Follow by Email

petek, 16. februar 2018

Teden Božje Besede 18. 2. 2018-25. 2. 2018



Navajeni smo že, da postni čas vsa­ko leto postavi pred nas podobe tr­pljenja, minljivosti, smrti in razpadljivosti. O trpljenju, ki naj bi ga kristjan pogumno prenašal za
radi svoje pravičnosti, govori tudi pisatelj prvega Pe­trovega pisma, za zgled pa postavi Kristusa v spod­budo in tolažbo. Pred tem namreč pravi: »Če že hoče Božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih kakor za­radi zlih del,« in primerja trpljenje kristjanov iz poganstva s Kristuso­vim trpljenjem. Želim jim zagotovi­ti, da bodo, tako kakor je Kristus v trpljenju zmagal, zmagali tudi oni. Tako kakor njemu tudi njim sicer ne bo prihranjena telesna smrt, a bodo zato po njem rešeni: »Res je bil po te­lesu umorjen, a je bil po Duhu oži­vljen.« Kajti Jezus je trpel zaradi nji­hovih grehov, da bi jih vse »pripeljal k Bogu«.

Apostol Peter tako ponuja Kristu­sov zgled kot nagib za potrpežlji­vost v preganjanju, po drugi strani pa poudarja edinstveni značaj nje­gove smrti, saj je trpel kot »pravič­ni za krivične«. To pa pomeni, da je s tem prinesel odrešenje vsem, ne samo živim, ampak tudi »duhovom, ki so v ječi«. Malo pozneje to misel ponovi z drugačnim poudarkom: »Zato je bil tudi mrtvim oznanjen evangelij, da bi bili sicer v mesu sojeni kot ljudje, v Duhu pa bi živeli po Božje« (1 Pt 4,6). Razlagalci vidijo v teh stavkih izraz vesoljnega klica k zveličanju, saj omenjajo Jezusov prihod k umrlim in njegovo posre­dovanje pri dušah. Apostolska vero­izpoved zato pravi o Kristusu, da je »šel pred pekel«, kjer je našel tiste, ki so v ječi, Noetove sodobnike, ki Bogu »niso bili pokorni«. Noe in nje­govi, ki so bili rešeni »po vodi«, pa predstavljajo vse, ki smo rešeni po krstni vodi.    
Roman Starc
Novembra lani je papež Frančišek začel nov sklop katehez, posvečenih evharistiji. Ker je evharistija »srce Cerkve«, se bomo v postnem času ustavili ob nekaterih bogatih mi­slih iz teh razmišljanj o pomenu evharistije in posameznih delov svete maše. Kajti papež pravi, da je »za nas kristjane poglavitno, da dobro razu­memo vrednost in pomen svete maše, da bi tako vedno bolj polno živeli naš odnos z Bogom«in s tem ponovno od­krili lepoto, ki jo skriva evharistično obhajanje in ki - ko se jo enkrat odkri­je - daje poln smisel življenju vsakega kristjana.
Ne smemo pozabiti velikega šte­vila kristjanov po vsem svetu, ki so v dvatisočletni zgodovini vztrajali vse do smrti, ko so brani­li evharistijo. In seveda tistih, ki tudi danes tvegajo življenje, da se lahko udeležijo nedeljske maše. Leta 304, med Dioklecijanovimi preganjanji, je bila skupina kri­stjanov na severu Afrike ujeta med obhajanjem maše na nekem domu. Aretirali so jih in jih med zaslišanjem vprašali, zakaj so to počeli, saj so vedeli, da je bilo pre­povedano. Odgovorili so: »Brez nedelje ne moremo živeti.« Kar je pomenilo: če ne moremo obhaja­ti evharistije, ne moremo živeti, naše krščansko življenje bi umr­lo. S tem so izpolnili Jezusove be­sede: »Če ne jeste mesa Sina človeko­vega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,53-54).
To pričevanje kristjanov iz sever­ne Afrike zadeva nas vse, saj od nas zahteva odgovor na vpraša­nje, kaj nam pomeni udeležiti se mašne daritve in pristopiti h Go­spodovi gostiji. Ali iščemo vrelec, iz katerega vre živa voda za več­no življenje, ki iz našega življe­nja dela duhovno žrtev slave in zahvale in nas zedinja s Kristuso­vim telesom? To je najgloblji smi­sel svete evharistije, ki je zahvala: zahvala Bogu Očetu, Sinu in Sve­temu Duhu, ki nas vključuje in spreminja v svoje občestvo ljube­zni.
V ospredju drugega vatikanskega koncila je bila velika želja, da bi kristjane privedel do razumeva­nja veličine vere in lepote sreča­nja s Kristusom. Zato je bilo nuj­no, da se je pod vodstvom Svetega Duha izpeljala ustrezna preno­va liturgije, saj iz nje Cerkev stal­no živi in se zaradi nje prenavlja. Osrednja tema, ki so jo izpostavili koncilski očetje, je bila liturgična vzgoja vernikov, ki je nepogrešlji­va pri resnični prenovi. In prav to je tudi namen tega cikla katehez: vedno bolj se zavedati, kako velik dar nam je Bog dal z evharistijo.
Evharistija je čudežen dogodek, v katerem je med nami navzoč Jezus Kristus, ki je naše življenje. Ude­ležiti se maše pomeni še enkrat živeti Gospodovo trpljenje in odrešenjsko smrt. To je teofanija: Go­spod postane navzoč na oltarju, da bi bil darovan  Očetu za zveličanje sveta. 

