Okoli leta 50 je sv. Pavel v dramatičnem tonu
nagovoril Filipljane: Kristus bo poveličan v mojem telesu bodisi z življenjem
bodisi s smrtjo. Tako težke besede seveda niso bile zapisane v
normalnih okoliščinah. Prvi Pavlov prihod na evropsko celino je bil miren. S
Samotrake, otoka pred obalo Trakije, je nadaljeval pot v notranjost, v antično
Makedonijo, in se ustavil v njeni prestolnici Filipih, imenovani po Filipu
II., očetu Aleksandra Velikega.
Streho nad glavo mu je nudila Lidija, trgovka
s škrlatom. Pavel je vsak dan prihajal v mestno sinagogo in oznanjal Kristusa.
Vendar noben dan ni imel miru pred vedeževalko, ki je z domnevno jasnovidnostjo
služila denar za svoje gospodarje. Pavel se je njenega vreščanja naveličal,
zato je iz nje izgnal hudega duha. To je ujezilo njene gospodarje, ki so ostali
brez dohodka. Prijeli so ga in privedli k mestnim poglavarjem. Ti so ga
pretepli in vrgli v ječo. Pavlova usoda je visela na nitki. Ni bilo gotovo,
ali se bo rešil.
Tako kot sv. Pavel tudi mi velike besede vere – Življenje je zame Kristus ne izrekamo pogosto, ampak takrat, ko so na kocki večje stvari: zdravje, družinski spori, izguba službe, finančna stiska ipd. Če smo v strahu pred izgubo česa ključnega, je zavest, da v duši nosimo Kristusa, izjemnega pomena. Kajti vse, kar se nam zgodi, mu lahko izročimo. A pri tem moramo ostati skromni, ker nihče od nas vnaprej ne ve, ali bi res ravnal kot sv. Pavel, ko je bil vržen v temnico. Pavel je v skrajni stiski molil in ponavljal: Življenje je zame Kristus. Hkrati pa je bil pripravljen na vse. A čas, da sklene svoje življenje, takrat še ni prišel. Vrata ječe so se odprla. V podobnem ritmu teče tudi naše življenje.
Milan Knep
To nedeljo, 20. 9., bo v cerkvi Svete Trojice (pri uršulinkah) praznovanje nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Letos bo v ospredju lik Božjega služabnika prof. Antona Strleta, za katerega bo škofijski postopek vsak čas zaključen. Poglejmo na kratko njegovo življenjsko pot. Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Orehek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Večino otroštva je preživel kot pastir, šolo pa je lahko obiskoval le občasno. Župnik Janez Pucelj, njegov veliki dobrotnik, mu je pomagal, da je lahko uresničil svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki.
Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja in prejel mašniško posvečenje 29. junija 1941. Po novi maši je nadaljeval študij in leta 1944 doktoriral iz dogmatične teologije. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča.
Zaradi te knjige je bil po vojni razglašen za »sovražnika ljudstva«. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil poleti 1945 dobra dva meseca zaprt v škofovih zavodih v Šentvidu, nato pa bil julija 1947 aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora.
Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela.
Vsega skupaj je v zaporu »odsedel« pet let. Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal najprej honorarni, nato pa redni profesor dogmatike na Teološki fakulteti do leta 1984. Po preselitvi v Ljubljano leta 1959 se je naselil v »puščavniški« sobi v stavbi nekdanjega Alojzijevišča in tam ostal do smrti. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice, večino denarja pa je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.
Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila.
Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu, od marca 1966 je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojice pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta.
Še dan pred smrtjo je po svoji navadi »hitel« k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.
Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov
Naslednji v vrsti apostolov, naslikanih v nišah med okni na severni strani, je sv. Jernej z nožem v eni in človeško kožo v drugi roki.
Njegovo pravo ime je bilo Natanael, kar pomeni »Božji dar«, ime Jernej pa izhaja iz imena Bartolomej, ki je izpeljanka iz hebrejske besede bar tolmai, »sin orača«. Rojen je bil v Kani v Galileji. O njegovi družini ni nič znanega, bil naj bi sin Tolomajev ali Ptolemajev. Iz izvora njegovega imena sklepajo, da je bil njegov oče orač. Nekateri učenjaki mislijo, da je bil pismouk, drugi pa, da je bil ribič. Natanael je bil med prvimi apostoli. K Jezusu ga je pripeljal njegov prijatelj Filip in ta ga je že na prvem srečanju izbral za
Brat kralja Polimija, Astiag, ga je ukazal ujeti in zverinsko mučiti, na koncu pa so mu še živemu potegnili kožo s telesa, ga križali, po nekaterih virih pa obglavili. Pokopali so ga v mestu Albani, kasneje so njegove kosti prenesli na otok Lipari pri Siciliji, od tu v Benevent, kasneje pa v Rim. Njegovo lobanjo hranijo danes v stolnici v Frankfurtu. Je zavetnik številnih stanov: rudarjev, mesarjev, knjigovezov, krojačev, kmetov, vinogradnikov, pekov, pastirjev, sedlarjev, strojarjev, čevljarjev, rokavičarjev, štukaterjev, trgovcev z oljem, sirom in soljo; priporočajo se mu proti živčnim boleznim, trzanju in kožnim boleznim.
Upodabljajo ga večinoma s kratkimi, temnimi in skodranimi lasmi in kratko pristriženo brado, oblečenega v bel plašč, obut je v sandale ali pa je bos. V desnici drži nož, s kakršnim so ga odrli, pogosto drži čez roko svojo odrto kožo ali pa ima v rokah odsekano glavo. Jernejevo je bil včasih velik kmečki praznik. Takrat so se plačevale obresti in računi, kmetje pa so se zahvaljevali za pospravljeno žetev.
Na Koroškem so na ta dan nabirali zdravilna
zelišča, ki naj bi imela takrat posebno moč. Pri nas mu je posvečenih 12 župnijskih
in 17 podružničnih cerkva, po njem pa nosijo ime tudi nekateri kraji. Goduje
24. avgusta.
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim
NEDELJA
15.30: molitev pred izpostavljenim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI PETEK
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
DELAVNIKI:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
• Nedelja, 20. 9.: 25. nedelja med letom nedelja svetniških kandidatov
• Ponedeljek, 21. 9.: sv. Matej (Matevž), evangelist, apostol
• Torek, 22. 9.: sv. Mavricij, mučenec
• Sreda, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik
• Četrtek, 24. 9.: bl. Anton Martin Slomšek, škof
• Petek, 25. 9.: sv. Sergij Radoneški, menih
• Sobota, 26. 9.: sv. Kozma in Damijan, mučenca
• Nedelja, 27. 9.: 26. nedelja med letom Slomškova nedelja
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste namenili za stroške stolnice, naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar