V odlomku prejšnje nedelje je Pavel govoril o
svoji krhkosti, o človeški slabosti in Božji moči, tokrat pa nadaljuje svoje
razmišljanje o veri v vstalega Kristusa, ki je moč, s katero
more premagati vse težave. »Vemo namreč, da bo
tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z
vami postavil predse.« Bog, ki je obudil Kristusa od mrtvih, ne bo dopustil, da
bi bila vera prazna. Pavel v svojih pismih večkrat govori o našem vstajenju, ko
bomo prišli pred Božji prestol ne samo zaradi sodbe, ki nas bo takrat čakala,
ampak zato, da se razodene Božja slava. Zato je tudi vse, kar Pavel in z njim
Cerkev prenaša in trpi, zaradi te Božje slave: »Vse to je namreč zaradi vas, da
bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v
Božjo slavo.« V drugem delu berila pa apostol govori o notranjem in zunanjem
človeku, o duhovni rasti in telesnem razpadanju. Zunanji človek namreč predstavlja
telesni in pokvarljivi del človeške narave, ki se more izničiti. Notranji
človek pa je duhovni in nepokvarljivi del človeka, ki ostane za vedno in se »iz
dneva v dan obnavlja«. Kristjan, pravi, se ne ozira za tem, kar se vidi, pač pa
gleda za nevidnimi rečmi; ne za tem, kar je že dognano, pač pa za tem, kar
pričakujemo, pa se še ni prikazalo. To pa je v prvi vrsti večno življenje,
»večno bogastvo slave«, ki se sicer ne vidi, a »je večno«. Na koncu odlomka, ki
pa je že začetek naslednjega poglavja, govori Pavel o nebeški domovini. Naše
zemeljsko telo primerja šotoru, ki se, ko je s smrtjo čas bivanja na tem svetu
končan, pospravi (razpade), za nas pa je takrat že pripravljena »hiša, ki je
niso naredile roke in je večna«. Takrat bomo iz tega, kar je minljivo, prešli v
to, v kar je neminljivo, v »večno bivališče v nebesih«.
Roman Starc
ŽUPNIKOVA BESEDA
»Duhovniški« mesec. Junij ni samo mesec, ko se
počasi zaključuje šolsko in pastoralno leto, pač pa tudi mesec novih maš in
duhovniških jubilejev. »Žetev« bo letos res bogata: naši škofje bodo posvetili
kar 17 novomašnikov, še dva pa bosta posvečena drugje. Ljubljanska nadškofija
ima med temi tri škofijske novomašnike. Prav je, da se Bogu zahvalimo za velik
dar, da se udeležimo njihovega posvečenja v naši »domači« cerkvi, obenem pa vas
povabim, da večkrat zmolite tudi molitev zanje. Naj jih dobri Bog blagoslavlja
na njihovi duhovniški poti, jih utrjuje v zvestobi in jim daje, da bodo rasli v
svetosti!
MAŠA OČENAŠ IN LOMLJENJE KRUHA 13. PAPEŽEVA KATEHEZA
Obhajilni obred se začne z očenašem
Potem, ko je Jezus med zadnjo večerjo vzel
kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju
med evharističnim bogoslužjem pri maši ustreza »lomljenje kruha«, ki sledi
molitvi, ki nas jo je naučil naš Gospod. Tako se začne »obhajilni obred«, ki
nadaljuje evharistično molitev s skupno molitvijo očenaša. Očenaš ni samo ena
od mnogih krščanskih molitev, ampak je molitev Božjih otrok je največja molitev,
ki nas jo je naučil Jezus. Ko molimo očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To
je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli:
'Učitelj, nauči nas
moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti
tako, kakor je molil Jezus.
Oče naš ...
Poučeni v Jezusovem nauku, se lahko obrnemo na
Boga in ga imenujemo Oče, ker smo z vodo in s Svetim Duhom ponovno rojeni kakor
njegovi otroci. V resnici ga nihče ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne
da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel. Razmislimo
nekoliko o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha.
Kolikokrat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. Ko rečem Oče, ali
takrat tudi zares čutim, da je on moj Oče, da je Oče človeštva, da je Oče
Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo očenaš, se
povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam da to povezavo,
občutenje, da smo Božji otroci. Nobena molitev nas ne bi mogla bolje
pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezusom kot ravno molitev, ki nas jo je
on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in
večernicah. Tako sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata,
da našim dnem damo krščanskega duha. Pri očenašu prosimo za »vsakdanji kruh«,
v čemer vidimo posebno navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za
življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas
prizadeli. To pa ni lahko. Odpustiti osebam, ki so nas prizadele, je milost
Svetega Duha, za katero moramo
prositi: 'Gospod, nauči me odpustiti, kakor
si ti odpustil meni.' Medtem ko nam očenaš srce odpre za Boga, nas prav tako
pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosimo, naj nas »reši hudega«, ki nas
ločuje od njega in naših bratov.
Kar prosimo v očenašu, se nadaljuje z
molitvijo, s katero duhovnik v imenu vseh moli: »Reši nas
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je
že v apostolskih časih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju. Lomljenje
kruha, kar Jezus stori med zadnjo
večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem
pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomnimo se učencev iz Emavsa, ki
pripovedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomljenju
kruha (glej Lk 24,30-31.35).
Lomljenje evharističnega kruha spremlja
klicanje »Jagnjeta Božjega«, podobe, s katero je Janez Krstnik imenoval
Jezusa, ko je pokazal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta«.
Svetopisemska podoba Jagnjeta govori o odrešenju. V evharističnem kruhu,
razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje
Božje, torej Kristusa Odrešenika, ki ga prosi: »Usmili se nas. Podari nam
mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Oče
naš do lomljenja kruha pomagata, da dušo pripravimo za udeležbo pri
evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati. Ne pozabimo
najpomembnejše molitve, ki nas jo je naučil Jezus, s katero je on sam molil k
Očetu. To je molitev, ki nas pripravi na obhajilo.
Povzeto in delno prirejeno po: Radio
Vatikan/splet
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus
svojim apostolom zaupal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih
delavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem
novih delivcev svetih skrivnosti.
Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse
letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svojega presvetega Srca,
da jim nihče ne bo mogel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo
brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca čista
in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš
in kraljuješ vekomaj v edinosti z Očetom in Svetim Duhom. Amen.
• V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30
slovesnost prvega svetega obhajila.
• V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša
za domovino. Spomnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
• V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00
posvetitev letošnjih novomašnikov. Gospod nadškof bo v duhovnike posvetil tri
škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
• Torek, 12. 6.: sv. Adelajda, devica,
redovnica
• Sreda, 13. 6.: sv. Anton Padovanski,
redovnik, cerkveni učitelj
• Četrtek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin,
mučenca
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete
k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in
18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob
16.00.
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani
prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc,
župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si
/ 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar