Follow by Email

torek, 18. december 2018

Teden Božje Besede 16.12.22.12.2018

3. ADVENTNA NEDELJA


Pavlovo pismo Filipljanom, s kate­rim smo se srečali že prejšnjo nede­ljo, vsebuje med drugim dve poseb­nosti, značilnosti: napisano je zelo osebno in veliko govori o ve­selju. Pavel je vesel, ker si Filipljani prizadevajo za oznanjevanje Kristuso­vega evangelija; veseli ga, ker so med seboj enotni, saj iz lastnih izkušnje ve, kako hudo je tam, kjer se v skupnosti pojavljajo prepiri in spori; na koncu pisma pa jim iz­razi svojo hvaležnost in veselje nad tem, da so ga pripravljeni podpirati s svojimi darovi. To izražanje veselja in spodbujanje k temu, da se mu pri njem pridružijo, pa doseže vrhunec v današnjem odlomku, ko pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; po­navljam vam, veselite se.« Za to veselje pa navaja tu še prav po­seben razlog: »Gospod je blizu!« To je obenem tudi temeljno sporočilo tretje adventne nedelje: Gospodov prihod se približuje, pričakovanje dosega svoj vrhunec in izpolnitev. Čas stiske, negotovosti in strahu je minil, zato ni več nobenega razlo­ga za skrb. »Nič ne skrbite,« jih oče­tovsko pomirja in spodbuja, da se »ob vsaki priložnosti«, torej nenehoma, v svojih moli­tvah, željah in prošnjah »z zahvaljevanjem« obra­čajo na Boga. On je tisti, ki za nas skrbi, nas varu­je in ljubi in pošilja svojega sina Jezusa Kristusa, ki nam prinaša svoj mir. Ta mir, »ki pre­sega vsak razum« (to pomeni, da ga človek sam ne zmore narediti), bo, pravi apostol, »varoval vaša srca in vaše misli«.
Težko bi našli bolj pomirjujoče in srce dvigajoče besede za ta naš čas pričakovanja: čas, v katerem naj bi se umirili, poglobili svoj odnos z Bo­gom in v njem našli svoj mir in ve­selje.
Roman Starc
Živela je v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana (3. in 4. stoletje). Bila je že zaročena, ko

je z materjo romala na grob mučenke sv. Agate v Kataniji, kjer je materi izprosila čudežno ozdravljenje. Po­tem, ko se ji je v snu prikazala sv. Agata, je sklenila, da ostane devica, posvečena samo Kristusu. Po vrni­tvi z romanja sta z materjo razdali svoje premoženje revežem, Lucija pa je razdrla zaroko. Zaročenec jo je užaljen, ker ni mogel razumeti nje­ne odločitve, zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjana in ne spoštuje državnih zakonov. Ta ji je ukazal, naj daruje poganskim bogovom. Ker ni hotela, jo je ukazal odpeljati v javno hišo, a je njegovi služabni­ki niso mogli premakniti z mesta. Sveti Duh jo je namreč naredil tako težko, da je nobena sila ni mogla pre­makniti niti za centimeter. Paskazij jo je od togote dal zažigati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni moglo škodovati. Šele meč, ki so ji ga zabodli v vrat, jo je usmr­til, potem ko je lahko še zadnjič pre­jela sveto obhajilo in napovedala Paskazijevo skorajšnjo smrt. Zaradi njenega imena je nastala le­genda, po kateri so ves srednji vek menili, da so ji iztaknili oči. Tudi kr­ščanska umetnost jo prikazuje s pla­dnjem, na katerem je dvoje iztaknjenih oči. Verno ljudstvo se ji zato že od nekdaj z velikim zaupanjem priporo­ča pri očesnih boleznih. Vedno je bila zelo priljubljena in češčena, tudi med našim narodom.
Znane so nje­ne božje poti, pri nas na Go­renjskem mor­da najbolj Skaručna in pa Podgora pri Be­gunjah. Obsta­ja celo izrek, ki kaže na veliko zaupanje v po­moč svete Lu­cije: »Pomagaj nam, Bog in ljuba Devica Marija, za oči pa sveta Luci­ja.«
Ponekod včasih na ta dan niso nič delali in vozili z živino, da jim ne bi potem teklo iz oči. Ženske tudi niso nič krpale ali šivale; pravijo, da bi s tem kuram zakrpale jajčnik, da ne bi mogle več nesti. V Prekmurju ženske poleg tega, da ne šivajo in ne predejo, tudi ne perejo in ne pečejo kruha. Še celo k sosedom niso sme­le, ker bi sicer v hišo prinesle nesre­čo, kokoši bi nehale nesti, svinje pa ne bi jedle in se ne redile. V okolici Ptuja ženska ni smela na ta dan nesti v mlin, ker bi sicer mlinar imel vse leto nesrečo in bi se mu vse po­lomilo. Po tem sklepamo, da izvira ta vraža še iz poganskih dni, ko na novo leto ženska ni smela nikamor. Zanimiv je običaj, ki ga pri nas sicer ne poznamo, se je pa ohranil in je zelo razširjen v severnih deželah, zla­sti na Švedskem. Tam mlade »Lucije« v belih oblekah s svečkami preganja­jo temo iz dežele. »Glavna« Lucija ima na glavi krono s svečami, spre­mljevalke pa držijo sveče v rokah. Pri vseh teh običajih gre pravzaprav za »novoletne« narodne običaje. Za­kaj potem hodijo na god sv. Lucije? V starih, še poganskih časih so prazno­vali novo leto, ko je bil dan najkraj­ši in se je začel spet daljšati. To pa je prav za sv. Lucijo. Ko so naši predni­ki sprejeli krščansko vero, je Cerkev te njihove običaje prenesla na ka­kšnega svetnika ali svetnico. Tega so se ljudje tako oprijeli, da niso več mi­slili na »prvotni dan« sončnega leta, ampak na krščanski praznik. Ta pa je prevzel tudi staro voščilo in navade. Nov koledar (leta 1682 je julijanski koledar nadomestil gregorijanskega in odpravil deset dni zaostanka) je vplival na to, da se je novoletno vo­ščilo spremenilo v Lucijino. Na god svete Lucije se začne bližnja priprava na božič. Na Koroškem na ta dan nalomijo češnjevih vejic, jih namočijo v vodo in postavijo na to­pel in svetel prostor, kjer se do bo­žiča lepo razcvetijo. Prav tako na ta dan vsejejo v lončke pšenico, da je pri jaslicah živo zelenje.
Potem, ko sta bila zvonika dokonča­na, so vanju namestili zvonove: naj­prej novega, ki so ga vlili namesto onega, ki se je ubil pri pogrebnih slo­vesnostih za cesarjem Leopoldom. Vlil ga je ljubljanski livar Gašpar Franchi, posvetili pa so ga v čast Bož­ji previdnosti. Na njem so bili napi­si: »Razen tebe ni boga, ki bi skrbel za vse (Mdr 12). Ko so leta 1706 iz temeljev na novo pozidali stolnico,
so zame, ki sem bil ulit pred 300 leti, pa sem se po­škodoval ob žalnih slo­vesnostih za cesarjem Le­opoldom Veli­kim, poskrbe­li predstojniki stolnice, da sem bil z dobrodelnostjo prebivalcev preno­vljen v čast Božji previdnosti«. Malo više pa je bila zapisana pesem: »Hva­lim odličje Boga, in divje neurje od­ganjam, kdor je potrt, z njim žalu­jem, in kdor je vesel, se radujem, svet počitek oznanjam in kugo pogubno ozdravljam.« Zvon so še skupaj s tre­mi manjšimi iz prejšnje stolnice 27. maja obesili v zvonik, ki gleda na trg. 21. avgusta pa so ulili še veliki zvon, ki so ga posvetili Božji modrosti z naslednjimi napisi: »Gospod je z modrostjo postavil zemljo. Začetek modrosti je strah Gospodov. Zvon, posvečen častivredni modrosti.« Spodaj: »Zvon posvečen sem Modro­sti Boga nad gromom oblakov, ulit sem iz žlahtne kovine po Petrovi že­lji in volji, vse dni in vse noči hvale­žen ime mu opevam, zraven mi dan je ukaz, da prosim za ljudstva blagi­njo. V letu Gospodovem 1706, ko je na Petrovem prestolu sedel Klemen XI., vladal Jožef I., rimski cesar, vodil sveto ljubljansko cerkev Ferdinand grof Kuenburg itd., je bil z darežljivostjo presvetlega gospoda Petra Anto­na Codellija pl. Fahnenfelda, kranj­skega in koroškega deželana, ulit ta zvon. Ulil me je Gašper Franchi.« Zvon so pripeljali do cerkve s petimi pari volov in ga 17. oktobra srečno dvignili v zvonik. Zanimivo je, da je bil zvon ulit za cerkev sv. Petra, ker pa je bil zanjo prevelik, so ga obesili v stolnični zvonik.
  V ponedeljek, 17. 12., bo po ve­černi sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvorani v župnišču predavanje prof. dr. Jožeta Muhoviča o moderni sa­kralni umetnosti. Lepo vabljeni!
  Ponedeljek, 17. 12.: sv. Janez de Matha, redovni ustanovitelj
  Četrtek, 20. 12.: sv. Vincencij Romano, duhovnik
  Petek, 21. 12.: sv. Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj
  Sobota, 22. 12.: sv. Frančiška K. Cabrini, redovna ustanoviteljica
Papež Frančišek v nagovoru na praznik Brezmadežne: »Tukaj sem,« je ključna beseda življe­nja. Označuje prehod iz vodoravne­ga življenja, usmerjenega nase in na lastne potrebe, v navpično življenje, ki se dviguje proti Bogu. »Tukaj sem« je:
biti na razpolago Gospodu; je tera­pija proti sebičnosti; je protistrup za nezadovoljno življenje, ki mu vedno kaj manjka. »Tukaj sem«: je zdravilo proti staranju zaradi greha; je terapi­ja, da ostanemo v sebi mladi. »Tukaj sem« je: verjeti, da Bog velja več kot moj jaz; je staviti na Gospoda ter biti dojemljivi za njegova presenečenja. Zato mu reči: »Tukaj sem,« je najve­čja hvala, ki mu jo lahko ponudimo. Zakaj ne bi takole začeli dneva? Vsa­ko jutro bi bilo lepo reči: »Tukaj sem, Gospod, naj se danes izpolni v meni tvoja volja.«
od 16. do 24. decembra ob 9.00 in 18.30
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354http://stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.