Follow by Email

petek, 08. junij 2018

Teden Božje Besede 10. 6. 2018-17. 6. 2018


V odlomku prejšnje nedelje je Pavel govoril o svoji krhkosti, o človeški slabosti in Božji moči, tokrat pa nada­ljuje svoje razmišljanje o veri v vstale­ga Kristusa, ki je moč, s katero
more premagati vse težave. »Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezu­sa, tudi nas obudil z Jezu­som in nas hkrati z vami postavil predse.« Bog, ki je obudil Kristusa od mrtvih, ne bo dopustil, da bi bila vera prazna. Pavel v svojih pismih večkrat govori o našem vstajenju, ko bomo prišli pred Božji prestol ne samo zaradi sodbe, ki nas bo takrat čaka­la, ampak zato, da se razodene Božja slava. Zato je tudi vse, kar Pavel in z njim Cerkev prenaša in trpi, zaradi te Božje slave: »Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje mno­žice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.« V drugem delu berila pa apostol govo­ri o notranjem in zunanjem človeku, o duhovni rasti in telesnem razpada­nju. Zunanji človek namreč predsta­vlja telesni in pokvarljivi del človeške narave, ki se more izničiti. Notranji človek pa je duhovni in nepokvarljivi del človeka, ki ostane za vedno in se »iz dneva v dan obnavlja«. Kristjan, pravi, se ne ozira za tem, kar se vidi, pač pa gle­da za nevidnimi rečmi; ne za tem, kar je že dognano, pač pa za tem, kar pričaku­jemo, pa se še ni prikazalo. To pa je v prvi vrsti večno ži­vljenje, »večno bogastvo slave«, ki se sicer ne vidi, a »je večno«. Na koncu odlomka, ki pa je že zače­tek naslednjega poglavja, govori Pa­vel o nebeški domovini. Naše zemelj­sko telo primerja šotoru, ki se, ko je s smrtjo čas bivanja na tem svetu kon­čan, pospravi (razpade), za nas pa je takrat že pripravljena »hiša, ki je niso naredile roke in je večna«. Takrat bomo iz tega, kar je minljivo, prešli v to, v kar je neminljivo, v »večno biva­lišče v nebesih«.
 Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

»Duhovniški« mesec. Junij ni samo mesec, ko se počasi zaključuje šolsko in pastoralno leto, pač pa tudi mesec novih maš in duhovniških jubilejev. »Žetev« bo letos res bogata: naši ško­fje bodo posvetili kar 17 novomašnikov, še dva pa bosta posvečena dru­gje. Ljubljanska nadškofija ima med temi tri škofijske novomašnike. Prav je, da se Bogu zahvalimo za velik dar, da se udeležimo njihovega posvečenja v naši »domači« cerkvi, obenem pa vas povabim, da večkrat zmolite tudi molitev zanje. Naj jih dobri Bog bla­goslavlja na njihovi duhovniški poti, jih utrjuje v zvestobi in jim daje, da bodo rasli v svetosti!

MAŠA OČENAŠ IN LOMLJENJE KRUHA 13. PAPEŽEVA KATEHEZA

Obhajilni obred se začne z očenašem

Potem, ko je Jezus med zadnjo ve­čerjo vzel kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju med evharističnim bogoslužjem pri maši ustreza »lomljenje kruha«, ki sle­di molitvi, ki nas jo je naučil naš Gospod. Tako se začne »obhajilni obred«, ki nadaljuje evharistično molitev s skupno molitvijo očenaša. Očenaš ni samo ena od mnogih krščanskih molitev, ampak je mo­litev Božjih otrok je največja mo­litev, ki nas jo je naučil Jezus. Ko molimo očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli: 'Učitelj, nauči nas
moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti tako, kakor je molil Jezus.
Oče naš ...
Poučeni v Jezusovem nauku, se lahko obrnemo na Boga in ga ime­nujemo Oče, ker smo z vodo in s Svetim Duhom ponovno rojeni ka­kor njegovi otroci. V resnici ga nih­če ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel. Razmislimo nekoliko o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha. Kolikokrat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. Ko rečem Oče, ali takrat tudi zares čutim, da je on moj Oče, da je Oče člove­štva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo očenaš, se povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam da to povezavo, občutenje, da smo Božji otroci. Nobena moli­tev nas ne bi mogla bolje pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezu­som kot ravno molitev, ki nas jo je on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in večernicah. Tako sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata, da našim dnem damo krščanskega duha. Pri očenašu prosimo za »vsakda­nji kruh«, v čemer vidimo poseb­no navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas priza­deli. To pa ni lahko. Odpustiti ose­bam, ki so nas prizadele, je milost Svetega Duha, za katero moramo
prositi: 'Gospod, nauči me odpu­stiti, kakor si ti odpustil meni.' Medtem ko nam očenaš srce odpre za Boga, nas prav tako pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosi­mo, naj nas »reši hudega«, ki nas ločuje od njega in naših bratov.
Kar prosimo v očenašu, se nadalju­je z molitvijo, s katero duhovnik v imenu vseh moli: »Reši nas
Gospod vsega hudega, podari nam mir v na­ših dneh.« To dobi neke vrste pečat v obredu miru. Najprej prosi za Kri­stusov mir, ki je drugačen od miru tega sveta. Kristus namreč v skladu s svojo voljo daje rast Cerkvi v edi­nosti in miru. S konkretno gesto, ki si jo izmenjamo med seboj, izra­zimo »cerkveno občestvo in vzaje­mno ljubezen, preden pristopimo k zakramentu«. V rimskem obredu je podelitev znamenja miru, ki je od vsega začetka postavljena pred obhajilo, usmerjena v evharistično obhajilo. Po sv. Pavlu ni mogoče pri­stopiti h kruhu, ki iz nas naredi eno samo telo v Kristusu, ne da bi prej bili pomirjeni z bratsko ljubezni­jo. Kristusov mir se ne more ukoreniniti v srce, ki ni sposobno živeti bratstva, in ga popraviti, kjer je bilo ranjeno. Mir nam daje Gospod. Go­spod nam daje milost, da odpusti­mo tistim, ki so nas prizadeli.
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je že v apostolskih ča­sih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju. Lomljenje kruha, kar Jezus stori med zadnjo
večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomni­mo se učencev iz Emavsa, ki pri­povedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomlje­nju kruha (glej Lk 24,30-31.35).
Lomljenje evharističnega kruha spremlja klicanje »Jagnjeta Božje­ga«, podobe, s katero je Janez Krstnik imenoval Jezusa, ko je poka­zal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta«. Svetopisemska podo­ba Jagnjeta govori o odrešenju. V evharističnem kruhu, razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje Božje, to­rej Kristusa Odrešenika, ki ga pro­si: »Usmili se nas. Podari nam mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Oče naš do lomljenja kruha poma­gata, da dušo pripravimo za udelež­bo pri evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati. Ne pozabimo najpomembnejše mo­litve, ki nas jo je naučil Jezus, s ka­tero je on sam molil k Očetu. To je molitev, ki nas pripravi na obhajilo.
Povzeto in delno prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus svojim apostolom zau­pal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih de­lavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev sve­tih skrivnosti.
Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svoje­ga presvetega Srca, da jim nihče ne bo mogel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca či­sta in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš in kraljuješ vekomaj v edi­nosti z Očetom in Svetim Duhom. Amen.
  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Gospod nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
   Torek, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
   Sreda, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
   Četrtek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.