Različne oblike spolnega izkoriščanja otrok so področje, ki ga je zdajšnja kriza, povezana z epidemijo covid-19, najbolj prizadela, ugotavljajo na centru za kibernetsko kriminaliteto pri Europolu. Na desetem posvetu o e-zlorabah otrok, 22. 9. 2020, so izpostavili, da so bili letos tako otroci kot storilci prisiljeni ostati doma in so več časa preživeli na internetu. S tem se je nevarnost, da otroci postanejo žrtve spolnih zlorab prek spleta, opazno povečala. Strokovnjaki najrazličnejših poklicev, udeleženci posveta, so si bili edini, da se preventiva začne v družini. Seveda se s tem vsi strinjamo. Toda ta enoglasnost je eno veliko sprenevedanje, in sicer iz dveh razlogov. Prvič: ko je treba reševati najtežje probleme otrok (depresivnost, motnje koncentracije, debelost, zlorabe ...), vsi naslavljajo družino. Ko pa je treba družino kot najbolj intimno naravno zvezo matere, očeta in otrok braniti in varovati, se oglasijo naprednjaki in kričijo, da je družina vse, kar kdo razglasi za družino. Povsem tako kot v umetnosti, ko je marsikdaj umetnost vse, kar po Duchampovi razstavi pisoarja leta 1917 razglasi za umetnost naročnik, kurator, muzej, trg. Drugič: pravijo, da naj družina skrbi za odkrit pogovor in nadzor, kaj otroci počenjajo na spletu. Sliši se lepo. Toda kako naj nastane družina, da bo kos tem nalogam. Pogovor staršev z otroki o tako delikatnih temah kar tako na suho ne bo stekel. Bo pa stekel, če bosta oče in mati sedla v fotelj in dovolila otrokom, da plezajo po njiju, potem pa vsakemu od njih zaupala vlogo pri molitvi vsaj dela rožnega venca. Enemu pripravo sveče in Marijine podobe, drugemu vodenje molitve . Ko bodo tako drug ob drugem in Bog med njimi, na varnem, v miru in zaupanju, se bodo razvezali tudi jeziki.
Milan Knep
Obliko molitve, podobne današnjemu rožnemu vencu, so od začetka imenovali Marijin psalter. Po
Geslo letošnjega 29. tedna za življenje je misel pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja: »Da bi si bili dobri sopotniki na poti v prihodnost.«
Človek je bitje, ki je na poti. Na poti uresničevanja življenjskega smisla, cilja, upanj in sanj. Na tej poti so človeku dani drugi kot sopotniki. To povabilo, »da bi si bili dobri sopotniki«, razumevamo tako, da bi cenili drug drugega in spoštovali življenje in človeško dostojanstvo vsakega; da bi se znali poslušati, prepoznavati resnične potrebe drugega, soočati različnost pogledov, se spoštovati v različnosti in iskati to, kar je skupno; da bi znali skrbeti za druge, še posebej za tiste med nami, ki so najbolj ranljivi, predvsem na začetku in na koncu zemeljske poti; da bi si znali priznati napake, se opravičiti, odpustiti, začeti znova. Se znova odpraviti skupaj na pot.
Letos zaradi koronavirusnih razmer ne bo srečanj in tudi ne maše na Brezjah ob začetku Tedna za življenje. Vsebine tedna bodo tudi v obliki videoposnetkov objavljene na strani: www.gibanjezazivljenje.si.
S temi spodbudnimi besedami se je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov obrnila na predsednike škofovskih konferenc po vsem svetu in se jim v posebnem pismu zahvalila za »prizadevanje in napor, ko so na najboljši možni način skušali dati odgovor na nepredvidene in zapletene razmere. Ob tem se je »pokazal čut velike odgovornosti: v poslušanju in sodelovanju s civilnimi oblastmi in strokovnjaki«.
Zavedati pa se moramo, da »krščanska skupnost ni nikoli iskala osamitve in iz cerkve ni nikar naredila prostora z zaprtimi vrati«. Zato prefekt kongregacije kardinal Robert Sarah spodbuja in priporoča: »Takoj, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč.
Zavedajoč se dejstva, da Bog nikdar ne zapusti človeštva, ki ga je ustvaril, in da tudi najhujše preizkušnje lahko rodijo sadove milosti, smo sprejeli oddaljenost od Gospodovega oltarja kot čas evharističnega posta, koristnega za ponovno odkritje njegovega življenjskega pomena, lepote in neizmerne dragocenosti. Takoj ko bo mogoče, pa se moramo vrniti k evharistiji z očiščenim srcem, z obnovljenim začudenjem, s povečano željo, da bomo srečali Gospoda, da bomo z njim, da ga bomo prejeli, da bi ga nesli bratom s pričevanjem življenja, polnega vere, ljubezni in upanja.
Ko bodo ugotovljene in sprejete konkretno izvedljive rešitve za zmanjšanje okužbe z virusom, je potrebno, da vsi znova zasedejo svoje mesto v zboru bratov, da ponovno odkrijejo nenadomestljivo dragocenost in lepoto obhajanja bogoslužja, z okužbo navdušenja spet pokličejo in privabijo malodušne in prestrašene brate in sestre, ki so predolgo odsotni ali raztreseni.« Naj te besede tudi nas spodbudijo k bolj zvestemu in poglobljenemu sodelovanju pri bogoslužju in ponovnemu prejemanju zakramentov, tudi obhajila, ki ga nekateri še vedno odklanjajo.
Celotno pismo lahko preberete na spletni strani: katoliska-cerkev.si.
Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov Vrsto apostolov na južni strani ladijskega oboka od
vzhoda proti zahodu začenja podoba sv. Juda Tadeja z gorjačo. Judah v hebrejščini pomeni »slavljen«. Priimek Tadej, ki so mu ga dali, da ga ločijo od izdajalca Juda Iškarijota, pa prevajajo z »velikodušen, pogumen, srečen, pameten«. Judov oče je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati Marija pa naj bi bila v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Bil je oženjen, preživljal pa se je s poljedelstvom.
Judu nekateri pripisujejo avtorstvo kratkega »Judovega pisma«, a tega ne moremo z gotovostjo trditi. Dolgo časa je bil pozabljen, njegovo češčenje pa se je zopet obnovilo v zadnjih dveh stoletjih. Po mnogih cerkvah vidimo njegovo podobo, pred katero verniki s prošnjo za uslišanje molijo posebno molitev k njemu. Evangelij naj bi oznanjal najprej v Palestini, nato pa v Arabiji, Siriji in Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji. Tu naj bi ga neki magi (poganski duhovniki boga Mitre) pobili s kijem do smrti ali obglavili s sekiro.
Juda Tadej je velik priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, upodabljajo pa ga s kijem, kamni ali helebardo in knjigo. Simonu in Judu sta v ljubljanski škofiji posvečeni dve župnijski cerkvi in štiri podružnice, v mariborski pa ena župnijska. Goduje 28. oktobra.
• V torek, 13. 10., bo v stolnici ob 18.30 nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob začetku akademskega leta.
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim
NEDELJA
15.30: molitev pred izpostavljenim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI PETEK
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
18.00 molitev vodijo bogoslovci
• V sredo, 14. 10., pa bo ob 18.30 gospod nadškof daroval t. i. »rdečo mašo« ob začetku sodnega obdobja.
• Nedelja, 4. 10.: 27. nedelja med letom rožnovenska nedelja
• Ponedeljek, 5. 10.: sv. Marija Favstina Kowalska, redovnica
• Torek, 6. 10.: sv. Bruno, ustanovitelj cistercijanov
• Sreda, 7. 10.: Rožnovenska Mati Božja
• Četrtek, 8. 10.: sv. Benedikta, devica, mučenka
• Petek, 9. 10.: sv. Dionizij, škof in tovariši, mučenci
• Sobota, 10. 10.: sv. Danilo (Danijel), škof
• Nedelja, 11. 10.: 28. nedelja med letom
URNIK SVETIH MAŠ
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
CERKVEN PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar