petek, 8. junij 2018

Teden Božje Besede 10. 6. 2018-17. 6. 2018


V odlomku prejšnje nedelje je Pavel govoril o svoji krhkosti, o človeški slabosti in Božji moči, tokrat pa nada­ljuje svoje razmišljanje o veri v vstale­ga Kristusa, ki je moč, s katero
more premagati vse težave. »Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezu­sa, tudi nas obudil z Jezu­som in nas hkrati z vami postavil predse.« Bog, ki je obudil Kristusa od mrtvih, ne bo dopustil, da bi bila vera prazna. Pavel v svojih pismih večkrat govori o našem vstajenju, ko bomo prišli pred Božji prestol ne samo zaradi sodbe, ki nas bo takrat čaka­la, ampak zato, da se razodene Božja slava. Zato je tudi vse, kar Pavel in z njim Cerkev prenaša in trpi, zaradi te Božje slave: »Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje mno­žice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.« V drugem delu berila pa apostol govo­ri o notranjem in zunanjem človeku, o duhovni rasti in telesnem razpada­nju. Zunanji človek namreč predsta­vlja telesni in pokvarljivi del človeške narave, ki se more izničiti. Notranji človek pa je duhovni in nepokvarljivi del človeka, ki ostane za vedno in se »iz dneva v dan obnavlja«. Kristjan, pravi, se ne ozira za tem, kar se vidi, pač pa gle­da za nevidnimi rečmi; ne za tem, kar je že dognano, pač pa za tem, kar pričaku­jemo, pa se še ni prikazalo. To pa je v prvi vrsti večno ži­vljenje, »večno bogastvo slave«, ki se sicer ne vidi, a »je večno«. Na koncu odlomka, ki pa je že zače­tek naslednjega poglavja, govori Pa­vel o nebeški domovini. Naše zemelj­sko telo primerja šotoru, ki se, ko je s smrtjo čas bivanja na tem svetu kon­čan, pospravi (razpade), za nas pa je takrat že pripravljena »hiša, ki je niso naredile roke in je večna«. Takrat bomo iz tega, kar je minljivo, prešli v to, v kar je neminljivo, v »večno biva­lišče v nebesih«.
 Roman Starc

ŽUPNIKOVA BESEDA

»Duhovniški« mesec. Junij ni samo mesec, ko se počasi zaključuje šolsko in pastoralno leto, pač pa tudi mesec novih maš in duhovniških jubilejev. »Žetev« bo letos res bogata: naši ško­fje bodo posvetili kar 17 novomašnikov, še dva pa bosta posvečena dru­gje. Ljubljanska nadškofija ima med temi tri škofijske novomašnike. Prav je, da se Bogu zahvalimo za velik dar, da se udeležimo njihovega posvečenja v naši »domači« cerkvi, obenem pa vas povabim, da večkrat zmolite tudi molitev zanje. Naj jih dobri Bog bla­goslavlja na njihovi duhovniški poti, jih utrjuje v zvestobi in jim daje, da bodo rasli v svetosti!

MAŠA OČENAŠ IN LOMLJENJE KRUHA 13. PAPEŽEVA KATEHEZA

Obhajilni obred se začne z očenašem

Potem, ko je Jezus med zadnjo ve­čerjo vzel kruh in kelih z vinom ter se zahvalil Gospodu, je »razlomil kruh«. Temu dejanju med evharističnim bogoslužjem pri maši ustreza »lomljenje kruha«, ki sle­di molitvi, ki nas jo je naučil naš Gospod. Tako se začne »obhajilni obred«, ki nadaljuje evharistično molitev s skupno molitvijo očenaša. Očenaš ni samo ena od mnogih krščanskih molitev, ampak je mo­litev Božjih otrok je največja mo­litev, ki nas jo je naučil Jezus. Ko molimo očenaš, molimo, kakor je molil Jezus. To je Jezusova molitev in on nas jo je naučil, potem ko so mu učenci rekli: 'Učitelj, nauči nas
moliti, kakor moliš ti'. Zelo lepo je moliti tako, kakor je molil Jezus.
Oče naš ...
Poučeni v Jezusovem nauku, se lahko obrnemo na Boga in ga ime­nujemo Oče, ker smo z vodo in s Svetim Duhom ponovno rojeni ka­kor njegovi otroci. V resnici ga nih­če ne bi mogel po domače klicati Aba, Oče, ne da bi bil rojen iz Boga, brez navdiha Duha, kakor nas uči sv. Pavel. Razmislimo nekoliko o tej trditvi: da ne more nihče Boga imenovati Oče brez navdiha Duha. Kolikokrat ljudje rečejo »Oče naš«, a ne vedo, kaj pravijo. Ko rečem Oče, ali takrat tudi zares čutim, da je on moj Oče, da je Oče člove­štva, da je Oče Jezusa Kristusa? Ali imam odnos s tem našim Očetom? Ko molimo očenaš, se povežemo z Očetom, ki nas ljubi, a Duh je tisti, ki nam da to povezavo, občutenje, da smo Božji otroci. Nobena moli­tev nas ne bi mogla bolje pripraviti na zakramentalno občestvo z Jezu­som kot ravno molitev, ki nas jo je on sam naučil. Očenaš se moli tudi zjutraj in zvečer, pri hvalnicah in večernicah. Tako sinovska drža do Boga in bratska drža do bližnjega prispevata, da našim dnem damo krščanskega duha. Pri očenašu prosimo za »vsakda­nji kruh«, v čemer vidimo poseb­no navezavo na evharistični kruh, ki ga potrebujemo za življenje kot Božji otroci. Prav tako prosimo za odpuščanje tistim, ki so nas priza­deli. To pa ni lahko. Odpustiti ose­bam, ki so nas prizadele, je milost Svetega Duha, za katero moramo
prositi: 'Gospod, nauči me odpu­stiti, kakor si ti odpustil meni.' Medtem ko nam očenaš srce odpre za Boga, nas prav tako pripravi za bratsko ljubezen. Boga tudi prosi­mo, naj nas »reši hudega«, ki nas ločuje od njega in naših bratov.
Kar prosimo v očenašu, se nadalju­je z molitvijo, s katero duhovnik v imenu vseh moli: »Reši nas
Gospod vsega hudega, podari nam mir v na­ših dneh.« To dobi neke vrste pečat v obredu miru. Najprej prosi za Kri­stusov mir, ki je drugačen od miru tega sveta. Kristus namreč v skladu s svojo voljo daje rast Cerkvi v edi­nosti in miru. S konkretno gesto, ki si jo izmenjamo med seboj, izra­zimo »cerkveno občestvo in vzaje­mno ljubezen, preden pristopimo k zakramentu«. V rimskem obredu je podelitev znamenja miru, ki je od vsega začetka postavljena pred obhajilo, usmerjena v evharistično obhajilo. Po sv. Pavlu ni mogoče pri­stopiti h kruhu, ki iz nas naredi eno samo telo v Kristusu, ne da bi prej bili pomirjeni z bratsko ljubezni­jo. Kristusov mir se ne more ukoreniniti v srce, ki ni sposobno živeti bratstva, in ga popraviti, kjer je bilo ranjeno. Mir nam daje Gospod. Go­spod nam daje milost, da odpusti­mo tistim, ki so nas prizadeli.
