Teden Božje Besede 11. 11. 2018-18. 11. 2018

32. NEDELJA MED LETOM

Heb 9,24-28

Vemo, da so imele daritve v stari za­vezi za Izraelce velik pomen, saj so z njimi izražali svojo vero, svoj od­nos do Boga in hvaležnost za preje­te darove. V svetišču so tako

veliki duhovniki opravljali različne obrede ob različ­nih časih in po natančno določenih predpisih, ki pa so bili zelo zapleteni. Dan za dnem so se vrstile številne žgalne daritve, da­ritve za greh, mirovne, jedil­ne in kadilne daritve. Večinoma so bile to daritve živali, katerih kri je ljudstvo očiščevala, posvečevala in spravila z Bogom. Kljub temu pa so bile pomanjkljive, saj so jih morali nenehno ponavljati; z njimi so sicer izražali svoje kesanje in prošnjo za odpuščanje grehov, ki pa jih te dari­tve niso mogle odvzeti. Na to opozori apostol Pavel v priču­jočem odlomku, ko govori o vse dru­gačni Jezusovi popolni in edinstve­ni daritvi. Jezus kot veliki duhovnik nove in večne zaveze namreč ne vsto­pa več v »svetišče, ki bi ga naredila človeška roka«; nima več opravka s človeškimi podobami, ki so le »od­tis resničnega«, ampak z nebeškimi rečmi samimi, saj je s svojo dari­tvijo vstopil v sama nebesa.

Tudi sam je namreč opravil krvavo daritev, a le enkrat in to tako, da je »s svojo žrtvijo odpravil greh«. Če bi Jezusova daritev ne bila končna in dokončna, bi na­mreč tudi ta zahtevala nepre­stano ponavljanje, kot se je dogaja­lo s starozaveznimi daritvami, in bi moral sebe večkrat darovati in »od začetka sveta večkrat trpeti«. Gre torej za enkratno in edinstveno da­ritev, ki ne potrebuje ponavljanja, ker je trajna, večna. Zato tudi pot k Bogu poslej ne vodi več po starozavezni postavi, obredih in pripadno­sti izraelskemu ljudstvu, ampak po Jezusu Kristusu.

Roman Starc

SVETI MARTIN ZAVETNIK ABSTINENTOV

V mesecu spomina na naše rajne se nam misli večkrat zaustavijo tudi pri razmišljanju o svetnikih in

naši pokli­canosti k svetosti. Ker v teh dneh stopa pred nas lik enega najbolj priljubljenih svetnikov, svetega Martina, naj vam ga na kratko predstavimo: Sveti Martin se je rodil okoli leta 316 v današnjem Sombotelu na Madžarskem v poganski družini. Z dvanajstimi leti je prosil za spre­jem med katehumene in se nato šest let pripravljal na krst. Na oče­tovo željo je vstopil v državno voj­sko in postal časnik. Že takrat je zaslovel kot skromen človek z ve­liko mero ljubezni do bližnjega. Takoj, ko je bilo mogoče, se je po­slovil od vojaške službe in se od­pravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, svojemu vzorniku, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domo­vino, Panonijo, od koder pa se je moral zaradi hudega nasprotova­nja arijanskih krivovercev kasne­je umakniti. Nekaj časa je živel kot puščavnik med menihi blizu Mi­lana, kasneje na otočku Gallinario pri Genovi ter v Ligugeju, kjer je ustanovil znameniti samostan, prvi v Galiji. Leta 371 so ga izvoli­li za škofa v Toursu. Bil je splošno priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu skromnemu, asketskemu načinu življenja. Tri­deset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spre­mljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel ubožno kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, a je bil po vojaško strog in nepopustljiv, ko je bičal njiho­ve razvade in pohlep ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji. Velja za zavetnika številnih sta­nov in rokodelcev, revežev in bera­čev, vinogradnikov in abstinentov. Znana sta zlasti dva dogodka iz njegovega življenja, po katerih ga tudi upodabljajo: prvi je ta, kako z mečem trga svoj vojaški plašč, da bi ga delil z revežem, drugi pa je legenda, kako se je, potem ko so ga verniki in duhovniki izvolili za škofa v Toursu, a se tega ni čutil vrednega, skril med jato gosi, da ga ne bi našli. Gosi pa so ga s svojim gaganjem izdale.

Čas, v katerega je postavljen Marti­nov god, je neke vrste jesenski pust, ko se ljudje veseli­jo dobre letine in slavijo konec se­zonskega dela. V času tlačanstva je bil to čas za odda­jo dajatev. Iz tega izhaja tudi ljudsko verovanje, da se takrat »mošt spre­meni v vino«, pre­govor pa pravi, da če je na sv. Martina dan grdo in oblač­no vreme, bo lepa zima. Pri nas mu je posvečenih kar 83 cerkva in kapel.

Langus, kopija Quaglijeve iluzionistične poslikave kupole

STOLNICA NAŠ DOM

Poslikava prečne ladje in »vpra­šanje« kupole

Sledila je poslikava prečne ladje oz. obeh velikih stranskih kapel. V kapeli Svetega Rešnjega telesa je upodobil like in zgodbe o presveti evharistični skrivnosti, nato na­slikal podobe štirih evangelistov na obokanih svodih pod kupolo in se nato lotil še kapele, posveče­ne slavi sv. Dizme. Med tem so odgovorni na dolgo in široko preudarjali in se posvetova­li, kaj naj naredijo s kupolo. Njena gradnja bi namreč zahtevala izur­jenega izvajalca, predvsem pa veli­ko sredstev. Obstajala sta dva načr­ta: po enem naj bi bila bolj plitka (stala naj bi 10.000 gold.), po dru­gem pa visoka (ocenjena na 20.000 gold.). Precejšen strošek in zahtev­na gradnja, saj bi za njeno zidavo potrebovali dve leti, sta bila ra­zlog, da se je Dolničar odločil, da so izvedbo kupole odložili na »bolj prikladen čas«. Namesto tega so se odločili za iluzionistično, navi­dezno kupolo. Prostor so tako po­krili z ogromnimi tramovi in jih ometali, Quaglio pa je v samo še­stih tednih ustvaril umetnino, ki so jo prihajali občudovat ne samo Ljubljančani, ampak tudi ljudje iz tujih krajev. Vsi so se čudili njego­vi spretnosti; Dolničar pripovedu­je, da je bila poslikava tako živa in naravna, da je ptičica, ki je prile­tela v cerkev, hotela zleteti skozi okno, pa je butnila v zid, ker je bilo okno le naslikano. Quaglio je nato nadaljeval slika­nje v prezbiteriju. Naslikal je sim­bola gorečnosti in Božje ljubezni ter cerkveno in svetno umeščanje Žiga Lamberga na škofijo z angel­ci, ki nosijo insignije. V tem času se je zgodila tudi edina nesreča pri zidavi cerkve, ko je delavec padel z okna nad zakristijo, a je k sreči brez poškodbe obvisel na koncu strehe. Quaglio je naslikal še Ma­rijino oznanjenje na zunanji steni ter dve sliki Miklavževih čudežev ob strani velikega oltarja. Preden je 2. novembra odpotoval domov, se je pogodil, da bo čez zimo naslikal oljno podobo za oltar sv. Dizme.

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 18. 11., ob svetovnem dnevu žrtev prometnih nesreč,

bodo pri sveti maši ob 10.30 sode­lovali ambasadorji zavoda Varna pot. Sveta maša bo za vse žrtve pro­metnih nesreč in njihove svojce.

•   V nedeljo, 18. 11., bo v stolnici ob 19.15 koncert duhovne glasbe. Z nami bo klapa Žrnovnica iz pred­mestja Splita, ki praznuje desetlet­nico delovanja. Poleg ostalega prepe­vajo tudi duhovne in ljudske pesmi ter negujejo cerkveno ljudsko petje. Lepo vabljeni k poslušanju!

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 11. 11.: 32. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec

•   Torek, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik

•   Sreda, 14. 11.: sv. Jožef Pignatelli, redovnik

•   Četrtek, 15. 11.: sv. Albert Veli­ki, škof, cerkveni učitelj

•   Petek, 16. 11.: sv. Marjeta Škot­ska, kraljica

•   Sobota, 17. 11.: sv. Elizabeta Ogr­ska, redovnica

•   Nedelja, 18. 11.: 33. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan:

6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

MISEL TEDNA

Papež Frančišek med opoldansko mo­litvijo Angel Gospodov: »Ljubezen do Boga in do bližnje­ga sta dva obraza iste medalje. Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus en­krat za vselej poučil, da sta ljube­zen do Boga in ljubezen do bli­žnjega neločljivi, še več, podpirata druga drugo. Ljubiti Boga pomeni vložiti vse svoje moči za to, da smo njegovi sodelavci pri služenju brez zadržkov svojemu bližnjemu, da skušamo odpuščati brez omejitev in da gojimo odnose občestva in bratstva ... Bližnji je oseba, ki jo srečam na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi že vnaprej »iz­bral« svojega bližnjega ... Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljube­zen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varlji­vo bi bilo domišljati si, da moremo ljubiti bližnjega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domišljati si, da moremo ljubiti Boga, ne da bi ljubili bližnjega. Za Kristusovega učenca sta značilni dve razsežnosti ljubezni do Boga in do bližnjega v svoji enosti.«

Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2018/04/11

Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana Cathedral Q @stolnica

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/