Follow by Email

ponedeljek, 25. februar 2019

Teden Božje Besede 24. 2. 2019- 3. 3. 2019


7. NEDELJA MED LETOM

1 Kor 15,45-49


Potem, ko nas je želel Pavel z dramatičnim opisovanjem posledic nevere v Jezusovo vstajenje in vstajenje mrtvih odvrniti od misli, da ni vstajenja, pa tokrat spregovori o zemeljskem in duhovnem telesu. Pri tem uporabi vzporednico med Adamom in Kristusom. Pri 'prvem' Adamu navaja stavek iz stvarjenja, kjer je rečeno, da ga je Bog izoblikoval iz zemeljskega prahu in mu vdihnil življenjski dih, tako da je »postal živa duša«. Za Jezusa, 'poslednjega Adama', pa ugotavlja, da je on sam tisti »oživljajoči duh«. Med njima je torej bistvena razlika: Adam sprejema življenje, Kristus pa to življenje daje. Telo, meso samo nič ne koristi, šele duh je tisti, ki oživlja - to je Jezus sam jasno povedal v svojem evhari-stičnem govoru. Duh je življenjska moč, ki človeka razsvetli, mu odpre oči in ušesa za Božjo besedo. Kljub temu pa je v redu zemeljskih in zgodovinskih stvarnosti telo tisto, ki je najprej, saj duh živi v telesu, zato Pavel pravi: »Ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno« (tj. čutno, zemeljsko).
Pavel se ne »opredeljuje« o pomembnosti enega ali drugega, pač pa preprosto ugotavlja realnost dveh stvarnosti: Adam je »iz prsti, zemeljski«, Kristus pa »iz nebes«. Ostajata torej zemeljska in nebeška podoba. S tem, ko je Kristus iz smrti prešel v novo življenje, je s svojim vstajenjem odprl novo razsežnost in jo naredil dosegljivo za vse ljudi. Zato ga tudi imenuje »prvorojenec med mnogimi brati, med vstalimi od mrtvih«, saj smo mu v tem popolnoma podobni, in svojo misel zaključi z logično ugotovitvijo: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega«.
Roman Starc

VESTNO JE IZPOLNJEVAL SVOJE DOLŽNOSTI - Sveti Gabrijel Žalostne Matere Božje


»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil pa se je vestno in stanovitno izpolnjevati svoje dolžnosti. In to je nauk, ki ga po njem daje Bog vsemu človeštvu ...« Tako je o tem mladeniču, ki ga je Bog po težki smrtonosni bolezni komaj 24 let starega vzel k sebi, povedal papež Benedikt XV., ko ga je razglasil za svetnika. Iz Assisija se je družina kmalu po njegovem rojstvu preselila v mesto Spoleto. Tam so ga najprej vzgajali šolski bratje, kasneje je obiskoval jezuitski kolegij. Bil je tipičen mladenič svojega časa in družbenega okolja: vihrav, nagnjen k pustolovščinam, ljubitelj lova, predvsem pa zelo dober športnik. Kljub svoji na videz posvetni naravi pa je že zgodaj resno začel razmišljati tudi o redovnem poklicu. Zlasti prisrčno je častil Marijo in ob njeni podobi osemnajstleten doživel notranje razsvetljenje.  kraj.
Marija je bila ob pogledu na trpečega Jezusa priča največje Ljubezni, zato mu je bila tudi vse življenje najboljša učiteljica in vodnica v nedosegljivo Božjo bližino. Odločil se je za strogi red pasijonistov. Vstopil je v njihov noviciat, naredil zaobljube, ob študiju bogoslovja pa po hudem telesnem trpljenju dočakal smrt. Želel je postati duhovnik, a je smrt kljub temu sprejel kot ljubo poslanko z nebes. Ob njegovem grobu so se že kmalu začeli dogajati številni čudeži, zato je postaj pravi romarski
»Ljubimo Marijo… Ljubimo jo iz vsega srca. Žrtvujmo, če je treba, tudi kako veliko žrtev, da ne žalimo njenega velikega srca. Marija nas tako ljubi! Ona je tako ljubeča, zvesta in stanovitna! Nikoli si ne bi dovolila, da bi bila brez ljubezni. Če ste v nevarnosti, bo pohitela, da vas reši. Če ste v težavah, vas bo potolažila. Če ste bolni, vam bo prinesla olajšanje. Če ste v stiski, vam bo pomagala. Nikoli ne gleda na to, kakšen človek ste bili; vedno pride do srca, ki jo želi ljubiti. Hitro pride in vam odpre svoje usmiljeno srce, vas objame, potolaži in vam služi. Ona bo pri roki tudi takrat, ko bo potrebno, da vas pospremi na poti v večnost.«

STOLNICA - NAŠ DOM

Opremljanje stolnice v naslednjih letih


Omenili smo že, da so se morali ob dograditvi stolnice povečini zadovoljiti še s staro oltarno opremo. Tako so še pred posvetitvijo prenesli oltarje Sv. Rešnjega telesa, sv. Jurija, sv. Andreja, sv. Barbare, Odrešenika sveta, sv. Marije Magdalene, sv. Križa in Sv. Trojice. Oltar vseh svetnikov je nadomestil sv. Dizma, posebnega oltarja Marijinega kronanja pa niso postavili. Obenem so prenesli tudi slike svetih treh kraljev, Sv. Trojico (Tintoretto) in sv. Miklavža (Pietro Liberi). Leta 1709 je bila dokončana slika rimskega umetnika Michelangela
Riccolinija za bratovščino sv. Križa in Filipa Nerija (danes visi pod ko-rom na levi strani). V letih 1710-1711 je Janez Pergman izdelal prižnico, oba balkona in orgelski omari na stranskih korih. Leta 1711 so postavili tudi prvi kamniti oltar, ki ga je dobrotnik Peter Anton Codelli v goriški delavnici naročil za kapelo Sv. Trojice. Leta 1713 so v niše pod kupolo postavili kipe emonskih škofov, ki jih je izklesal Angelo Putti. V            letih 1721-1723 je v stolnici zopet ustvarjal Giulio Quaglio, ki je skupaj s svojim sinom Raffaelom in pomočniki s freskami okrasil kapele. Leta 1717 je bil postavljen oltar sv. Barbare, 1719 pa še oltar sv. Marije Magdalene. Oba je iz črnega marmorja izdelal ljubljanski kamnosek Luka Mislej. Luka Mislej je leta 1721 izklesal tudi Dolničarjev spomenik, poprs-je pa je že leta 1715 naredil Angelo Putti.
Prvotno so načrtovali, da bi imela stolnica vso oltarno opremo kamnito, a so to zamisel počasi opustili, tako da je leta 1736 rezbar Henrik Mihael Lohr izdelal lesena nastavka oltarjev sv. Jurija in Odrešenika sveta. V štiridesetih letih je Francesco Robba izklesal kamnite dele (obe menzi) oltarjev Sv. Rešnjega telesa ter sv. Dizma v prečni ladji ter oba angela (adoran-ta) ob tabernaklju. V tem času so naredili še lesen oltarni nastavek za Nepomukov oltar (v Andrejevi kapeli).

Sledila je še ostala oprema: leta 1774 kamnit velik oltar (okvir oltarne slike, kipi angelov, Petra in Pavla ter oltarna men-za). Istega leta so bili izdelani tudi kano-niški sedeži s škofovim prestolom ter reliefnimi pozlačenimi medaljoni in nekatera manjša umetniška dela (slike).

GODOVI IN PRAZNIKI


             Nedelja, 24. 2.: 7. nedelja med letom
             Ponedeljek, 25. 2.: sv. Valburga, opatinja
             Torek, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof
             Sreda, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik
             Četrtek, 28. 2.: sv. Roman, opat
             Petek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof
             Sobota, 2. 3.: sv. Neža Praška, opatinja
             Nedelja, 3. 3.: 7. nedelja med letom

DOGODKI PRED NAMI


             V sredo, 27. 2., bo po večerni sveti maši kratka molitev v čast svetemu Jožefu.
             V četrtek, 28. 2., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetejšim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
             V petek, 1. 3., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta masa.
             V soboto, 2. 3., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejsim in posvetitev Srcu Marijinemu.
             V ponedeljek, 4. 3., bo v okviru Tomaževe prosla. e na Teološki fakulteti ob 9.00 sveta maša, ki jo bo daroval gospod nadškof. Po večerni sveti maši pa bo ob 19.15 v župnišču sestanek članov ŽPS.
             V sredo, 6. 3., na pepelnico, začenjamo letošnji postni čas. Pri vseh mašah bo obred pepeljenja. Večerno sveto mašo bo daroval škof dr. Anton Jamnik.

             V nedeljo, 17. 3. bo ob 15.00 na Brezjah škofijsko molitveno srečanje za duhovne poklice - pripravlja ga naša dekanija. Lepo vabljeni k čim večji udeležbi. Za avtobusni prevoz se lahko prijavite pri frančiškanih »na porti«.

URNIK SVETIH MAŠ


Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

MISEL TEDNA

Papež Frančišek med nedeljsko molitvijo Angel Gospodov: »Jezusovi blagri so odločilno sporočilo, ki nas spodbuja, da ne postavljamo svojega zaupanja v materialne in minljive stvari, da ne iščemo sreče pri prodajalcih megle, ki so tolikokrat prodajalci smrti in izvedenci prevar. Gospod nam pomaga odpreti oči, da si pridobimo bolj prodoren pogled na resničnost, da se varujemo kronične kratkovidnosti, s katero nas posvetni duh okužuje. Njegova paradoksna beseda nas pretrese in nam da to, da prepoznamo, kaj nas v resnici bogati, nasiti, nam da veselje in dostojanstvo. Skratka tisto, kar daje v resnici smisel in polnost našemu življenju.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/17/02

EKUMENSKO BOGOSLUŽJE

V petek, 1. marca 2019, ob 19.00 bo v stolnici ekumensko bogoslužje svetovnega molitvenega dne z naslovom »PRIDITE - VSE JE PRIPRAVLJENO«, ki so ga letos pripravile slovenske kristjanke. Molivci v 180 državah sveta bodo izvedeli nekaj o Sloveniji in molili z nami in za nas.
Vabljeni!
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 16. februar 2019

Teden Božje Besede 17.2.2019- 24.2.2019


V tokratnem odlomku lahko še bolj jasno vidimo, kako se je moralo krščansko oznanilo o Jezu­sovem vstajenju nenehno spopadati s tedanjo grško pogansko miselnostjo, ki je zanikalo vstajenje od mrtvih. Vendar se Pa­vel tu ne ukvarja s filozof­skimi dokazi, pač pa drzno ugotavlja, da z dejstvom vstajenja »stoji ali pade« krščanska vera. Od­stavek začenja z retoričnim vpraša­njem: »Če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo neka­teri izmed vas govoriti, da ni vstaje­nja mrtvih?« Če to drži, potem sle­di: da Kristus ni vstal; da je vera Korinčanov brez pomena in so še v grehih; da so tudi tisti, ki so umr­li kot kristjani, še vedno pogubljeni (»izgubljeni«); in so zato kristjani »najbolj pomilovanja vredni«. Lah­ko bi rekli, da skorajda dramatično našteva in stopnjuje posledice ter na koncu zaključi oz. odgovori z odloč­no trditvijo: »Če torej mrtvi ne mo­rejo vstati, tudi Kristus ni vstal«. Gre torej za vse ali nič: če je vstajenje mrtvih nemogoče, velja to tudi za Kristusovo vstajenje, saj ima le-to smisel samo kot »prvenec« našega vsta­jenja. Osrednja sestavi­na našega oznanjevanja in vere je prav Kristuso­vo vstajenje in vse ima svoj smisel samo v tem. Če ni vsta­jenja, se vse podre, vse postane laž, vse postane prazno in ostanejo ne­besa zaprta. Svoje ugotavljanje zato zaključi s čustveno prizadeto misli­jo, da smo, če bi bilo to res, »od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni«. A ta strašna misel Pavla ne zaustavi, pač pa nadaljuje s trditvijo, ki ne do­pušča nobenega dvoma: »Toda Kri­stus je vstal od mrtvih, prvenec ti­stih, ki so zaspali«. Samo prosimo lahko, da bi bila vedno tako trdna tudi naša vera!
Roman Starc

»BODITE NEOMAHLJIVI V VERI«

sveti Polikarp

Sveti Polikarp se je rodil leta 68/69. Bil je učenec apostola Janeza, ki ga je po­stavil za škofa v Smirni
v Mali Aziji. S svojo močno in globoko vero je imel velik vpliv na svoj čas. Umrl je 23. februarja leta 155/56, star 86 let kot zadnja žrtev preganjanja v Smirni. Opis njegovega mučeništva je prvo in najstarejše izvir­no poročilo o smrti kakega mučenca. »Ko je bil izgovoril 'amen' in kon­čal molitev so kurjači zanetili gr­mado. Zaplapolal je mogočen pla­men, in mi, ki nam je bilo dano, smo videli čudež... Plamen je na­redil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. Polikarp je bil na sredi, ne kakor smo­deče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilni­ci. Tudi mi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga dragocena diša­va. Tako smo mi kasneje pobrali njegove kosti, dragocenejše od dra­guljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem kraju shranili.« Polikarp je napisal več pisem, ohranje­no pa je le njegovo pismo Filipljanom, v katerem jih spodbuja h zglednemu krščanskemu življenju: »V teh krepostih torej stojte in se ravnajte po Gospodovem zgledu! Bodite trdni v veri in neomahljivi; radi imejte brate; ljubite se med se­boj, združeni v resnici in s tem, da sprejemate drug drugega v Gospo­dovi krotkosti in nikogar ne pre­zirajte! Kadar lahko storite dobro, ne odlašajte, ker miloščina rešuje iz smrti.«
Sledi naštevanje dogodkov in pobožnosti, ki so se odvijale vsak dan do na­slednje nedelje. Tu jih povzemamo na kratko.
»V ponedeljek je novoposvečeno cerkev obiskala nemška bratov­ščina Brezmadežne v procesiji z gorečimi svečami, s svojimi zasta­vami, z nosili, z godbo na troben­te in cimbale in s pevci. Slovesno opravilo je vodil gospod dekan, izvrsten govor pa je imel častiti oče Hasfurter iz Družbe Jezuso­ve. Obravnaval je besede: Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to (Jeremija). V torej je bila tu bratovščina presvetega roženega venca z družbo dobrodejnega pasu sv. Avguština in Monike. Pridigal je častiti oče Adeodat Bernaš, avguštinec. Upo­rabil je besede: Tu ni nič drugega ka­kor hiša Božja in vrata nebeška.
V sredo je vodil slovesno opravilo gospod kanonik Gladič. Pridigal je visoko častiti oče Janez Krstnik od sv. Regine, prior očetov bosonogih avguštincev na temo: To hišo sem iz­volil, da bo tam na veke moje ime (Kroniška knjiga).
V   četrtek je prišla bratovščina Vnebovzete hkrati z družbo Roj­stva blažene Device Marije z vsem akademskim starešinstvom, sijaj­no opremljena s svečami in beli­mi baklami, z zastavami in banderi ter z nadvse zanimivimi nosili (na katerih so nosili srebrn kip sv. Ignacija).
V  petek je po običajni maši ob 6. uri in po kornih molitvah bil slavilni govor, ki ga je imel častiti go­spod Ivo iz Lipnice, kapucin, redni stolni pridigar, na temo: Gospod, ljubim kras tvoje hiše in prebivališča.
V  soboto je ob 9. uri prišla nova skupina prosilcev: dvoje družb, namreč škapulirska blažene De­vice Marije karmelske in pasu sv. Frančiška. Slovesni obred je opra­vil prečastiti oče Vincenc Lampretič, gvardijan očetov frančiškanov kranjske province. Nato je v hvalo stolnice zelo zgovorno pridigal ča­stiti oče Bernard Schein, ljubljan­ski pridigar, in razlagal besedilo: Velika bo slava te nove hiše.
V nedeljo, osmi dan praznovanja, je ob 8. uri stopil na govorniški oder častiti oče Matija Paradižič iz Družbe Jezusove, redni stolni pri­digar, in vzel za temo: V tvoji hiši
moram ostati. Nato je opravil peto sveto mašo prečastiti ljubljanski prošt grof Leopold Kobencl. Pridi­go je imel stolni kanonik gospod Franc Bernard Fischer v nemškem jeziku. Razlagal je besede: Osmi dan je sklical shod, ker je posvečeval ol­tar sedem dni (2 Krn 7). Ob 4. uri po­poldne po večernicah je bila tretja ali zadnja pridiga v slovenščini. Imel jo je ljubljanski kapucin ča­stiti oče Rogerij, redni nedeljski pridigar v njihovem samostanu. Govoril je o besedah: Dokončali, po­svetili so Gospodovo hišo in prinesli da­rove. [...] Tako se je srečno izteklo osemdnevno zelo slovesno pra­znovanje posvetitve, med katerim ni bilo dneva brez znamenja vese­lja. Da pa ne bi spomin na to slove­snost zatonil v pozabo, jo je knez proslavil s srebrnim spominskim novcem, s katerim je obdaril ne le tuje goste, ampak tudi domačine in številne dobrotnike.
Ponedeljek, 18.2.: sv. Frančišek Regis Clet, duhovnik, mučenec Torek, 19.2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
Sreda, 20.2.: sv. Jacinta in Franči­šek Marto, fatimska pastirčka Četrtek, 21.2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj Petek, 22.2.: Sedež apostola Petra Sobota, 23.2.: sv. Polikarp, škof, mučenec

DOGODKI PRED NAMI

V četrtek, 21.2., bo po večerni sve­ti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču pogovor o življenju in delu dr. Andreja Gosarja. Gosta ve­čera bosta dr. Igor Bahovec in Peter Kovač Peršin. Lepo vabljeni!

V  četrtek, 21.2., bo od 17.00 do 18.00 organizirano vodenje oz. ogled stolnice z razlago in molitvijo
v stolnici. Za vodenje skrbi skupinaŽivi kamni.

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med nedeljsko moli­tvijo Angel Gospodov:
»Gre za čudežen ulov, za znamenje moči Jezusove besede, ko z velikodu­šnostjo vstopimo v njegovo službo. On v nas dela velike stvari. Tako dela z vsakim od nas, ko nas vpraša, da bi ga sprejeli na čoln našega življenja in odrinili z njim in zarezali novo brazdo v morje, ki se pokaže kot polna prese­nečenj. Njegovo povabilo, da odrinemo na odprto morje človeštva današnje­ga časa, da bi bili pričevalci dobrote in usmiljenja da nov smisel našemu biva­nju, ki večkrat tvega, da se stisne samo vase.«
v stolnem župnišču, ki bodo vsak četrtek in ne­deljo ob 19.00. Prva kateheza bo v četrtek, 14. februarja 2019 župnik in katehisti

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
ogled stolnice z razlago in molitvi­jo v stolnici. Za vodenje skrbi sku­pina Živi kamni.

četrtek, 14. februar 2019

Teden Božje Besede 10.2.2019- 17.2.2019


Prvi kristjani so se morali pri svojem verovanju spopadati z različnimi težavami, dvomi in drugač­nim prepričanjem večino­ma poganske družbe, ki nikakor ni mogla sprejeti dejstva Jezusovega vsta­jenja in odrešenja. Zato se ne smemo čuditi, če so kdaj tudi sami, zlasti tam, kjer so bili v manjšini, podlegli vplivom okolice. Apostol Pavel zato potem, ko razjasni vprašanja o izrednih da­rovih Svetega Duha, preide na vpra­šanje o vstajenju od mrtvih, saj so ne­kateri od njih to zanikali. Pavel jim jasno pove, da je Kristusovo vstajenje od mrtvih v središču vsega apostol­skega oznanjevanja in dejstvo, ki ga je potrdilo veliko število prič. Tisti, ki ne verujejo temu oznanilu, so »za­man sprejeli vero«. V uvodu v 15. poglavje Korinčanom najprej pojasni, da nima namena povedati ničesar novega, temveč le evangelij, ki jim ga je oznanil. Kdor ga sprejme in 'trdno stoji v njem', je »na poti odrešitve« in njegova vera ni v nevarnosti. Biti zvest evangeliju po­meni biti v Kristusovi milosti. V osrednjem delu odlomka Pavel najprej omeni šti­ri dogodke iz Jezusovega trpljenja in poveličanja (smrt, pokop, vstajenje in prikazovanje), ki jih pod­krepi z naštevanjem prič, na katerih temelji apostolsko izro­čilo. Pismo Korinčanom je bilo na­pisano pred nastankom evangelijev, zato se sklicuje na starozavezne na­povedi, ki so se v teh dogodkih ure­sničile, »kakor je v Pismih«.
V sklepu odlomka pa spregovori o sebi, ki je prav tako ena izmed prič, čeprav »najmanjši izmed apostolov«. Pravi sicer, da tega ni »vreden« in se zaveda, da vse dolguje Božji milosti, zato se je tudi »bolj kakor vsi oni tru­dil«, da bi to milost »upravičil«, saj so po njej tudi oni »sprejeli vero«.
Roman Starc

»ZASTONJ STE PREJELI, ZASTONJ DAJAJTE (MT 10,8) 27. svetovni dan bolnikov

Besede, s katerimi je Jezus poslal svo­je učence oznanjat evangelij, je papež Frančišek izbral za geslo
letošnjega svetovnega dneva bolnikov, ki ga ob­hajamo na god Lurške Matere Božje. Povzemamo nekaj misli, ki jih je papež zapisal v svoji poslanici ob tem dnevu:
Na 27. svetovni dan bolnikov nas Cerkev Mati vseh svojih otrok, zlasti bolnikov spominja na to, da so velikodušna dejanja, kot je dejanje usmiljenega Samarijana, najbolj verodostojna sredstva evangelizacije. Skrb za bolne zahteva strokovnost, ljubeznivost ter iskre­na, preprosta in svobodna dejanja, kot je objem, ki bližnjemu govori o tem, da je drugemu »drag«. V današnji kulturi odmetavanja in ravnodušnosti bi želel poudariti, da je »dar« kategorija, ki najbolj posta­vlja pred preizkušnjo današnji individualizem in družbeno razdro­bljenost, hkrati pa spodbuja nove odnose in načine sodelovanja med ljudmi in kulturami... Pri »daru« ne gre le za samo podarjanje; vklju­čuje razdajanje sebe in ni le prenos lastnine ali predmetov. Pri »daru« ne gre le za podarjanje, ker vključu­je zastonjski dar človeka samega in željo po vzpostavitvi odnosa. »Dar« je odsev Božje ljubezni, ki doseže vrhunec v učlovečenju Sina in izli­tju Svetega Duha.
Vsak od nas je ubog, v stiski in si­romašen. Ko se rodimo, potrebujemo skrb svojih staršev, da lahko preživimo, in v vseh obdobjih ži­vljenja v določenem smislu osta­jamo odvisni od pomoči drugih. Vedno se bomo zavedali svojih omejitev »ustvarjenih bitij« v od­nosu do drugih posameznikov in situacij. Odkrito priznanje te re­snice nas ohranja ponižne in nas spodbuja, da smo v življenju dejav­no solidarni.
Takšno priznanje nas vodi k od­govornemu ravnanju za spodbu­janje dobrega, ki je tako osebno kot skupno. Šele tedaj, ko sebe ne vidimo kot ločene od drugih, am­pak v bratskem odnosu z njimi, lahko razvijemo družbeno prak­so solidarnosti, ki je usmerjena v skupno dobro. Ne bojmo se nase gledati kot na ljudi v stiski ali kot na odvisne od drugih, kajti kot po­samezniki in z lastnimi prizade­vanji ne moremo premagati svojih omejitev. Zato se ne bojmo prizna­ti teh omejitev, kajti sam Bog se je
po Jezusu ponižal k nam in se po­nižuje še naprej. V našem uboštvu nam pomaga in nam naklanja da­rove, ki presegajo našo domišljijo.
Pri nas bo osrednja slovesnost kot vsa­ko leto v narodnem svetišču Marije Po­magaj na Brezjah, v ponedeljek, 11. februarja, ob 10. uri, ki jo bo vodil lju­bljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.
»V nedeljo, torej 8. maja ob 6. uri zjutraj, se je začelo posvečevanje. Ko se je obred ob 10. uri sreč­no končal, je bil navzoč z velikim spremstvom cesarski odposlanec prevzvišeni knez Janez Jožef An­ton Eggenberg, kranjski glavar, ob­dan od številnih članov juridične in zdravniške vede ter drugih de­želnih uradnikov. Pripeljal se je v krasnem vozu s šestimi konji. S škofijskega dvorca so ga pozdravili zvoki trobent in bobnov, na pragu cerkve pa so ga pri knežjih vratih z dolžno vdanostjo sprejeli prečastiti gospodje prošt, dekan in dva kanonika. Od prvega izmed njih je sprejel blagoslovljeno vodo, nato pa so ga spremili na določeno me­sto (prestol je bil dragocen in po­stavljen nasproti kneza krajevnega ordinarija), kjer je sedel. Ko je nato tudi knezoškof sedel na svoj pre­stol, je gospod prošt grof Leopold Kobencl začel maševati, medtem pa sta dva glasbena zbora (ne vštevši onih, ki so igrali na trobente in rogove in so sestavljali poseben
zbor), v katerih je bilo vsaj 50 izbra­nih akademikov filharmonikov, pod vodstvom Bertolda pl. Hofferja, kranjskega plemiča in ustano­vitelja te akademije, nastopala na kar najbolj prazničen način z nad­vse ubrano glasbo vseh vrst glasov in glasbil.
Po končanih svetih opravilih je knezoškof sprejel kneze in deželne veljake na zelo svečan obed. Bilo jih je 24 in trije izmed njih so sedeli pod baldahinom: na prvem mestu cesarjev odposlanec, na desni kneginja Marija Ana Auersperg, na levi knez Franc Karel Auersperg. Drugi gostje so bili: baron Halden, kot zastopnik freisinškega škofa, grof Rosenberg, koroški kastelan, Vajkard grof in gospod Gallenberg, svetega cesarskega veličanstva taj­ni svetnik in deželni namestnik, Volf Engelbert grof Auersperg, sve­tega cesarskega veličanstva tajni svetnik, maršal Kranjske, Franc Adam Ursini grof Blagaj, svetega cesarskega veličanstva tajni sve­tnik, Anton baron Gallenfels, stiški opat, Volf Herbert grof Lamberg, Jožef Osvald grof Attems, Vajkard Ferdinand grof Barbo, Orfej grof Strassoldo, Sigfrid grof Gallenberg, Sigfrid grof Auersperg, Žiga grof Auersperg, Vajkard Le­opold Ursini grof Blagaj, Marija Ana grofica Vermundt, generalova žena, Katarina Elizabeta, maršalo­va žena, ... Grofica Gallenberg, Ma­rija Ana grofica Auersperg. Lucieta grofica Strassoldo. Po kosilu je po opravljenih večernicah najprej ob 4. uri stopil na
govorniški oder častiti oče Mati­ja Paradižič, Družbe Jezusove, re­dni stolni [pridigar], ki je razlagal temo: Danes je v to hišo prišlo odreše­nje. Nato so bile slovesne lavretanske litanije.
Ponedeljek, 11.2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov Torek, 12.2.: sv. Humbelina, re­dovnica
Sreda, 13.2.: sv. Jordan Saški, re­dovnik
Četrtek, 14.2.: sv. Valentin (Zdravko), duhovnik, mučenec Petek, 15.2.: sv. Klavdij, redovnik Sobota, 16.2.: sv. Julijana Koprska, mučenka
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
S četrto številko začenja ver­ski tednik DRUŽINA z novo, prenovljeno podobo. Ob tem vam ponujajo tri brezplačne številke ter kuharsko knjiži­co Praznične dobrote. Kogar zanima, naj v kiosku čimprej izpolni naročilnico.
V četrtek, 21.2., bo po večerni sve­ti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču pogovor o življenju in delu dr. Andreja Gosarja. Gosta ve­čera bosta dr. Igor Bahovec in Peter Kovač Peršin. Lepo vabljeni!
V  četrtek, 21.2., bo od 17.00 do 18.00 organizirano vodenje oz. ogled stolnice z razlago in molitvi­jo v stolnici. Za vodenje skrbi sku­pina Živi kamni.
v stolnem župnišču, ki bodo vsak četrtek in nedeljo ob 19.00. Prva kateheza bo v četrtek, 14. februarja 2019 župnik in katehisti

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Teden Božje Besede 3.2.2019- 10.2.2019


V prejšnjem odlomku je apostol Pa vel svoje razmišljanje o Kristu­sovem telesu in njegovih udih zaključil z našteva­njem različnih služb, da­rov in karizem ter ob tem ugotavljal, da nis(m)o po­klicani k temu, da bi vsi delali vse. Zato v nadalje­vanju vse, ki si morda želijo to ali ono spodbuja, naj hrepeni­jo »po večjih milostnih darovih« in se odpravijo na »odličnejšo pot«, na pot ljubezni. Ljubezen je tisti dar, ki vse presega in brez katere tudi služ­be in karizme nič ne pomenijo. Odlomek, ki ga upravičeno imenu­jemo hvalnica ljubezni, ima tri dele. Pavel najprej govori o vzvišenosti ljubezni, nato o njenih delih in na koncu o neskončnosti ljubezni. V prvem delu našteva karizme in jih na skoraj pesniški način prikaže v vsej njihovi imenitnosti, da bi ob tem toliko bolj poudaril pomen ljubezni. Kajti govor v jezikih, dar pre­roštva, spoznanja, dobra dela in celo vera 'nič ne koristijo', če niso storje­na iz ljubezni do Boga in bližnjega. Prava ljubezen se mora izražati 'od znotraj navzven', priti
mora iz globljega, notra­njega nagiba in ji zato nič ne more 'škodovati'. Sledi naštevanje lastno­sti kar petnajst jih našteje po katerih prepoznamo to pravo ljubezen. Gre za čisto vsakdanje stvari, ki so vsakomur ra­zumljive in ob katerih lahko vsak hitro preveri »mero« svoje ljubezni do bližnjega.
V zadnjem delu pa se Pavel zopet vrne k bolj poetični govorici ter opi­še, kako bodo vse karizme počasi od­padle, saj so kljub svoji vzvišenosti dane samo za ta čas in svet. Ne gle­de na to, da so darovi Svetega Duha, so le ogledalo, v katerem nepopol­no gledamo tisto, kar nam bo nekoč dano gledati »iz obličja v obličje«.
Roman Starc
»Ta praznik je najprej povabilo, da se ozremo v preteklost našega na­roda, pa tudi našega kulturnega področja. Da naš pogled seže na različna polja ustvarjanja duha. Da se ozremo na našo kulturno krajino, ki ji je človekovo ustvarja­nje na različnih koncih dajalo raz­lične obraze, ki sporočajo identite­to ljudi, ki so jih oblikovali in tam živeli. Da naš pogled seže v nošo, v kateri so ljudje na našem naro­dnem prostoru delali in praznova­li. Danes je postala del folklore, a mora ostajati tudi del naših kore­nin. Da naše uho prisluhne glasbi, pesmim in plesom, ki so življenju dajali takt, ki so razplamtevali ve­selje in blažili žalost, ki so ljudem pomagali, ko so se smejali in ko so jokali. Da se naše oči ozrejo v poslikave in kipe, ki so jih ustvarjali naši domači umetniki in mojstri čopiča in dleta, ki so k nam pri­hajali iz sveta. Da se zagledamo v sporočilnost mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v poklon svetih treh kraljev pri svetem Primožu nad Kamnikom, da se zasanjamo v nežno poslikavo Rotunde v pre­kmurskem Selu do Kraljeve poslikave cerkve na Svetih Višarjah. Da se zagledamo v pisano duhovitost panjskih končnic in ganljivo vero, ki je zaljšala znamenja na križpotjih naših vasi in cest. Ta pogled nam tudi jasno pove, da smo bili v svojem kulturnem ustvarjanju samonikli, obenem pa nikakor ne osamljeni in loče­ni od kulturnega prostora, ki nas je obdajal in v katerem smo živeli. Naša visoka umetnost je zrasla z evropskim kulturnim obnebjem, iz katerega smo se plemenitili in v katerega so tudi naši umetni­ki prispevali naš delež talenta in navdiha /.../
Čemu smo zvesti mi, čemu so zve­sti naši umetniki? Iz česa ustvar­jajo in zakaj? Gre za navdih, ki jih nagovarja, gre za notranjo nujo, zaradi katere morajo vzeti v roke čopič ali pero, da navdih izgovori­jo in z njim plemenitijo? Ali gre za krik praznine, nesmisla, totalnega razkroja občutka za lepo, dobro, re­snično? Ali gre za globoko potrebo sebi in drugim pomagati postajati boljši boljši ljudje, boljši državlja­ni in seveda tudi boljši Slovenci, ali pa gre za nujo opozoriti nase, pa če­prav ne premorem nič boljšega, kot šokantno kričanje praznine? /.../ Umetniki so v posebno kamrico našega naroda skozi stoletja, tudi za ceno „nošenja pekla al' nebes v prsih" spravili dovolj vredne­ga, kar je prestalo presojo časa, da moramo danes s ponosom ugota­vljati, da smo obstali kot narod po kulturi in umetnosti. Zato naj Bog blagoslavlja ustvarjalce, ki poslu­šajo navdih in iz njega ustvarjajo.«
»Medtem pa je bil 5. maja ob 4. uri popoldne v zvoniku, ki gleda na