Podelitvi miru sledi »lomljenje kruha«, ki je že v apostolskih ča­sih dalo ime celotnemu evharističnemu obhajanju. Lomljenje kruha, kar Jezus stori med zadnjo
večerjo, je prepoznavno dejanje, ki je učencem pomagalo, da so ga po vstajenju prepoznali. Spomni­mo se učencev iz Emavsa, ki pri­povedujeta o srečanju z Vstalim in kako sta ga prepoznala po lomlje­nju kruha (glej Lk 24,30-31.35).
Lomljenje evharističnega kruha spremlja klicanje »Jagnjeta Božje­ga«, podobe, s katero je Janez Krstnik imenoval Jezusa, ko je poka­zal nanj kot na tistega, »ki odjemlje grehe sveta«. Svetopisemska podo­ba Jagnjeta govori o odrešenju. V evharističnem kruhu, razlomljenem za življenje sveta, ljudstvo, ki moli, prepozna resnično Jagnje Božje, to­rej Kristusa Odrešenika, ki ga pro­si: »Usmili se nas. Podari nam mir.« »Usmili se nas« in »Podari nam mir« sta vzklika, ki nam od molitve Oče naš do lomljenja kruha poma­gata, da dušo pripravimo za udelež­bo pri evharistični gostiji, ki je vir občestva z Bogom in brati. Ne pozabimo najpomembnejše mo­litve, ki nas jo je naučil Jezus, s ka­tero je on sam molil k Očetu. To je molitev, ki nas pripravi na obhajilo.
Povzeto in delno prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus svojim apostolom zau­pal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih de­lavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev sve­tih skrivnosti.
Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svoje­ga presvetega Srca, da jim nihče ne bo mogel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca či­sta in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš in kraljuješ vekomaj v edi­nosti z Očetom in Svetim Duhom. Amen.
•  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
•  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
•  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov. Gospod nadškof bo v duhovnike posvetil tri škofijske diakone in dva iz redovnih skupnosti.
•   Nedelja, 10. 6.: 10. nedelja med
letom
•   Ponedeljek, 11. 6.: sv. Barnaba, apostol
•   Torek, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
•   Sreda, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
•   Četrtek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
•   Petek, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
•   Sobota, 16. 6.: sv. Beno iz Meissna, škof
•   Nedelja, 17. 6.: 11. nedelja med letom
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 1. junij 2018

Teden Božje Besede 3. 6. 2018-10. 6. 2018


Apostol Pavel velikokrat govori o svojem poslanstvu in izhaja iz kon­kretnih izkušenj, saj želi na tak na­čin ohraniti verodostojnost svojih besed. Zato njegov nauk nikoli ni neka na pamet nauče na »torija«, pač pa življe­nje samo, so besede, ki jih je najprej izkusil sam na sebi. Tako je tudi v tokra­tnem odlomku, ko poja­snjuje, kaj pomeni v sebi no siti in živeti Jezusa Kristusa, kljub krhkosti apostolskega poklica. S primerjavo o luči želi najprej pove­dati, kako velik zaklad je, da je Bog zasijal v naših srcih. »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah,« ugo­tavlja, zato da se človek ne bi preveč zanašal nase, ampak bi bolj računal na moč, ki jo prejema od Boga. Z iz­razom 'lončena posoda' tu po vsej verjetnosti namiguje na svojo oseb­no krhkost, ki pa se tako ali druga­če kaže v življenju vsakega člove­ka. Vsakemu izmed nas je namreč dan kakšen »trn v meso« (izraz, ki ga uporabi malo naprej), da se ne bi preveč prevzeli. Še bolj pomemb­no kot to pa je, da želi s primerjavo poudariti nasprotje med posodo in vsebino. Lončena posoda je zelo krhka in se zlahka razbije, zaklad, ki ga nosi, pa je tako dragocen, da lahko vsake­mu, ki se nanj zanese, da milost in moč, ki mu po­maga v vseh težavah, v ka­terih se morda znajde.
V svojih pismih Pavel več­krat tudi poroča, kaj vse je moral pretrpeti zaradi Kristusa in evange­lija, a je to na koncu z Božjo pomo­čjo uspešno prestal. Podobno tudi tokrat primerja človeško slabost in Božjo moč. Njegov nauk na koncu je jasen: apostol, ki bo sledil Kristusu v njegovem trpljenju in umiranju, bo deležen tudi njegovega življenja, saj se bo »Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu«.
Roman Starc
Prvo sveto obhajilo. Vsak izmed nas se prav gotovo rad spominja dneva, ko je prvič pristopil k svetemu obhajilu. Gre za enega pomembnih mejnikov v otrokovem življenju, ko se končno lah­ko počuti »odraslega« kristjana, saj se sme skupaj z ostali postaviti v vr­sto, da prejme 'Božji kruh'. Tako poča­si postaja polnopravni član župnijske skupnosti, ki se zbira okrog oltarja, da izpolnjuje Gospodovo naročilo. »To de­lajte v moj spomin!« Letos se bodo tej naši 'vrsti' pridružili trije novi člani; vabim vas, da jih podpremo z molitvi­jo, predvsem pa, da se skupaj z njimi veselimo tega dne v nedeljo, 10. junija, pri sveti maši ob 10.30.
Po tem, ko sta na oltarju pripra­vljena kruh in vino, se začne ev­haristična molitev. Ta predsta­vlja središčni trenutek maše, ki je usmerjen v sveto obhajilo. Ustreza temu, kar je storil Jezus, ko je bil z apostoli ob mizi pri zadnji večerji in se zahvalil za kruh in za kelih z vinom. Njegovo zahvalo podoživimo pri vsaki naši evharistiji ter nas pridruži njegovemu zveličav­nemu darovanju. V tej slovesni molitvi Cerkev pove, kaj opravlja pri obhajanju evharistije, in razlog, zakaj jo obhaja. To je, da vstopi v občestvo s Kristu­som, ki je zares navzoč v posveče­nem kruhu in vinu. Potem, ko du­hovnik povabi ljudstvo, naj dvigne svoja srca h Gospodu in se mu za­hvali, na glas in v imenu vseh nav­zočih izgovori molitev ter se obrne na Očeta po Jezusu Kristusu v Sve­tem Duhu. Smisel te molitve je, da se ves zbor vernikov združi s Kri­stusom v poveličevanju velikih Božjih del in v obhajanju daritve.
V resnici sta Kristusova in evharistična daritev ena sama daritev.
V misalu imamo različne obrazce za evharistično molitev, vsi pa so sestavljeni iz določenih elemen­tov, ki so zelo lepi in pomenljivi. Najprej je tu zahvala Bogu za njegove darove, predvsem pa zahvala, da je poslal svojega Sina za Odrešenika. Ta se sklene z vzklikanjem, ko se moli ali poje Svet. Vse ljud­stvo svoj glas pridruži glasu ange­lov in svetnikov ter tako slavi in poveličuje Boga.
