TEDEN BOŽJE BESEDE 25. 2. 2024 - 3. 3. 2024

2. POSTNA NEDELJA

Indijec Swami v knjigi Somerseta Maughama Ostrina britve na vlaku spočit razlaga utrujenemu Angležu: "Ko sem razmišljal o Brezobličnem, sem počival v Brezmejnem." Misel je presenetljiva in se skoraj dobesedno ujema z misli­jo 90. psalma: "Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogoč­nega."

Izraelcem je Bog sam po Mojze­su prepovedal upodabljati Boga. Vsi, še tako posrečeni simboli zamegljujejo Božjo veličastvo in neskončno svetost. Ko želimo spoznavati veličino Boga, smo že v Abrahamovi šoli. V samoti premišljuje in spoznava: Bog je neiz­meren in njegova dobrota do mene je brezmejna. Kako naj mu povrnem to ljubezen?

Bog ne potrebuje naših darov; vse, kar mu darujemo, je prav on že prej nam podaril. A drugače ne znamo izra­ziti svoje hvaležnosti in prav darovanje nas hvaležnosti tudi uči. Iz nje počasi raste medsebojno podarjanje.

Sprva da­rujemo majhne stvari: čas za mašo in molitev, dobra dela, nato bolj pozorno zbranost in doslednejšo iskrenost v po­govorih z Bogom, pa oblikovanje svoje osebnosti, odnosov do ljudi in stvari po njegovem Duhu. Tako postaja z zaupa­njem in ljubeznijo prežeto vse, kar pre­mišljujemo, govorimo, delamo, trpimo.

 Takrat se znamo v polnosti Bogu podar­jati in ga v polnosti sprejemati. Peter je na gori razodetja začutil in iz­povedal to željo: Biti vedno z Gospo­dom, toda takrat še zdaleč ni bil na to pripravljen; le želel si je človeške osrečenosti, kot jo je tisti trenutek občutil.

 Sposobnost podarjanja se navadno zač­ne s tem, da se učimo odrekati stvarem, ki nas mikajo in vabijo, a nam niso potrebne, dostikrat celo škodljive. To je teža, smisel in vrednost posta. Bog ni zahteven, zahtevno je življenje.

Če hočem, da bo koristno in rodovitno, da se bom na koncu lahko veselil nje­gove polnosti, moram prisluhniti Ab­rahamovi izkušnji. Če namreč le po svoji pameti urejam življenje, ga uteg­nem zapraviti, kar pa s svojo pametjo, iz Gospodove šole in iz življenjskih iz­kušenj ustvarjam, bo ostalo. Saj Bog no­benega našega daru ne obdrži zase, vse shranjuje v nas in v zakladnico našega življenja.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Četrta kateheza: Molitev pravičnih

Božji načrt v odnosu do člo­veštva je dober, kljub temu pa v našem vsakdanjem življenju * velikokrat

doživljamo priso­tnost zla. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo po­stopno širjenje greha v človeškem življenju.

Adam in Eva dvomita v dobrohotne namene Boga, ker mislita, da jima pre­prečuje, da bi bila srečna. Ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce podleže skuš­njavi hudiča in ga prevzame ambicija vsemogočnosti: postati kakor Bog. 

Zlo postane še bolj silovito z drugo člo­veško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela. Kajn je nevoščljiv svojemu bratu in v njem vidi tekmeca, nekoga, ki ogroža njegov primat. Na brata gle­da s sumničenjem, zlo se porodi v nje­govem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom.

V Kajnovem rodu se nasilje še bolj razvije, saj se človek postavi na mesto razsodnika. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizo­rišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse miš­ljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1 Mz 6,5).

Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop in babilonski stolp, razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.

In vendar je na teh prvih straneh Sve­tega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornos­ti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, a predstavlja upanje. Obstajajo namreč tudi osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človeko­vo usodo na drugačen način.

Abel da­ruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enoš, in Sveto pismo pravi: »Tak­rat so začeli klicati ime Gospodovo« (1 Mz 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo. In končno je zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9) in pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo.

Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Molivci na prvih straneh Sve­tega pisma so ljudje, ki delajo za mir.

 Kadar je namreč molitev pristna, os­vobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sov­raštvo sposobno samo povečati puš­čavo. In molitev je močna, ker privla­či Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje.

Svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ljudje privlačijo s svojo mo­litvijo. Molitev je veriga življenja in mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje.

