Pogled na množico vsakemu pove nekaj drugega,
vsak v njej vidi svoj interes, zato zanjo pripravlja
svojo strategijo. Izvršni direktor trgovske
verige bi vse spravil v svoje supermarkete, lastnik elitnega nogometnega kluba
bi jih rad čim več videl na svojem stadionu, župan velemesta bi vse, kar leze
in gre, zvabil na tradicionalni maraton, politik bi iz vseh naredil svoje volivce,
opozicijske stranke pa protestnike, ki bi jih spravile na oblast. Nikogar od
teh ne zanimajo duše. Njihove zgodbe je mogoče zaslutiti šele od blizu, ko se
pogled ustavi na konkretnem obrazu in se zazre v njegove oči.
Evangelist Matej je opazoval Jezusa in
njegovo srečevanje z množicami. Ugotovil je, da Jezus pri ljudeh ne išče
priljubljenosti, da bi potešil samovšečnost; ne oblikuje privržencev za kak
družbeni projekt, s katerim bi se zapisal v zgodovino in v spomin ljudi, zato
jih ne nagovarja s kratkimi, enoznačnimi in udarnimi besedami, kot je znal že
Julij Cezar (100-44 pr. Kr.), ali kot se gredo politiko sodobni voditelji, ki
namesto razprav o kompleksnih družbenih temah raje uporabljajo twitter.
Jezus vedno vidi najprej posameznega človeka,
njegovo poraženost in nemoč. To ga gane. Matej zapiše, da so se mu ljudje zasmilili.
Kajti videti so bili izmučeni od težaškega dela in vročine, od nepravičnosti
in izključenosti, prizadeti zaradi najrazličnejših nadlog. Po vsem tem Jezus
ne ustanovi stranke, kot je bilo že tedaj v navadi, ampak k sebi pokliče
dvanajst učencev in jim naroči, naj gredo med ljudi in jim oznanijo, da je
Bog, ki ga zaznavajo v dušah, njihov zaveznik, porok njihovega upanja in prihodnosti.
In so šli.
Milan
Knep
Čas, v katerem živimo, je mrzel, naša srca
postajajo vedno trša, vedno manj posluha, časa in ljubezni imamo tako drug za
drugega, kakor tudi za Boga. Ni čudno, da zato ljudje toliko bolj hrepenimo po
toploti in iščemo izgubljeno človečnost. Na oboje, ljubezen in usmiljenje,
ki bi ju človek moral nositi v sebi, nas opozarja pobožnost češčenja Srca
Jezusovega, ki mu je posvečen mesec junij. Redke so bile svojčas družine,
zlasti na deželi, kjer bi v bogkovem kotu poleg križa ne imeli tudi podobe
Jezusovega in Marijinega srca znamenja žive vere in potrdila velikega zaupanja
v Boga. Tu se je zbirala družina k skupni molitvi, se zahvaljevala za prejete
darove in prosila za Božjo pomoč v raznih osebnih in družinskih zadevah.
Morda so ti časi res minili, to pa še ne
pomeni, da se ne bi mogli oz. ne bi smeli vrniti. Prav nasprotno, bilo bi še
kako potrebno in koristno. Dejstvo namreč je, da z napredkom in razvojem iz
naših domov niso izginili samo križi in svete podobe, ampak marsikje tudi
Božji blagoslov in družinska sreča. Samo Jezus je zares pravi in dobri pastir,
ki skrbi za svoje ovce in mu ni vseeno, če se katera izgubi. Samo on pozna
pravo pot in po njej nas želi vse pripeljati k svojemu Očetu. Zaupajmo mu in mu
sledimo, postavimo ga zares v središče svojega življenja ter ga prosimo:
»Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem srcu.«
Češčenje Srca Jezusovega, ki ga najpogosteje
povezujemo z osebo in videnji sv. Marjete Marije Alakok, je bilo sicer v Cerkvi
prisotno že veliko prej. Podoba Jezusove s sulico prebodene strani je bila
znana že v prvih stoletjih krščanstva (o tem pripoveduje npr. poročilo o mučenju
lyonskih mučencev iz l. 177), o njem so pisali tudi mnogi cerkveni učitelji in
svetniki (sv. Janez Zlatousti, sv. Avguštin, sv. Bernard idr.). Jezusovo
telesno srce jemljemo namreč kot naravni simbol oziroma znamenje, ki pred naše
oči nazorno postavlja vso ljubezen, s katero nas je in nas še Kristus ljubi.
Častiti Jezusovo srce, se pravi častiti njegovo osebo le pod posebnim vidikom
tega, kar je v Kristusu najgloblje in najveličastnejše: njegova odrešeniška
ljubezen. »Srce Jezusovo je simbol in sedež Božje ljubezni. Iz njega izžareva
neizmerno dobrodejna ljubezen, ob njej naj bi se ogrela vsa hladna in mrzla
srca na vsej zemlji. V Jezusovem srcu gori neugasljiv ogenj neizmerne Božje
ljubezni... Peklenski ogenj sovraštva moremo potlačiti le z močnejšim in
svetim ognjem Božje ljubezni Jezusovega srca. Ko nam Jezus ponuja svojo
ljubezen, je ne odklanjajmo, pač pa odprimo svoja
srca temu ognju, ki ga Jezus iz žarečega
ognjišča svojega Srca želi zanetiti v srcu vsakega človeka!« Misel
ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, velikega častilca Jezusovega in
Marijinega srca
STOLNICA NAŠ DOM
Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov
Sv. Filipu sledi sveti Peter s ključema
in knjigo.