sever, ob asistenci gospodov ka­nonikov barona Billichgratza in Fischerja s slovesnim obredom posvečen veliki zvon, ki so ga pre­skrbeli z velikodušnim darom Pe­tra Antona Codellija, kranjskega in koroškega plemiča.
Dan prej so vse, kar je sodilo k slo­vesnosti, srečno in veličastno pri­pravili, ne da bi knez varčeval z izdatki, da bi se le povečal sveti in svetni sijaj tolikšnega prazno­vanja. Ves prostor okrog stolnice je bil ozaljšan z dolgov vrsto mla­jev in visečimi listnatimi okra­ski, sem in tja pa so urejeno razmestili tudi smrekove vence. Nad stranska vrata, ki gledajo na trg, so pritrdili glavni napis, z zlato in srebrno barvo lepo okrašen, ki se glasi takole:
Troedinemu Bogu, Najboljšemu, Najvišjemu. Ko je divji Atila uni­čil stari emonski škofovski sedež, so tukaj ribiči postavili prvo stavbico v čast svetemu škofu Miklavžu. Nato jo je avstrijska velikodušnost pov­zdignila v stolno cerkev, zaradi zoba časa pa je razpadla, a vztrajna pobožnost Ljubljančanov jo je iz temeljev na novo postavila tako veličastno, kakor jo zdaj gledaš. Zato naj bo srečna in blagoslovljena. Ferdinand, 14. ljubljanski škof, svetega rimske­ga cesarstva knez, jo je tretjič s slovesnim obredom posvetil 8. maja leta 1707 po Kristusu.
Dne 7. maja je knez krajevni ordinarij sam opravil slovesne večernice, da bi začetku takšnega prazno­vanja dal primerno težo. Ta dan je prišel v Ljubljano koroški gradi-
Ljubljanski škof Franc Ferdinand Kuenburgščan grof Rosenberg, svetega ce­sarskega veličanstva tajni svetnik, v spremstvu 16 konjenikov, ker je bil na to slovesnost posebej pova­bljen, kakor smo na svojem mestu že povedali. Škof mu je že prejšnji dan poslal naproti v Kranj šesterovprežni voz, da bi ga dostojno sprejel. Kranjski mestni župnik ga je v imenu njegove prevzvišenosti vljudno pozdravil in spremljal do sem. Odločil se je nastaniti v jav­nem gostišču pri Cesarski kroni, da ne bi užalil nikogar izmed treh knezov, ki so ga posebej povabili. Pričakovali so več škofov, lavantinskega, sekovskega in druge, a jih je nemara zadržalo slabo vre­me, ki je nastopilo.«
Ponedeljek, 4.2.: sv. Jožef Leoniški, kapucin, misijonar Torek, 5.2.: sv. Agata, devica, mučenka
Sreda, 6.2.: sv. Pavel Miki in dr. ja­ponski mučenci
Četrtek, 7.2.: sv. Nivard, redovnik Petek, 8.2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja, Prešernov dan Sobota, 9.2.: sv. Apolonija, devica, mučenka
V petek, 8.2., bo ob 10.00 sveta maša za vse žive in pokojne ume­tnike in ljubitelje kulture. Daro­val jo bo nadškof msgr. Stanislav Zore.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek v homiliji ob kon­cu svetovnega dneva mladih v Pa­nami:
»Kajti vi, dragi mladi, niste priho­dnost, ampak ste 'Božji zdaj'. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše sku­pnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in sku­paj z njimi spregovorite in uresničuje­te sanje, s katerimi vas je Gospod sa­njal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej Mt 6,21). In to, v kar se za­ljubite, ne bo osvojilo le vaše domišlji­je, ampak bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo spodbujalo v trenutkih utruje­nosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko ima­mo vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Go­spod zaljubi!«
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/