Zato je tako pomembno, da otroke učimo moliti. Tudi če bodo to kasneje pozabili in šli po drugi poti seme pogovora z Bogom, seme živ­ljenja, pa bo ostalo v srcu. Molitev po­maga in odpira vrata Bogu, da lahko preoblikuje naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško, meseno srce.

»Kristusa moramo iskati tam, kjer je: v Svetem pismu in pri očetih, v tabernaklju in na križu, v sebi in v drugih. Znati ga je treba prebirati in preučevati, znati se učiti in pridigati, znati kontemplirati in živeti: 'Ničesar ne poznam razen Kristusa in Kristusa križanega.'

(Blaženi Edvard Frančišek Pironio, kardinal)

POST

»Nič ne koristi odte­govati hrano telesu, če se duh ne odtrga od greha,« pravi sv. Leon Veliki. Če po­kora ne vodi k no­tranjemu prizade­vanju, da bi človek odpravil greh in se vadil v kreposti, ne more biti všeč Bogu, ki hoče, da mu slu­žimo s ponižnim, čistim in iskrenim srcem. Sebičnost in nagnjenje k uvelja­vljanju samega sebe velikokrat speljeta človeka, da hoče biti v središču veso­lja, zato tepta pravice drugih. Malo ali nič ne velja telesno pritrgovanje, če se človek hkrati ne zna odreči lastnim koristim, da bi spoštoval in pospeše­val koristi bližnjega, lastnim pogle­dom, da bi pristal na poglede drugih, če si ne prizadeva živeti v slogi z vse­mi in potrpežljivo prenašati prizadete mu krivice.

Za Jude je bil post znamenje žalosti in pokore; postili so se posebno ob veli­kih nesrečah ali nezgodah, da bi si  izprosili Božje usmi­ljenje ali da bi izra­zili kesanje nad gre­hi. Toda sedaj, ko je Božji Sin na zemlji, Jezusovim učencem pristoji bolj veselje kot pa žalost.

 Kr­ščanski post je zna­menje bedenja, ve­selja v pričakovanju »blaženega upanja in veličastnega pri­hoda našega velike­ga Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Post, kot vsaka druga telesna pokora, ima namen, da človeka čim temeljiteje odtrga od pozemeljskega uživanja, mu čimbolj osvobodi srce in ga usposobi za uživanje Božjega vese­lja in še posebej za uživanje Gospodo­vega velikonočnega veselja.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

DOGODKI PRED NAMI

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

•   Ponedeljek, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof

•   Torek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik

•   Sreda, 28. 2.: sv. Roman, opat

•   Četrtek, 29. 2.: sv. Antonija Firenška, vdova, prestopni dan

•   Petek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof

•   Sobota, 2. 3.: sv. Neža Praška, klarisa

•   Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 2. 2024 - 25. 2. 2024

 1. POSTNA NEDELJA

Spomin na Noetovo barko je bil v Jezu­sovem času star že okrog deset tisoč let, zajet kot zgodba o Utnapištimu v Epu o Gilgamešu. Babilonec je v tem videl na­ravno katastrofo, ki je bila iz nje rešena le ena družina. Veren Izraelec je v njej raz­bral znamenje, kako Bog sklepa zavezo s tistimi, ki mu verjamejo, in jim zagota­vlja, da bo tudi poslej reševal pravične in po njih življenje na zemlji. Peter pa, kot razlagalec besed svojega Učitelja, Božjega Sina, vidi v tem predpodobo skrivnosti, ki se uresničuje v zakramentu krsta, kjer se po vodi izničuje moč greha in zače­nja sredi opustošene, a očiščene dežele v duši ustvarjati novo življenje na temeljih pravičnosti in svetosti. Zato se zdi čudno in kar težko nerazumljivo, da je Sveti Duh Jezusa takoj po krstu povedel v puš­čavo, kjer je bivanje izredno zahtevno in ga zmorejo res le izredno močne osebno­sti, ki so pripravljene tudi na izredne na­pore. Vendar to nakazuje tudi vsebine, skozi katere bo moral kristjan, ko se zave danosti, ki živijo v njem po krstu. Tudi preizkušnje so zares potrebne v njih se kalita moč duha in prava samozavest.

