Follow by Email

ponedeljek, 28. oktober 2019

Teden Božje Besede 27. 10. 2019-10. 11. 2019


Ničesar ne obžalujem, kar sem po čel, pogosto slišimo iz ust zvezdni kov, ki javno reflektirajo svojo preteklost. Ker svojo pozi­tivno javno podobo tržijo, jo za vsako ceno izgraju­jejo in vzdržujejo. Neka­teri jim verjamejo, drugi ne. Sam sicer nisem zvez­dnik, a tudi če bi bil, tako ne bi odgovoril. A ne zato, ker bi hotel za vsako ceno narediti vtis skromnosti, temveč zaradi pre­pričanja, da se v naporu za pridobi­vanje javne pozornosti in dobrega mnenja o sebi vsak prej ali slej utru­di. Kulisa se zruši, spoznanje lastne ničnosti postane neznosno. Kaj ima kdo od tega, če se kot farizej v dana­šnjem evangeliju samovšečno ozira na svojo samozadostnost? Morda se nekaj časa hrani s svojim ponosom. A vedno pride ura resnice. Storimo dejanje, ki nam ni v ponos, odpovemo, ko se zdi, da smo močni.
Veliko bolj razumen kot farizej je cestninar. Elementarna iskrenost ga ohranja v stiku s stvarnostjo, zato ve, kdo dejansko je in kaj zmore. Ni­česar si ne domišlja, zato ne po­škoduje svojega dostojan­stva. S tem pa sebe vnaprej obvaruje uničujočih osci­lacij, nihanja med prevze­tnostjo in samozaničevanjem, med vznesenostjo in potrtostjo. Ker ničesar ne olepšuje, lahko neobreme­njeno vzpostavlja odnos z Bogom in bližnjimi. Dovolj mu je, da ga Bog in bližnji jemljejo takšnega, kot je. In kakšen v resnici je? Ranljiv in nepo­poln. In ker je takšen, je nujno odprt, saj v Bogu in bližnjem išče dopolni­tev.
Cestninar ne poveličuje svoje prete­klosti, zato se pri njej tudi ne usta­vlja; ne pogreva starih zgodb in ne išče priznanj za storjeno. To ga odpi­ra za prihodnost. Kot sv. Pavel poza­blja, kar je za njim, in se steguje pro­ti tistemu, kar je še pred njim.
Milan Knep
»Močna čustva spreminjajo kon­tekst, spreminjajo grdo v lepo, kič v  plemenitost, neprijetno v po­mirjujoče, nemogoče v mogoče, obup v umetnost, pa tudi dobro v slabo in uspeh v poraz,« je v Delo-
vi  kolumni 16. 10. zapisal naš vo­dilni slovenist dr. Kozma Ahačič. In kaj bolj blagodejno vpliva na naše razpoloženje kot iskrena za­hvala. In nasprotno: vsaka brez­čutna zavrnitev vrže senco na opravljeno delo in spodbija smi­sel za uresničevanje zastavljenih ciljev. Vsak, ki nas pohvali, s tem pove, da ceni naše prizadevanje, pa čeprav se zaradi preproste za­hvale vsaj na prvi pogled v okolju nič ne spremeni. Niso redki, ki so z izrekanjem zahvale skopi. Pre­vidnost jim narekuje strah, da bo imela zahvala nasproten učinek. Kakšne nesmisel? Tudi v pohva­lah in zahvalah bi morali posne­mati Božjo razsipnost. Bog naše­ga dela nikoli ne meri po teži in kakovosti, ga torej ne ocenjuje racionalno, ampak nas z duhov­nimi in tvarnimi dobrinami ne­nehno prehiteva; ljubi nas vna­prej in ne le šele potem, če si to zaslužimo.
V isti kolumni dr. Ahačič doda­ja, da jezikoslovci spremljajo ži­vljenje prek besed. Tolikokrat se zdi, da smo v odnosu do domačih, prijateljev in širšega okolja brez moči in vsakršnega pozitivne­ga vpliva. Ahačič pa nas želi spo­mniti, da lahko s pravo in toplo
besedo neposredno vplivamo na čustva in prek njih spreminjamo okolje. In še naprej: »Zato pozna­mo smrt besed, poznamo njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva. /.../ Jezik namreč prav zaradi svoje povezanosti z življenjem velikokrat seže tudi onkraj tistega, kar o njem lahko povemo v slovarju, slovnici ali znanstveni raziskavi.« Beseda za­hvale je ena tistih, ki neposredno sega v globino in višino, pa tudi v razum in srce.
Milan Knep
Vsi sveti. Najbrž ni človeka, ki se v teh dneh ne bi večkrat spomnil na rajne, tiste, ki so tako ali dru­gače sooblikovali naše življenje, pa jih ni več med nami. Ob tem, ko skrbimo za njihove grobove, pa je prav, da se jih spomnimo tudi v molitvi in z daritvijo svete maše. V ta namen bomo tudi v stolnici na praznik vseh svetih in tudi si­cer v novembru molili po vaših molitvenih namenih ter darovali svete maše. Vabljeni, da se nam pri tem pridružite!
Zahvalna nedelja. Ob zahvalni nedelji, ko se še na prav poseben način zahvalimo Bogu za sadove zemlje in druge dobrine, je prav, da znamo reči hvala tudi drug drugemu. Tudi sam se zahvalju­jem vsem sodelavcem, molivcem in tistim, ki kaj dobrega naredite zame, za župnijo in stolnico. Naj vam Bog obilno poplača s svojim darovi!
Pod grbi so po slopih razvršče­ne personifikacije (z žensko figu­ro in simboli predstavljene) štirih kardinalnih (glavne, moralne, tudi naravne) kreposti. Kaj so kreposti? Pojem kreposti se je v zgodovini večkrat spreminjal, sčasoma pa je začela krepost (virtus) označevati moč za dobro, pri­pravljenost za izvrševanje dobrega. Krepost tako lahko opredelimo kot dobro, trajne notranje razpoloženje, ki človeka usposablja za izvrševanje dobrih del in je temelj njegovega du­hovnega življenja. Krepost je lahko prirojena (nekdo je že po naravi blag, dober, usmiljen, potrpežljiv) ali si jo pridobimo z vztrajnim delovanjem, v obeh primerih pa jo je treba goji­ti. Gre torej za naravne kreposti, ker človek z naravnimi močmi (vzgojo in samovzgojo) razvija to, kar mu je v večji ali manjši meri dala narava. Poleg teh človek s posvečujočo mi­lostjo prejme še t. i. podarjene kre­posti in darove Svetega Duha, ki si jih ne more pridobiti sam zgolj s prizadevanjem na posameznem področju. So nadnaravni dar in nas napravijo sposobne, da delamo to, kar je Božja volja. Med te spa­dajo najprej tri teološke kreposti: vera, upanje in ljubezen ter mo­ralne kreposti, med katerimi obi­čajno omenjamo štiri najvažnej­še: razumnost, pravičnost, srčnost (hrabrost) in zmernost. Te moralne kreposti so vodniki in usmerjevalci človeškega ravnanja. Človeškim dejanjem dajejo »pravo
mero« in vse naše delovanje usmerja­jo k našemu končnemu cilju, k Bogu. Moralnih kreposti je zelo veliko, že od sv. Avguština dalje pa prištevamo med glavne štiri naštete. Glavne zato, ker so vse ostale kreposti že vključe­ne v njih in so uresničitev kreposti ljubezni. »Zmernost je ljubezen, ker človeka sredi dobrin tega sveta ohra­ni neokrnjenega za Boga; srčnost je ljubezen, saj z njo zaradi Boga člo­vek lahko vse prenese; pravičnost je ljubezen, ker samo Bogu služi in vse ostalo prav ureja; razumnost je ljube­zen, ker človeku na poti k Bogu po­maga razločevati, kaj mu je v pomoč in kaj v oviro« (sv. Avguštin). Ne smemo se torej čuditi, da imamo te, za kristjana nepogrešljive krepo­sti po naših cerkvah kar velikokrat upodobljene.
  V petek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 9.00 bo slovesno sve­to mašo vodil pomožni škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih namenih za rajne. Gospod nadškof bo imel slo­vesno sveto mašo v cerkvi Vseh sve­tih na Žalah ob 15.00. Molitvene ure Božjega usmiljenja ob 15.00 ne bo!
  V soboto, 2. 11., ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prva sobota. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
  V soboto, 16. 11. bo ob 15.00 nad­škof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
    Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom
    Ponedeljek, 28. 10.: sv. Simon in Juda Tadej, apostola
   Torek, 29. 10.: sv. Mihael Rua, duhovnik, redovnik
    Sreda, 30. 10.: sv. Marcel, mučenec
    Četrtek, 31. 10.: sv. Volbenk (Bolfenk), škof
    Petek, 1. 11.: VSI SVETI, slove­sni zapovedani praznik
    Sobota, 2. 11.: spomin vseh vernih rajnih, prva sobota
    Nedelja, 3. 11.: 31. nedelja med letom, zahvalna
    Ponedeljek, 4. 11.: sv. Karel Boromejski, škof
   Torek, 5. 11.: sv. Zaharija in Eli­zabeta, starši Janeza Krstnika
Tudi v stolnici boste lahko pred prazniki opravili sveto spoved. Vse štiri dni: v ponedeljek, to­rek, sredo in četrtek bo na vo­ljo vsaj en spovednik od 6.00 do 12.00 (v torek do 11.00) ter od 16.00 do 19.00.
Cerkev v teh dneh naklanja po­polni odpustek, ki ga lahko da­rujete za rajne. Pogoji so: opra­vljena spoved, prejem obhajila, obisk pokopališča in molitev po namenu svetega očeta za rajne.
  Sreda, 6. 11.: sv. Lenart, opat
  Četrtek, 7. 11.: sv. Engelbert, škof
  Petek, 8. 11.: sv. Gotfrid (Bogo­mir), škof
  Sobota, 9. 11.: posvetitev lateranske bazilike, praznik
  Nedelja, 10. 11.: 32. nedelja med letom
Pred nami sta praznika vseh svetih ter vernih duš.
Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za svoje drage rajne. Tako kot vsako leto boste lah­ko tudi tokrat na posebne zlo­ženke napisali imena tistih, za katere želite, da še posebej molimo in darujemo svete maše. Imena z darom oddajte v poseben nabiralnik pri kape­li sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.
Boglonaj!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana

sobota, 19. oktober 2019

Teden Božje Besede 20.10.2019 - 27.10.2019


Zakaj je kdo nekoč sprejel krščanstvo in zakaj bi ga danes? V antič­nem Rimu so bili religiozni vsi, tudi najbolj kruti cesar­ji. Krščanstvo se je prijelo, ker je bilo bolj prepričljivo kot poganstvo, ki se je raz­krajalo. Zakaj so sprejeli vero naši karantanski pred­niki? Knezi zato, da so svoje dežele umestili v fevdalni sistem zgodnjega srednjega veka. Ljudstvo pa je moralo pripadati veri gospodar­jev. Oboji so sčasoma evangelij ponotranjili. V Aziji in Ameriki, kamor so pred približno 500 leti prišli misijo­narji iz Evrope, so bili religiozni vsi. Evangelij je poglobil njihov religiozni čut. Podobno je bilo pozneje v Afriki. Povsod je bilo krščanstvo oznanjeno na pripravljena tla. Marsikje so s spre­jemom krščanstva prišli do vsaj skro­mne izobrazbe ter do socialnega, karitativnega in zdravstvenega omrežja. Zakaj naj bi danes kdo sredi Ljublja­ne postal kristjan? Tako si postavljam vprašanje na današnjo misijonsko nedeljo? Vemo, kaj je treba oznaniti, toda kako naj oznanjamo, nam je ve­liko manj jasno. Tretjega, najtežjega vprašanja, zakaj naj bi danes koga zanimalo krščanstvo, pa si ne posta­vljamo, nemara zato, ker je za verujoče duševni in du­hovni svet neverujočih ali drugače verujočih popolna terra inkognita. Zakaj nam je notranji svet neveru­jočih slabo znan? Ker nas že stoletja zanima predvsem esenca in ne ek­sistenca, krščanski nauk in morala, torej resnica vere; eksistenca ljudi pa predvsem pod vidikom njihovih soci­alnih in zdravstvenih potreb. A ljudje trpijo predvsem zaradi odnosov. Ne znajo ustvariti trajne zakonske zveze, ob vsej poplavi vzgojnih nasvetov se vzgojni problemi stopnjujejo. Prepad med psihoterapijo in vero se pogla­blja. Tu se danes odpira polje misijonov.      
Milan Knep

Letošnji mesec oktober je prav po­sebni mesec, saj ga je papež Franči­šek razglasil za izredni misijonski mesec. Misijonstvo po papeževih besedah ne sme biti več zgolj neka eksotika znotraj širše pastoralne de­javnosti, ampak mora biti njen naj­pomembnejši del. Ta, po krivici za­postavljeni vidik življenja Cerkve mora postati bistvena programska pastoralna usmeritev vse Cerkve, ne samo Cerkve v misijonskih deže­lah. Cerkev, kot je povedal že papež Janez Pavel II., je: »Ecclesia semper reformanda« oz. »vedno prenavlja­joča se Cerkev«. In misijonska de­javnost, razumljena v tem duhu, je tista, ki edina omogoča rast in ob­stoj Cerkve, saj predstavlja neko gi­banje, dejavnost, aktivnost. Nekaj, kar živi, poživlja in ohranja mlado­stno energijo in zanos. Cerkev mora zato biti po papeževih besedah Cer­kev, ki je vedno bolj v izhodu, Cer­kev vedno bolj v »misijonih«, Cer­kev vedno bolj misijonarska. To pomeni: nič več užaljenega in prestrašenega zapiranja pred sve­tom, ampak navzven odprta in po­gumna Cerkev. In to ne velja samo za posamezne vernike oz. bolj ali manj velike skupine gorečih verni­kov, temveč za celoten institucio­nalni ustroj Cerkve. Papež Frančišek z »izrednim misi­jonskim mesecem« ne želi doseči nič drugega kot to, da bi se znova začelo dosledno upoštevati zadnje Jezusovo naročilo učencem ob vnebohodu: »Pojdite po vsem svetu in
oznanite evangelij vsemu stvar­stvu« (Mt 16,15).
Vseslovensko praznovanje misi­jonske nedelje bo letos v murskosoboški škofiji. V nedeljo, 20. oktobra, bo v stolnici ob 15.00 najprej moli­tvena ura, ob 16.00 pa sveta maša. V 28 državah po svetu (največ v Afri­ki) trenutno deluje 50 slovenskih misijonarjev in misijonark. Njiho­vo delo lahko podprete na različne načine: z molitvijo (Misijonska mo­litvena zveza), darovi (nabirka na misijonsko nedeljo, nabirka MIVA), botrstvom. Vse informacije lahko dobite na spletni strani Misijonske­ga središča Slovenije: www.missio.si ali v njihovi pisarni na Kristano­vi ulici 1 v Ljubljani.