Sledi klicanje Duha, da bi s svojo močjo posvetil kruh in vino. De­lovanje Svetega Duha in učinko­vitost Kristusovih besed, ki jih izreče duhovnik, naredita pod po­dobama kruha in vina zares nav­zoča Kristusovo telo in kri, njego­vo daritev na križu, ki jo je opravil enkrat za vselej. Jezus je bil o tem zelo jasen: »To je moje telo, to je moja kri.« To so besede, ki jih je sam izgovoril, zato tu ni prostora za razne morebitne pomisleke. Tu nam na pomoč prihaja vera; z njo izpovedujemo, da je to res Jezu­sovo telo in kri. To je »skrivnost vere«. Ko Cerkev obhaja spomin na Gospodovo smrt in vstajenje, v pričakovanju njegovega ponov­nega prihoda, Očetu daje daritev, ki spravlja nebo in zemljo: opravi Kristusovo velikonočno daritev, s tem ko se daruje skupaj z njim in prosi, da bi postala v Kristusu eno samo telo in en sam duh. To je mi­lost in dar zakramentalnega obče­stva. Hranimo se s Kristusovim te­lesom, da bi danes v svetu postali njegovo živo telo.
Skrivnost občestva je, da se Cer­kev pridruži Kristusovi daritvi in njegovi priprošnji. V tej luči je Cer­kev v katakombah pogosto upodo­bljena kot žena, ki moli in ima v molitveni drži široko razprte roke. Lepo je misliti na Cerkev, ki moli. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.
V evharistični molitvi prosimo Boga, naj zbere svoje otroke v po­polni ljubezni, v edinosti s pape­žem in škofi, ki se jih navede po imenu, kar je znamenje obhajanja v občestvu z vesoljno in krajevno Cerkvijo. Prošnja je namenjena Bogu za vse člane Cerkve, žive in mrtve, v pričakovanju blaženega upanja, da bomo z njimi deležni večne dediščine v nebesih, skupaj z Devico Marijo in svetniki. Nihče in nič ni pozabljeno v evharistični molitvi. Vsega se spomnimo pred Bogom in vse se na koncu znova vrača k Bogu. Če imam koga, soro­dnike, prijatelje, ki so v stiski ali so šli na drugi svet, jih v tem trenut­ku lahko imenujem ali prosim, da se izreče njihovo ime in v ta namen darujem svoj dar, saj se maša ne »plača«. Kristusovo darovanje je zastonj, ker odrešenje nima cene..
Evharistična molitev nas med dru­gim uči gojiti tri drže, ki ne bi ni­koli smele manjkati pri Jezusovih učencih. Prva drža: naučiti se za­hvaljevati vedno in na vsakem kra­ju in ne samo ob določenih prilo­žnostih, kadar nam gre vse dobro. Druga drža: iz našega življenja na­rediti svoboden in zastonjski dar ljubezni. Tretja drža: graditi kon­kretno občestvo v Cerkvi in z vse­mi. Skratka, ta središčna molitev pri maši nas torej postopoma vzga­ja, da iz svojega življenja naredimo 'evharistijo', torej zahvalni dar.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
Nebeški Oče, prosim te za naše prvoobhajance, ki veseli pričakujejo dan, ko te bodo prvič pod podobo kruha sprejeli v svoja srca. Bodi vedno z njimi, varuj jih na vseh nji­hovih poteh, da te nikoli ne bodo za­pustili in ti vedno ostali zvesti. Tvoj blagoslov naj jih napolni z mirom in veseljem, da bodo zadovoljni in sreč­ni šli pogumno skozi življenje.
V tednu, ki je za nami, sta se med drugim zvrstila dva lepa dogodka.
-  Romanje na Brezje, 24. 5. Nabra­lo se nas je za poln avtobus in pre­živeli smo prav prijetno popoldne. Najprej smo se ustavili v Radovlji­ci in si ogledali obnovljeno gotsko lepotico; na Brezjah smo se z litanijami in pri sveti maši priporoči­li naši Mariji Pomagaj ter si nato v Lomu pod Storžičem ogledali ču­dovite oltarje, v Tržiču pa mogoč­no cerkev Marijinega oznanjenja.
-  Celodnevno češčenje, 29. 5. Boglonaj predvsem vsem tistim, ki ste poskrbeli, da Jezus v Najsvetej­šem zakramentu ni sameval.
•  V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici koncert mešanega cerkve­nega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo vabljeni k po­slušanju.
•  V četrtek, 7. 6., bo ob 17.30 apo­stolski nuncij daroval sveto mašo za člane Malteškega reda.
•  V petek, 8. 6., na praznik Srca Jezusovega bodo svete maše po prazničnem redu.
•  V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30 slovesnost prvega svetega ob­hajila.
•  V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša za domovino. Spo­mnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
•   Nedelja, 3. 6.: 9. nedelja med le­tom
•   Ponedeljek, 4. 6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec
•   Torek, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec
•   Sreda, 6. 6.: sv. Norbert, škof, re­dovni ustanovitelj
•   Četrtek, 7. 6.: sv. Robert Newminstrski, opat
•   Petek, 8. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik
•   Sobota, 9. 6.: Marijino brezma­dežno srce
•   Nedelja, 10. 6.: 10. nedelja med letom
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«

Pobožnost vrtnic

je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.30 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana
Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 25. maj 2018

Teden Božje Besede 27. 5. 2018-3. 6. 2018


V 8. poglavju pisma Rimljanom apo­stol Pavel razvija misel o tem, kako Duh vodi življenje kristjana: po njem postane Božji otrok, njegov končni cilj pa je poveličanje. Oživljajoča moč Svetega Duha kristjanu ne daje samo novega življenja, ampak mu poda­ri tudi dostojanstvo Božje­ga posinovljenja in polno­pravnega dediča: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« S tem nastopi med Bogom in nami popolnoma nov odnos: ni več razlogov za strah ali ob­čutek suženjske pripadnosti, Božji Duh nam ne dovoli, da bi se obnaša­li kot sužnji, ker smo svobodni. »Saj niste prejeli duha suženjstva,« pravi, »ampak duha posinovljenja, v kate­rem kličemo: 'Aba, Oče!'« Duh nas torej usposablja, da kot »de­diči pri Bogu« kličemo Boga za Oče­ta. Vemo, kakšno »revolucijo« je be­seda Aba povzročila, ko je Jezus z njo prvič poimenoval Boga. Vzeta je iz otroškega govora in je preveč doma­ča in nespoštljiva, da bi z njo klicali Boga! A prav ta beseda je za Jezusa pravi izraz njegovega in našega od­nosa do Boga. Gre v resnici za otro­ško zaupen, sinovski odnos, ko se popolnoma izročimo in zatečemo v Božji objem, v kate­rem se počutimo varne. Pavel o Božjem otroštvu razvije pravo teologijo. To zajema vse ljudi, ki po veri v Jezusa Kristusa postanejo eno, med njimi ni več razlik in vsi so deležni izpolnitve obljub iz Stare zaveze. Božje otroštvo osvo­baja od postave in nam po Duhu daje delež pri položaju in naravi Božjega Sina.
In ker je Bog naš Oče in smo mi Božji otroci, »smo tudi dediči« in zato de­ležni Božjih dobrin, ki jih Oče izroča svojemu Sinu in po njem vernikom. Pogoj pa je, da gremo po Sinovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«       Roman Starc
Celodnevno češčenje. Še enkrat vas po­vabim, da si v torek, 29. maja, vzamete čas in pridete v stolnico počastit Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Molitev bodo oblikovale posamezne skupine, do­volj priložnosti bo tudi za tiho osebno molitev. Da boste bolj zbrani, pridite v prednje klopi pod kupolo. Praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi je prav tako lepa priložnost za češčenje in zahvalo Jezusu, da prebiva med nami pod podobama kruha in vina ter da ga lahko prejemamo kot duhov­no hrano za večno življenje. Svete maše bodo po nedeljskem redu, večerno s pro­cesijo po stolnici bo imel gospod nadškof.
Besednemu bogoslužju sledi evharistično. Tu Cerkev preko svetih znamenj trajno ponavzočuje dari­tev nove zaveze, ki jo je Jezus za­pečatil na oltarju križa. Križ je bil namreč prvi krščanski oltar, zato se med mašo, ko pristopamo k ol­tarju, spominjamo oltarja križa, kjer se je zgodilo prvo darovanje. Duhovnik, ki pri maši predstavlja Kristusa, dela isto, kar je Gospod naredil in izročil svojim učencem med zadnjo večerjo: vzel je kruh in kelih, se zahvalil, dal svojim učen­cem in rekel: »Vzemite, jejte, pij­te, to je moje telo, to je kelih moje krvi. To delajte v moj spomin.«
Cerkev, poslušna Jezusovi zapove­di, je evharistično bogoslužje ure­ uredila tako, da ustreza Jezusovim be­sedam in dejanjem, ki jih je naredil na predvečer svojega trpljenja. Med pripravljanjem darov zato na oltar prinesemo kruh in vino, dve prvi­ni, ki ju je Kristus vzel v svoje roke. Z evharistično molitvijo se Bogu zahvalimo za delo odrešenja, daro­vi pa postanejo Kristusovo telo in kri. Sledita lomljenje kruha in ob­hajilo, s čimer obudimo izkušnjo apostolov, ki so evharistične daro­ve prejeli iz rok samega Kristusa. Prvo Jezusovo dejanje, ko vzame kruh in kelih z vinom, ustreza pri­pravljanju darov. To je prvi del evharističnega bogoslužja. Prav je, da duhovniku kruh in vino prinesejo verniki, saj predstavljata duhovno darovanje Cerkve, zbrane pri evharistiji. Kljub temu, da danes lju­dje za bogoslužje ne prinašajo več svojega kruha in vina kot nekoč, pa obred prinašanja darov ohranja svojo duhovno vrednost in pomen. Pomenljivo je, kako pri posvečenju novega duhovnika škof pri izroči­tvi kruha in vina pravi: »Sprejmi darove svetega ljudstva za evharistično daritev.« Zato je prinašanje darov kruha in vina, ki ju prinese Božje ljudstvo, tako pomembno!
Življenje vernikov je pridruženo Kristusovemu
Po znamenjih kruha in vina ver­no ljudstvo svoje darove položi v duhovnikove roke. Duhovnik pa jih položi na Gospodov oltar, ki je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Središče je torej oltar in oltar je Kristus. S sadom zemlje in
z delom človeških rok je darovano prizadevanje vernikov, da bi po­slušni Božji besedi iz samih sebe naredili »Bogu Očetu vsemogočne­mu všečno daritev«, »v blagor vsej svoji sveti Cerkvi«. Tako so življe­nje vernikov, njihovo trpljenje, mo­litev, delo pridruženi Kristusove­mu življenju, trpljenju, molitvi in delu ter njegovi popolni daritvi; na ta način dobijo novo vrednost.
Res je, da je ta naša daritev majh­na, a Kristus tudi ne potrebuje veli­ko. Gospod nas prosi za malo, sam pa nam daje veliko. V vsakdanjem življenju nas prosi za dobro voljo in odprto srce, za to, da postanemo boljši, da bi ga lahko sprejeli v evharistiji, kjer se za nas daruje. Prosi nas za simbolične darove, ki nato postanejo Njegovo telo in Njegova kri. Podoba te daritvene drže pred­stavlja kadilo, ki s tem, ko izgoreva na ognju, daje prijeten vonj, ki se dviga kvišku. Kajenje darov, križa, oltarja, duhovnika in ljudstva vid­no izraža daritveno vez, ki vse te stvarnosti združuje s Kristusovo žrtvijo. Ne pozabimo, da je oltar, ki predstavlja Kristusa, vedno v odno­su s prvim oltarjem, ki je križ. Na ta oltar torej prinašamo svoje skrom­ne darove, kruh in vino, ki pa posta­nejo »veliko«: Jezus sam, ki se daje za nas.
Vse to izraža tudi »molitev nad darovi«, s katero duhovnik pro­si Boga, naj sprejme darove, ki mu jih prinaša Cerkev, pri čemer prosi
za »sad te čudovite izmenjave med našo revščino in njegovim boga­stvom«. S kruhom in vinom mu prinašamo dar svojega življenja, da bi ga Sveti Duh spremenil v Kristu­sovo žrtev in bi postali z Njim ena sama duhovna, Bogu všečna da­ritev. S tem se pripravljanje darov sklene, sledi evharistična molitev. Naj duhovnost darovanja samega sebe, ki nas je uči ta del svete maše, razsvetli naše dni, odnose z drugi­mi, vse, kar počnemo, in trpljenje, na katero naletimo, ter nam poma­ga graditi mesto na zemlji v luči evangelija.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
•  V torek, 29. 5., na god sv. Maksima Emonskega, bo v stolnici celo­dnevno češčenje. S češčenjem bo­mo začeli po sveti maši ob 10.30. Sklep z litanijami, blagoslovom in sveto mašo bo ob 18.00.
•  V sredo, 30. 5., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred praznikom Svetega Rešnjega telesa in krvi. Vodil jih bo g. škof Šuštar.
V četrtek, 31. 5., na praznik Svete­ga Rešnjega telesa in krvi, bo slove­sno sveto mašo s procesijo po stol­nici ob 18.30 vodil gospod nadškof.
•  V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici koncert mešanega cerkve­nega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo vabljeni k po­slušanju.
• V petek, 8. 6., na praznik Srca
Jezusovega, bodo svete maše po prazničnem redu.
•  Nedelja, 27. 5.: SVETA TROJICA
•  Ponedeljek, 28. 5.: sv. German Pariški, škof
Torek, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof
•  Sreda, 30. 5.: sv. Kancijan in dru­gi oglejski mučenci
•  Četrtek, 31. 5.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapove­dani praznik
•  Petek, 1. 6.: sv. Justin, mučenec, prvi petek
•  Sobota, 2. 6.: sv. Erazem, škof, prva sobota
•  Nedelja, 3. 6.: 9. nedelja med le­tom
Mnogi se radi zaustavite v kapeli Marije Magdalene in tam počastite relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Prav je, da se ob njegovem godu obrnemo nanj in ga še pose­bej prosimo za našo mladino in nove duhovne poklice:

Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu si nam razodel zgled lju­bezni do Kristusa in doslednega živ­ljenja po evangeljskih načelih, za katere je v moči evharistije živel in deloval vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti. Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo, edinost, odpuščanje in spravo. Nebeški Oče, na priprošnjo blažene­ga Alojzija Grozdeta mi podeli mi­lost, za katero Te prosim ... (tiho iz­rečem prošnjo). Amen. Oče naš ..., Zdrava Marija..., Slava Očetu...

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
Šmarnična pobožnost
  • je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob
  • 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.
  • Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)