»Bival je med zvermi.« Zlasti tri bi rade oropale človeka njegove svobode, lastne pameti in posebej Božje milosti. Prva zato boža njegovo samovšečnost in samoljubje, druga ga nagovarja k všečnos­ti ljudem, tretja pa naravnost poudarja pravico do greha in njegovih prijetno­sti. Kljub moči milosti krščen in veren človek ne bo živel brez skušnjav; celo močneje se bodo zaganjale vanj, kajti ob močnejši luči nastaja ostrejša tudi senca. Tu se potrjuje, da zlo ni samo od­sotnost dobrega, pač pa delo duha s pretanjenim razumom, izredno močno voljo, pa z negativno temeljno usmerje­nostjo v uničevanje dobrega v dušah. Kdor dobro spozna bistvo skušnjav in greha, bo na koncu posta bolje razumel tudi lepoto in veličino vstajenja in no­vega življenja. Iz tega pa se hrani zdravo zaupanje.

»In angeli so mu stregli.« Tudi to izku­šnjo si pridobimo na poti vere. Kjer se vpliv greha poveča, naj bo v človeku ali v svetu, zraste toliko bolj moč milosti. Ker je le Jezus moč sveta premagal.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Tretja kateheza: Skrivnost stvarjenja

Življenje, dejstvo, da obsta­jamo, odpira človeško srce za molitev. Prva stran Svete­ga pisma spominja na veliko hvalnico. V opisu stvarjenja se nenehno poudarjata dobro­ta in lepota vsega, kar obsta­ja. Bog s svojo besedo kliče v življenje in vse začne biva­ti. Z besedo loči svetlobo od teme, izmenjuje dan in noč, menja letne čase, z raznoliko­stjo rastlin in živali odpre pa­leto barv. V tem prepolnem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogo­dek sproži navdušenje, polno zado­voljstva in veselja: »Bog je videl vse, kaj je naredil, in glej, bilo je zelo dob­ro« (1 Mz 1,31).

Molivec opazuje skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim, ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In kaj je človek v tej brezmejni prostranosti? Zelo krhka stvaritev, majhno bitje, ki se rodi in umre, ki danes je in ga jutri ni, pa je vendar v vsem vesolju edino bitje, ki se zaveda takšnega obilja lepote. Človekova molitev je tesno povezana z njegovim občutkom za čudenje. Ve­ličina človeka je v primerjavi z razse­žnostjo vesolja neskončno majhna, njegovi največji dosežki se zdijo zelo majhni. Toda: človek ni nič. Člove­kova veličina je njegov odnos z Bo­gom: njegovo poveličanje. Po nara­vi smo majhni, po poklicanosti pa smo otroci velikega Kralja! Če uteg­nejo življenjski dogodki včasih z vso grenkobo zadušiti dar molitve v nas, je dovolj, da občudovanje zvezdnate­ga neba, sončnega zahoda, cvetlice v nas ponovno prižge iskrico hvale­žnosti.

Ko je nastala velika svetopisem­ska pripoved o stvarjenju, izraelsko ljudstvo ni preživljalo srečnih dni. Deželo so zavzeli sovražniki, mnogi so bili izgnani in postali sužnji. Ni bilo več domovine, templja, družbe­nega in verskega življenja, ničesar. Pa so vendar ravno v tej pripovedi neka­teri našli razloge za zahvaljevanje in hvaljenje Boga za obstoj. Molitev je prva sila upanja. Moliš in upanje ras­te. Molitev odpira vrata upanju. Kajti ljudje molitve so tisti, ki ponavljajo, najprej sebi in nato vsem drugim, da je to življenje kljub vsem težavam in preizkušnjam, kljub težkim dne­vom napolnjeno z milostjo, ob kate­ri se je treba čuditi. In kot takega ga je treba vedno braniti in varovati. Možje in žene, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupa. Ver­jamejo, da je ljubezen močnejša od smrti in da bo nekega dne zagoto­vo zmagala, čeprav v času in na na­čine, ki jih ne poznamo. Molitev te razsvetli: razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in obraz. Tudi v naj­temnejših časih, tudi v času največje bolečine.

Vsi smo sposobni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog in prekratko je, da bi ga prežive­li v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga in bodimo zadovoljni s tem, da obsta­jamo. Glejmo vesolje, glejmo lepoto, pa tudi svoje križe in recimo: "Toda Ti obstajaš, Ti si nas ustvaril takšne zase." Treba je občutiti nemir v srcu, ki človeka vodi k zahvaljevanju in slavljenju Boga.