Grb škofa Franca Ferdinanda Kuenburga je razdeljen na pet polj. Na zgornjem zlatem polju je
upodobljen grb ljubljanske škofi­je: črno-moder dvoglavi orel z belo-rdečo šahirano luneto. V drugem in petem polju je upodobljen prvotni rodbinski grb: polji sta po­končno razdeljeni v rdeče-srebrni barvi, sredi polja pa je krogla, ki je v istih barvah barvno razdeljena, vendar ravno obrnjeno. V tretjem in četrtem polju pa je upodobljen grb rodbine Steiersberg. Tu sta po­lji prečno razdeljeni v črno-srebrni barvi, sredi pa je simbol šafirja (neke vrste tečaj ali zapiralo), prav tako v »obrnjenih« barvah. Škof Franc Ferdinand grof Kuenburg se je rodil 5. februarja 1651 v Mossi pri Gorici, bil je najstarej­ši sin med petimi sorojenci. Teolo­gijo in cerkveno pravo je študiral v Salzburgu in bil posvečen v du­hovnika 9. aprila 1669. Leta 1670 je prejel kanonikat v Salzburgu in Passauu, leta 1698 pa še proštijo St. Moritz v Brežah na Koroškem. Bil je svetovalec salzburškega škofa in je veliko časa preživel v Rimu. Po odpovedi ljubljanskega nadškofa Herbersteina ga je cesar Leopold I. imenoval za njegovega naslednika, papež pa je imenovanje potrdil 18. julija 1701. V Ljubljani so ga slove­sno umestili 22. septembra 1701 v oratoriju bodoče stolnice, katere te­melje so že začeli graditi. Ena izmed njegovih prednostnih nalog je bila prav gotovo tudi zidava stolnice, s katere problematiko se je seznanil že v času bivanja v Rimu. Dekan Dolničar se je namreč nanj obrnil s prošnjo, da da načrte pregle­dati kakšnemu znanemu rimskemu arhitektu. Ta je res za mnenje vpra­šal znamenitega jezuitskega arhi­tekta in slikarja Andreja Pozza, ki je v načrtu popravil proporce in na­tančneje razčlenil notranjščino in jo »preoblikoval« po rimski baziliki Il Gesu. Škof Kuenburg je zidavo stol­nice finančno izdatno podprl in jo 8. maja 1701 tudi slovesno posvetil. V škofiji je škof Kuenburg tudi sicer pustil vidnejše sledi: vizitiral je vse župnije in imel redne letne sinode v Ljubljani in Gornjem Gradu; zlasti je vsem župnikom naročil, naj napiše­jo podrobno poročilo o stanju svojih cerkva. Uvajal je novosti na liturgičnem področju, ko je leta 1706 po­skrbel za izdajo novega obrednika »Rituale Labacense« ter na pobudo generalnega vi­karja Dolničarja uvedel redni ve­rouk za otroke. Njegova posebna skrb je bila tudi izobrazba du­hovnikov in v ta namen je začel z zidavo novega bo­goslovnega seme­nišča. Obenem je na podlagi Schellengbergovega denarnega volila zgradil uršulinski samostan, ki naj bi služil tudi izobraževanju deklet. Leta 1710 ga je v Lizboni, kamor je spremljal nadvojvodinjo Mari­jo Ano k poroki s portugalskim kraljem, doletelo imenovanje za praškega nadškofa, a v Pragi je bil umeščen šele leta 1714. Pomemb­no je zaznamoval tudi dvajsetletno obdobje škofovanja v Pragi. Umrl je 7. avgusta 1731, pokopan pa je v stolnici sv. Vida v Pragi.

DOGODKI PRED NAMI

  V petek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 9.00 bo slovesno sve­to mašo vodil pomožni škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih namenih za rajne. Gospod nadškof bo imel slo­vesno sveto mašo v cerkvi Vseh sve­tih na Žalah ob 15.00. Molitvene ure Božjega usmiljenja ob 15.00 ne bo!
  V soboto, 2. 11, ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prva sobota. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Jezusovemu.
    Nedelja, 20. 10.: 29. nedelja med letom, misijonska
    Ponedeljek, 21. 10.: sv. Uršula, devica, mučenka
    Torek, 22. 10.: sv. Janez Pavel II., papež
    Sreda, 23. 10.: sv. Janeza Kapistran, duhovnik
    Četrtek, 24. 10.: sv. Anton Ma­rija Klaret, škof, red. ustanovitelj
    Petek, 25. 10.: sv. Krišpin in Krišpinijan, mučenca
    Sobota, 26. 10.: sv. Lucijan in Marcijan, mučenca
    Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom, žegnanjska
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Papež Frančišek med nedeljsko mašo na Trgu sv. Petra:
»Lepo je videti, da mož, ki je bil ozdra­vljen, izrazi svoje veselje z vsem, kar je: z močnim glasom hvali Boga, pade na obraz, se zahvaljuje. Vrhunec poti vere je živeti tako, da se zahvaljujemo. Lahko se vprašamo: ali mi, ki imamo vero, živimo dneve kot breme, ki ga moramo prenaša­ti, ali kot hvalo, ki jo lahko podarimo? Ali ostajamo osredotočeni nase, v pričakova­nju, da bomo prosili za naslednjo milost, ali najdemo svoje veselje v zahvaljevanju? Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, olike, je vpra­šanje vere. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado. Reči: 'Hvala, Gospod', ko se prebu­dimo, čez dan, pred spanjem je protistrup za postaranje srca. Hvala je najprepro­stejša in najkoristnejša beseda.«

OKTOBER ROŽNOVENSKI MESEC

Lepo vabljeni k skupni molitvi rožene­ga venca, ki bo vsak delavnik ob: 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim; 18.00 molitev vodijo bogoslovci.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 
   
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 12. oktober 2019

Teden Božje Besede 13.10.2019 - 20.10.2019

Ura je štiri poldne. V razgretem avtu se pomikate proti obvoznici. Ko že kaže, da bo zelen semafor počakal tudi na vas, nekdo pred vami za volanom telefonira in prepozno spelje. Sam pri­de skozi, vi pa besni gle­date za njim. Dela v služ­bi niste dokončali, pa bi ga morali. Na zadnjem sedežu avtomobila imate prenosni računalnik. Računate, da boste pred spanjem še nekaj uredili, pre­ostalo pa zjutraj, še pred sestankom kolegija. A do tja je še daleč; najprej kuhanje kosila, a še prej je treba sko­čiti v trgovino; najmlajši od otrok vam bo hotel pripovedovati o dopol­danskih doživetjih, srednjega bo tre­ba peljati na trening, najstarejši pa bo na vse, kar ga boste vprašali, od­govoril z enozložnicami: ja, a, kaj, ok, bom, ne bom ...; sozakonec bo kra­tek, ker bo z mislimi že pri večerni rekreaciji.
Vaš razum hoče kar sam od sebe stva­ri vzeti v svoje roke; obljublja več, kot
more dati. A bolj ko stvari usklaju­je, gostejši je mrak v duši. Razum je ranljiv; njegovo logiko neusmilje­no spodnašajo čustva in ga spravlja v negotovost telesno počutje. Preprosto znamene križa razpre vašo notranjost, Go­spodov Duh neslišno vstopi in razgrajuje strah, ki je doslej onemogočal or­ganizirano mišljenje in po­zitivna čustva. Vrača se zbra­nost, duhovna osredotočenost, drugačna od zbranosti, ki je prido­bljena z zavestnim nadzorom misel­nega toka. Ko s križem na čelu spe­ljete s parkirišča, nervoza popusti. Mehko prestavite v višjo prestavo; in tako, kot steče avto, stečejo tudi preproste besede Zdrava, Marija, mi­losti polna ... Na valovih ponavljanja teh besed svojih otrok, sozakonca, gospodinjskih opravil in službe ne doživljate več kot grožnjo, ki izsesa­va vaše moči, ampak kot dejstva, ki jih z vami nosi On, ki je rekel, naj pri­demo k Njemu, ko bomo utrujeni in obteženi.    
Milan Knep