Dotakniti se in videti Gospoda

Zelo pomembno se je vrniti k te­meljem ter preko tistega, česar se pri obhajanju zakramentov do­tikamo in kar vidimo, ponovno odkriti to, kar je bistveno. Vpra­šanje apostola Tomaža, ali lahko vidi in se dotakne ran žebljev na Jezusovem telesu, je želja, da bi se dotaknil Boga, da bi mu veroval. Sveti Tomaž prosi Gospoda za to, kar potrebujemo mi vsi: da bi ga videli in se ga dotaknili, da bi ga tako lahko spoznali. Zakramenti prihajajo naproti tej človeški po­trebi. Zakramenti, še prav posebej obhajanje evharistije, so zname­nja Božje ljubezni, so prednostne poti za srečanje z Njim.
Simbol ribe je prastaro znamenje prvih kristjanov, ki ima globok pomen tudi v današnjem času. V postu nas želi nagovoriti in spod­buditi predvsem k bolj zavzeti in poglobljeni odpovedi. To je lahko najprej odpoved mesu, torej post na zunaj. Ta pa dobi svoj smisel in pravi pomen šele, ko postane tudi odraz naše notranje pripravljeno­sti odpovedati se grehu. Odpoved grehu, vsakodnevno spreobrača- nje k dobremu, je pravi namen vseh naših postnih prizadevanj, vsega našega krščanskega življe­nja.
Riba lahko živi le v čisti, neonesnaženi vodi. V umazani mlakuži životari in prej ali slej umre. Podobno je tudi z Jezusovim življe­njem v nas, če živimo v grehu. Zato nam je potreben post, spoved, pa tudi trpljenje: da se očiščujemo, da postajamo čiste posode, v kate­rih lahko prebiva Božja milost.
    V četrtek, 8. 2., je ob 10.00 do­poldan nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo za vse žive in pokojne ljubitelje umetno­sti in kulture. Slovesnost je s svo­jim petjem obogatil župnijski pev­ski zbor iz Šturij.
    V četrtek, 22. 2., bo imel pri ve­černi sveti maši ob 18.30 drugi po­stni govor nadškof msgr. Stanislav Zore.
      Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
      Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Fran­čišek Marto, fatimska pastirčka
      Sreda, 21. 2: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
      Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra, praznik
      Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, mučenec
      Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apo­stol
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana - Cathedral Q (a) stolnica
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori naših škofov, ki bodo vsak četrtek ob 18.30.

  • 22. 2.: nadškof msgr. Stanislav Zore
  • 1. 3.: prošt Jožef Lap (škofje bodo »ad limina«)
  • 8. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
  • 15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik
  • 22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
bo v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.