 

»Kristusov glas mora biti glavno

vodilo našega delovanja. Svoje bolečine darujte za odrešenje duš, zlasti za tiste, ki prihajajo pred sodišče vrhovnega sodnika in so morda zelo slabo pripravljeni!«

(Blažena Marija od Jezusa (Emilija) dOultremont, redovna ustanoviteljica)

PEPEL

Pepel je v mnogih pok­rajinah in kulturah zna­menje krivde in greha. V svetopisemski pripo­vedi o prvem grehu pra­vi Bog Adamu: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povr­neš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19). Cerkveno bogoslužje po­navlja te besede vsako leto na pepelnično sredo. Duhovnik jih izgo­varja pri obredu pepeljenja, da bi se kristjani spomnili na smrt in na prihodnjo Božjo sodbo. To znamenje pepela pa ne opozarja na dokončno smrt, temveč kliče k spreobrnitvi kot pogoju za vstop v večno življenje. Besedilo pri pepeljenju bi morali pravzaprav izreči v celoti: »Pomisli, o človek, da si prah, toda določen za vstajenje v večno življenje«. Drugo polovico te resnice oznanja Cerkev na koncu postnega časa, o veliki noči.

Pepel umaže, je pa lahek, manj se pri­jemlje kakor zemlja ali ilovica. Pepel je z ognjem očiščena snov zemlje. Iz pepela vstaja po antični zgodbi ptič Feniks v novo življenje in pepel pusti za sabo. Kristjan pa veruje, da bo ob vstajenju vzel svojo zgodovino zem­ljo kot pepel s seboj za večno k Bogu, vendar očiščeno z ognjem sodbe.

Iz: Egon Kapellari, Sveta znamenja

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI 

•     Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja
•        Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
•        Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek Marto, fatimska pastirčka
•        Sreda, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
•        Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra
•        Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, cerkveni učitelj
•        Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apostol
•        Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

 

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

TEDEN BOŽJE BESEDE 11. 2. 2024 – 18. 2. 2024

6. NEDELJA MED LETOM

 

Kuga, lakota in vojne so spremljeval­ci človeka skozi vso zgodovino. Pa vsa­kovrstne bolezni. Ko se odkrije zdravilo za ene, se pojavijo druge. Dolgo, dolgo je bila gobavost bolezen, ki je bolj kot dru­ge vzbujala pravo grozo zaradi svoje neozdravljivosti. Pomenila je izobčenost iz družbe, popolno odvisnost od skrbi domačih, pa počasno umiranje. Dovolj razlogov za zagrenjenost, brezvoljnost in obup.

O teh človeških usodah bi nam največ vedel povedati bl. misijonar p. Damijan de Veuster (10. maj), ki je na otoku Molokaj, kamor so v osamo vozili tovrstne bolnike, konec 19. stoletja med njimi živel skoraj trinajst let in tam od gobavosti tudi umrl. Pravila za ravna­nje so bila povsem enaka onim iz Moj­zesovega časa.

Vendar je v njihovo obsojenost in obup vnesel človečnost, vračal jim je občutek dostojanstva ter jim po­magal k vrednotenju življenja. Ni čud­no, da se je sama po sebi ponudila pri­merjava te bolezni iz sveta umrljivosti s smrtnim grehom, ki podobno prizade­ne večno življenje, da ga prevzame ona druga smrt.

Z neko razliko sicer, v bolezen človek navadno ne gre radovoljno, v smrtni greh pa v veliki stvari zavestno in prostovoljno. V stari zavezi so vsaj tri stvari veljale za smrtni greh: neve­ra, uboj in zakonska nezvestoba; te gre­he so tudi dejansko kaznovali s smrtjo, ne da bi presojali vzroke in okoliščine.

Mar s tem strašimo z grehom? Nika­kor. Vemo pa, da smrtni greh tako razje, zastrupi človekovo mišljenje in čutenje, da milost večnega Božjega življenja v njem usahne, zamre. Človeka loči od ži­vega Kristusovega telesa, da ostane brez upanja na večnost življenja. Iz bolezni dostikrat rešujejo zdravila, iz smrti pa lahko le čudež, poseben, izjemen Božji poseg. Ljudje grešimo in s tem kaznuje­mo sebe in druge.

Bog vedno išče pot re­šitve. In zato je Jezus Kristus moral da­rovati Očetu svoje človeško in božansko življenje, da iz te daritve znova ustvari v takem človeku skrivnost svojega za nas novega življenja. Milost kesanja in zakrament spovedi, sprave z Bogom, je dar Jezusovega trpljenja, smrti in vstaje­nja, dar in dokaz njegove ljubezni.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Druga kateheza: Kristjanova molitev

Molitev je lastna ljudem vseh verstev in verjetno tudi tistim, ki jim ne pripadajo. Molitev se rodi v globini nas samih, v tistem notra­njem prostoru, ki ga duhovni av­torji imenujejo »srce«. Moliti to­rej ni nekaj postranskega, ampak je najgloblja skrivnost nas samih.

Molijo tako čustva, razum, kakor tudi telo. Če moli človekovo »srce«, je torej ves človek tisti, ki moli. Molitev je polet, je klic, ki gre onkraj nas samih: nekaj, kar se rodi v notranjosti naše osebe in se izteguje naprej, ker zazna hrepene­nje po srečanju. 

Tisto hrepenenje, ki je več kot potreba, več kot nuj­nost; je pot, je hrepenenje po sreča­nju. Molitev je glas nekega jaza, ki hodi negotovo, ki gre naprej tipaje, v iskanju Ti-ja.

 

Kristjanova molitev vstopa v od­nos z Bogom, ki ima izredno ne­žno obličje, ki ne želi vlivati ljudem nikakršnega strahu. To je prva la­stnost krščanske molitve. Če so bili v stari zavezi ljudje navajeni, da so se Bogu približevali prestrašeni za­radi njegove strašljive skrivnosti in ga častili s hlapčevsko držo, pa se kristjani nanj obračamo tako, da si ga upamo klicati zaupno z imenom »Oče«.

 

Krščanstvo je iz odnosa z Bogom odpravilo vsakršen »fevdalen« odnos. V dediščini naše vere niso prisotni izrazi, kot so podložnost, sužnost ali podložništvo, ampak besede, kot so zaveza, prijateljstvo, obljuba, občestvo, bližina.

V svo­jem dolgem poslovilnem govoru če ga ljubezen vodi na Kalvarijo. Bog je vedno blizu vrat našega srca. Čaka, da mu odpremo. In včasih trka na srce, vendar pa ni vsiljiv, čaka. Vedno je blizu našega srca in ko potrka, to stori nežno in z veliko ljubezni.

Poskusimo vsi moliti tako, da vsto­pimo v skrivnost Zaveze. V molit­vi se postavimo v usmiljene Božje roke, da se bomo čutili ogrnjene s tisto skrivnostjo sreče, ki je živ­ljenje Svete Trojice. In ponavljajmo Bogu, začudeni v molitvi: ali je mogoče, da Ti poznaš samo lju­bezen?

 

 

On ne pozna sovraštva. On je osovražen, vendar pa ne pozna sovraštva. Pozna samo ljubezen. To je Bog, h kateremu molimo. To je žareče jedro vsake krščanske mo­litve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in spremlja.

 

»Naš križ ni tako težak kot Njegov in če ga nosimo v ljubezni z Njim, postane sladek. Zlahka rečemo, da ljubimo križ, a ko ga je treba dejansko nositi ali se sprijazniti s kakšno majhno nevšečnostjo, se umaknemo. Gospod nam je jasno povedal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ in mi sledi« (Mt 16,24). »Jaz sem bil križan s Kristusom!« (Gal 2,19). To pomeni ljubiti križ!

(Blaženi Jožef Allamano, redovni ustanovitelj)

 

 

DOGODKI PRED NAMI

•   V sredo, 14. 2., na pepelnico lepo vabljeni k sveti maši in obredu pepeljenja. Zvečer bo maševal škof msgr. dr. Franc Šuštar. Ta dan je strogi post.

•   V četrtek, 15. 2., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje g. Denisa Poniža. Lepo vabljeni!

•   V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

 

POSTNA POSTAVA

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milos­ti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta. Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Stro­gi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do za­četka 60. leta.

 

 

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 11. 2.: 6. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica

•   Torek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik

•   Sreda, 14. 2.: pepelnica, strogi post

•   Četrtek,15. 2.: sv. Klavdij, redovnik

•   Petek, 16. 2.: sv. Julijana, mučenka

•   Sobota, 17. 2.: sedem ustanoviteljev reda servitov

•   Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30