Ob začetku novega akademske­ga leta smo se zbrali v naši stolni­ci, da bi pred Gospoda položili vse sklepe in načrte, pa tudi vse želje in prošnje, s katerimi vstopamo v to leto novih spoznanj, novih uresničitev, pa tudi nove uspo­sobljenosti za služenje bratom in sestram, ki jih bomo srečevali na svoji življenjski in poklicni poti. In kaj bo tvoje življenjsko delo? Morda vas je večina prepričanih, da veste, kaj bo. Dovolite mi, da vas vprašam, s kom ste se o tem pogovorili zgolj sami s seboj in svojimi željami ter pričakovanji, s svojimi prijatelji in njihovim mnenjem o vas, s svojimi domači­mi in njihovimi načrti za vas? Vse to je dobro in prav, vendar mi pri tem manjka odločilni posvet in pogovor namreč z Bogom, pogo­vor z Gospodom Bogom. Zakaj mi­slim, da je ta pogovor tako potre­ben in pomemben? Zato, ker je on edini, ki v odnosu do nas nima no­benega osebnega interesa. Njemu po nas ni treba izpolnjevati nobe­nih osebnih sanj, nobenih načrtov zase. Pred nami ima samo nas in svojo ljubezen, ki nam jo želi izka­zati do konca. Zaradi tega je tako pomembno, da se o tem, kaj bo naše življenjsko delo, pogovorimo predvsem z njim. Kakšno vlogo bo v tvojem življe­nju igrala ljubezen? Če si se odlo­čil, da bo tudi v tvojem življenju igrala čim večjo vlogo, si je takoj treba postaviti drugo vprašanje: Koliko si se pripravljen darovati, celo žrtvovati za ljubezen? Ljubiti namreč pomeni živeti za človeka, ki ga ljubim. Šele ko prvenstvo v mojem življenju prevzame človek, ki ga ljubim, se začnem bližati pra­vi podobi ljubezni. Dokler se to ne zgodi, iščem samega sebe, svoje za­dovoljstvo in svoje zadoščenje ... Vprašanje ljubezni je torej veliko več kot naključno vzplamenelo čustvo. Postati mora odločitev in daritev. In kaj boš storil s svojo vero? Gle­de na to, da smo danes, ob začetku tega akademskega leta, skupaj pri sveti maši, verjamem, da nihče iz­med vas zase ne trdi, da glede svoje vere ne bo storil absolutno ničesar. Ne vem pa, ali to pomeni, da ste se odločili, kaj boste v tem študij­skem letu storili za svojo vero. Ali hočete, da z rastjo vašega znanja raste tudi vaša vera? Iskreno vam želim, da bi se ob vedno večjem znanju, ki širi ob­zorje našega vedenja in poglablja polje naše svobode, vedno bolj ču­dili in občudovali, kako čudovi­to je stvarstvo in vse, kar nam to stvarstvo daje. Obenem pa naj se krepi vaša vera, da boste znali v hvaležnosti vse vračati Bogu po ljudeh, ki jim boste s svojim zna­njem lajšali in lepšali življenje.
Grb škofa Žiga Krištofa Herbersteina je sestavljen iz rodbinske­ga in škofijskega grba. Prvotni grb rodbine Herberstein je srebrn
škarnik (ostrešni tram) na rde­či podlagi, simboliziral pa naj bi plug, ker so prvi predstavniki rod­bine kot kmetje obdelovali zemljo. Ta je v osrednjem delu grba (t. i. srčni ščit), nad njim je grofovska krona, okrog njega pa še šest polj. Z večanjem pomena rodbine se je namreč večalo tudi število polj v njihovem grbu.
Grb škofa Žiga Herbersteina je v stolnici upodobljen na ovalnem ščitu, na dnu katerega je na poseb­nem ščitu rodbinski grb, nad njim pa na ščitu v obliki petlista grb ljubljanske škofije. Na desni sto­ji levo poševno za rodbinskim gr­bom srebrn pastorale z zlato voluto, na levi pa srebrn meč z zlatim
ročajem. Pastorale (škofovska pa­lica) in meč namreč predstavljata svetno in posvetno oblast ljubljanskega škofa. Okoli ovalnega ščita je zlato baročno okrasje z zlatim deteljičastim križem na vrhu. Nad križem je zlat galero (širok klobuk s cofi, kot ga je včasih nosila duho­vščina), s katerega na vsako stran ščita pada šest zlatih cofkov, sim­bolov škofovskega dostojanstva. Žiga Krištof Herberstein se je ro­dil 13. februarja 1644 v Gradcu in izhaja iz viltuške veje Herbersteinov (grad Viltuš blizu Maribora). Študiral je najprej v jezuitskem kolegiju v Gradcu in nato pravo na teoloških visokih šolah v Passauu in Regensburgu. Med študijem v Rimu je bil gojenec Zavoda Germanik ter na univerzi La Sapienza doktoriral iz teologije in filozofije. Posvečen je bil 31. julija 1667 v Lju­
bljani, kjer je bil nato imeno­van za stolnega prošta. Že prej mu je bil pode­ljen tudi kanonikat v Regensburgu, bil pa je še prošt v Passauu in Vroclavu ter Augsburgu.
Po vrnitvi na Kranjsko je najprej postal prošt v Novem mestu, 21. aprila 1683 pa trinajsti ljubljanski škof. Za škofovsko geslo si je izbral besede: Z vero in pobožnostjo. Škof Žiga Herberstein je bil izrazi­to pastoralno usmerjen, a se je ve­liko zavzemal tudi za kulturni na­predek škofije. Zato je z veseljem sprejel pobudo za gradnjo nove stolnice in ustanovitev semeniške knjižnice. V ta namen je leta 1701 sam daroval 30.000 florintov, žu­pnijskim cerkvam pa naložil po­seben prispevek za zidavo stolnice. Istega leta se je odpovedal škofiji in zadnja leta življenja preživel v oratoriju sv. Filipa Nerija v Perugii, kjer je 20. julija 1716 umrl. Tudi v Perugii je ves čas ostal v stikih z generalnim vikarjem Dolničarjem, ki ga je sproti obveščal o zida­vi stolnice in kasneje semenišča.
• V četrtek, 17. 10., bo ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje dr. Željka Oseta: Po­membni dogodki in procesi v zgo­dovini Univerze v Ljubljani. Lepo vabljeni!
   V petek, 18. 10., bo ob 20.00 v stolnici koncert Komornega zbora Ave in zbora Grupo Coral de Lagos iz Portugalske. Lepo vabljeni k po­slušanju!
   Nedelja, 13. 10.: 28. nedelja med letom
   Ponedeljek, 14. 10.: Kalist I., pa­pež, mučenec
   Torek, 15. 10.: sv. Terezija Veli­ka, devica, cerkvena učiteljica
   Sreda, 16. 10.: sv. Jadviga (Hedvika), kneginja, redovnica
   Četrtek, 17. 10.: sv. Ignacij Antiohijski, škof, mučenec
Petek, 18. 10.: sv. Luka, evangelist
   Sobota, 19. 10.: sv. Pavel od Kri­ža, duhovnik
   Nedelja, 20. 10.: 29. nedelja med letom, misijonska

OKTOBER ROŽNOVENSKI MESEC

Lepo vabljeni k skupni molitvi rožene­ga venca, ki bo vsak delavnik ob: 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim; 18.00 molitev vodijo bogoslovci.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek predstavnikom misijo­narskih inštitutov:
»Prošnja apostolov: 'Pomnoži nam vero!' je lepa molitev, ki jo moramo večkrat moliti čez dan. »Gospod pomnoži v meni vero!« Vera, kije primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase, se ne pretvarja, da je velik vernik, ne! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/