Apostol Peter je bil doma v ribiški vasi
Betsajdi onstran Genezareškega jezera, nedaleč od Kafarnauma. Prej se je
imenoval Simon (Simeon), po očetu, ki mu je bilo ime Janez (skrajšano Jona), pa
se imenuje tudi Simon Bar Jona, Simon, sin Jona ali tudi Simon, Janezov
(sin). Bil je, kakor tudi njegov brat Andrej, ribič. Kasneje se je priženil v
Kafarnaum. Evangelisti ne omenjajo ženinega imena, omenjajo pa taščo, ki je
sprejemala Jezusa in apostole v goste in jo je Jezus ozdravil (prim. Mr 1,29).
Izročilo govori o tem, da naj bi bilo Petrovi tašči ime Ivana, ženi Konkordia
(Sloga), hčerki pa Petronila. Petra in njegovega brata Andreja je Jezus
poklical, ko sta metala mreže v morje, in jima je rekel: »Hodita za menoj in
naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mr 1,17). Jezus je že ob prvem srečanju
spremenil njegovo ime v Kefa, kar pomeni Peter, po naše Skala. Natančnejši
pomen imena razloži Jezus kasneje ob pogledu na mogočno skalo nad izvorom Jordana,
ko mu pravi: »Ti si Peter (Skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in
vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva;
in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih;
in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,13-19). Ob
spremljanju Jezusa in dogodkih, ki jim je bil priča, je Peter počasi rasel in
se vzgajal za prvega med apostoli in voditelja Cerkve. Ob tem se pri njem pokažejo
zlasti tri velike kreposti: velika ponižnost, živa vera v Jezusa in prisrčna
ljubezen do njega. Po Jezusovem vnebohodu začne vedno bolj prevzemati vodilno
vlogo, ki mu jo je zaupal Jezus. Najprej je mirno in stvarno vodil izvolitev
učenca Matija za apostola, javno spregovori na binkoštni praznik, šel prvi v
zapor, delal čudeže v Jezusovem imenu in nastopal kot sodnik med brati.
Sprejme spreobrnjenca Pavla in ima odločilno besedo na apostolskem zboru v Jeruzalemu
(prim. Apd 15,6-29).
Ko spozna, da iz Jeruzalema ne more več
voditi Cerkve, ga okoli leta 42 zapusti, opravi več misijonskih potovanj in
hkrati vedno bolj utrjuje svoj položaj v Rimu. Tu ga da cesar Neron na koncu
tudi prijeti in ga obsoditi na smrt, po pričevanju zgodovinarja Tacita se naj
bi to zgodilo leta 67. Origen prvi zapiše, da je hotel biti iz ponižnosti
križan z glavo navzdol, in sicer ob vznožju Janikula na kraju, ki se imenuje
Vatikan. Je zavetnik ribičev in ladjarjev, poleg tega pa še števil
nih drugih stanov, npr. mesarjev, steklarjev,
mizarjev, spokornikov, spovedancev idr. Priporočajo se mu proti vročici,
steklini, obsedenosti in bolečinam v nogah. Goduje skupaj z apostolom Pavlom
29. junija.
• V sredo, 17. 6., bo v stolnici ob 9.00
krizmena maša, ki je na veliki četrtek nismo mogli imeti. Lepo vabljeni, da se
skupaj z nadškofom in duhovniki zberemo ob blagoslovu svetih olj in zahvali za
dar duhovništva.
• Od torka, 23. 6., do srede, 24. 6., bo v
stolnici neprekinjena molitev »24 ur molitve in posta za domovino«.
• V sredo, 24. 6., bo v stolnici ob 17.30 sveta
maša za domovino.
• V ponedeljek, 29. 6., bo ob 9.00 posvečenje
letošnjih novomašnikov. Priporočamo vam jih v molitev!
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, ki jih
boste lahko darovali in vaše darove, ki jih boste namenili za stroške
stolnice, naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni!
Delavniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani
prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
• Nedelja, 14. 6.: 11. nedelja med letom
• Ponedeljek, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
• Torek, 16. 6.: sv. Beno in Meissna, škof
• Sreda, 17. 6.: sv. Rajner, samotar
• Četrtek, 18. 6.: sv. Gregor Janez Barbarigo,
škof
• Petek, 19. 6.: Srce Jezusovo, slovesni
praznik
• Sobota, 20. 6.: Marijino brezmadežno srce
• Nedelja, 21. 6.: 12. nedelja med letom
VSAK DAN
NEDELJA
PRVI
ČETRTEK
PRVI PETEK
PRVA SOBOTA
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar