ne bodo za­pustili in ti vedno ostali zvesti. Tvoj blagoslov naj jih napolni z mirom in veseljem, da bodo zadovoljni in sreč­ni šli pogumno skozi življenje.
V tednu, ki je za nami, sta se med drugim zvrstila dva lepa dogodka.
-  Romanje na Brezje, 24. 5. Nabra­lo se nas je za poln avtobus in pre­živeli smo prav prijetno popoldne. Najprej smo se ustavili v Radovlji­ci in si ogledali obnovljeno gotsko lepotico; na Brezjah smo se z litanijami in pri sveti maši priporoči­li naši Mariji Pomagaj ter si nato v Lomu pod Storžičem ogledali ču­dovite oltarje, v Tržiču pa mogoč­no cerkev Marijinega oznanjenja.
-  Celodnevno češčenje, 29. 5. Boglonaj predvsem vsem tistim, ki ste poskrbeli, da Jezus v Najsvetej­šem zakramentu ni sameval.
  V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici koncert mešanega cerkve­nega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo vabljeni k po­slušanju.
  V četrtek, 7. 6., bo ob 17.30 apo­stolski nuncij daroval sveto mašo za člane Malteškega reda.
  V petek, 8. 6., na praznik Srca Jezusovega bodo svete maše po prazničnem redu.
  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
   Ponedeljek, 4. 6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec
   Torek, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec
   Sreda, 6. 6.: sv. Norbert, škof, re­dovni ustanovitelj
   Četrtek, 7. 6.: sv. Robert Newminstrski, opat
   Petek, 8. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik
   Sobota, 9. 6.: Marijino brezma­dežno srce
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«

Pobožnost vrtnic

je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.30 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana