Ali je bilo vprašanje saducejev, »čigava bo
žena ob vstajenju, kajti vseh se dem jo je imelo za ženo«, iskreno ali
provokacija? Čeprav so saduceji Jezusa radi izzivali, da bi ga spravili ob
živce in spodkopali njegovo verodostojnost, jim je v tem primeru treba
prisluhniti. Kajti to zagonetno in s čustvi nabito vprašanje prej ali slej
spreleti vsakega poročenega človeka. Ali se bo ljubezenski trikotnik ali
četverokotnik preslikal v večnost? O tem, tako domnevam, razmišljajo vnovič
poročene vdove in vdovci; tisti, ki so bili večkrat legitimno poročeni, pa
tudi tisti, ki se jim je življenje tako obračalo, da so živeli v več
partnerskih zvezah.
Jezusov odgovor saducejem se je glasil:
»Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni
vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (Lk 20,3435).
Dvomim, da so saduceji to oznanilo razumeli, čeprav je bilo zelo jasno. Jezus
je radikalno razmejil sedanji in prihodnji vek. V sedanjem veku zakonci živijo
in najlaže razumejo spolno in čustveno ljubezen. Za mnoge pare sta ti dve
razsežnosti ljubezni vse, kar poznajo. In tudi psihoterapija navadno ne gre
dlje od tu. Telesna in čustvena ljubezen sta vedno nekaj partikularnega, nanašata
se na posamezne ljudi; če je vse »normalno«, istočasno le na dve osebi, sicer
govorimo o varanju, zakonolomu ipd. V »onem veku«, ki bo sledilo vstajenju od
mrtvih, pa bosta telesna in čustvena ljubezen v našem poveličanem telesu
transformirani v agape, torej v duhovno ljubezen. Ta ljubezen »nižjih« dveh
ljubezni ne bo zanikala, ampak ju bo preoblikovala v univerzalni agape. Zato
se bomo v Bogu končno osvobodili boleče partikularnosti in ljubili vse, kar
ljubi Bog. To preoblikovanje se začne že v sedanjem veku.
Milan
Knep
Praznik vseh svetih, ko nas Cerkev vabi, da
razširimo svoj pogled na svetost, je za vse nas spodbuda in povabilo, da
začnemo razmišljati sami pri sebi, ali hodimo po poti svetosti ali morda
ubiramo drugačna pota. Današnja Božja beseda nas k temu čudovito spodbuja.
Najprej smo v veličastnem prizoru, ki ga je
sveti Janez opisal v svojem Razodetju, zrli nebeško glorijo: svetih nad vsako
število, iz vseh narodov in jezikov in ljudstev. Bog ni izbirčen, ne gleda na
osebo, ampak ljubi vse ljudi, vse svoje otroke, zato moramo med svetimi videti
ne samo tiste, ki jih običajno razumemo kot svete, ki nam pridejo na misel,
ko slišimo ali beremo o svetosti, ampak moramo gledati tako široko, kakor je
širok Bog v svojem ustvarjanju in ljubezni. Vsem je skupno eno: zaznamovani so
na njih čelih. Kakor smo zaznamovani mi vsi. Zaznamovani s krstom, z vodo, ki
nas je oblila, in z besedo, ki jo je izgovarjal krstitelj, zaznamovani s sveto krizmo,
maziljeni za Boga, za svetost vsi po vrsti. Pomembno pa je, da se zavedamo, da
moremo iz te zaznamovanosti do uresničenja življenja z Bogom v občestvu svetih
stopiti samo skozi Kristusa. Druge poti ni. »Jaz sem vrata.« In k Očetu se ne
da priti drugače kakor po Kristusu, kakor skozi Kristusa. V nas je skušnjava,
da bi tudi svoje odrešenje vzeli v svoje roke, da bi morda mi s svojim
prizadevanjem, s svojo popolnostjo, s svojo brezgrajnostjo naredili vse, da nas
Bog ne bi
mogel zavrniti. Ampak takšno ravnanje nas
pripelje v ospredje templja prejšnje nedelje. Postavi nas zraven farizeja, ki
se izključi iz občestva, ker je boljši od vseh drugih. Ne. Nam je svetost
ponujena kot dar in naša naloga je, da ta dar sprejemamo tako, da v resnici
živimo Kristusa. In zato je tako pomembno, da danes vzamemo Jezusove blagre
zares. Apostola Janeza smo slišali, kako je povedal, da smo Božji otroci: »Zdaj
smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni,
ker ga bomo gledali, kakršen je.« To gledanje pa ni v neki odmaknjeni
prihodnosti, zamegljenosti. Nebesa se začenjajo tukaj, ali pa jih ni. Svetost
se začenja tukaj, ali pa je ni. V večnosti živimo že danes, ali pa je ni. In
zato smo danes močno povabljeni, da prav ob vseh besedah Janezovega razodetja
in ob Jezusovih blagrih začnemo gledati okoli sebe, kje bi mogli videti začetke
svetosti. Ne še dovršene svetosti, ampak začetke. Nihče ne more sebe
razglasiti za svetnika. In če se kdo že razglaša za svetnika, morda ne toliko na
glas, kakor včasih v svojem srcu, ta je daleč od svetosti. Vendar smo povabljeni,
pravzaprav bi rekel izzvani, da to vidimo na svojih bratih in sestrah, ki
živijo z nami in so Božji otroci: člani moje družine, moja žena, moj mož, moji
otroci, moji sodelavci. In kaj je na njih Božjega? Kje so sledovi, iz katerih
lahko razberem očetovo obličje? Tukaj moramo začeti odpirati oči in bomo
videli, kako okoli nas živijo bratje in sestre, ki postajajo sveti. Ne da so
brez napak. Niso pa ena sama napaka. Na sebi nosijo morda drobne poteze
svetosti. Komaj zaznavne, pa vendar je ta svetost navzoča tukaj. In če bomo mi v
Jezusu Kristusu, v njegovi ljubezni sposobni zaznati poteze te svetosti, potem
se bodo nebesa začenjala tukaj. Ne še izpolnjena, začela pa se bodo tukaj. In
vsak dan bo poglabljal naše hrepenenje po nebesih, našo željo, da bi nebesa
zaživeli v vsej polnosti, da bi se vsi pridružili našim poveličanim, svetim
bratom in sestram.
Pri upodabljanju kreposti si je Quaglio pomagal
z zelo »popularnim« priročnikom Iconologia Cesara
Pravičnost je upodobil kot lepo, v zlato rumen
plašč ogrnjeno ženo, ki s kraljevsko krono in žezlom sedi na prestolu in izreka
sodbo. Okoli vratu ima verižico z očesom, ki vidi vse, tudi tisto, kar je
prikrito. V Svetem pismu se beseda pravičnost večkrat uporablja kot sinonim za
svetost. Jezus blagruje lačne in žejen pravice, to se pravi tiste, ki hrepenijo
po svetosti in si dejansko zanjo tudi prizadevajo. Pravičnost nas stalno
nagiba, da damo in napravimo vsakemu vse, kar mu po pravici gre ali kar more
po pravici zahtevati od nas. Pravičnost je absolutno potrebna tako v zasebnem
kot v družbenem življenju. Z njo ustvarjamo in spopolnjujemo prave odnose z Bogom
in bližnjim ter vzajemno spoštujemo svoje pravice. Preprečuje vsako goljufijo
in škodo ter ustvarja preprostost, iskrenost in medsebojno spoštovanje
(spoštovati moramo pravice in dobro ime svojega bližnje ga in do nikogar ne
smemo biti krivični s svojimi sodbami, sumničenji in podtikanji).
Kako pravičnost dosežemo oz. vztrajamo v
njej? Najprej se moramo otresti prevelike navezanosti na zemeljske stvari.
Kdor se namreč slepo poganja za njimi in mu te postanejo vse, lahko postane do
drugih krivičen, ker mu gre samo za to, da doseže to, kar si želi. Boriti se
je treba proti sebičnosti, ki misli samo nase in se ravna po načelu: vsak naj
skrbi zase. Pravični moramo biti tudi v malih stvareh. To prinaša mirno vest,
dobro ime in dober zgled. Pravičnost se razlikuje od ljubezni. Pravičnost
priznava in daje bližnjemu, kar je njegovega, kar mu pripada. Ljubezen pa
daje bližnjemu od svojega. Kristus je to lepo pojasnil v priliki o delavcih v
vinogradu. Prvim je plačal po dogovoru, kakor je zahtevala pravičnost, drugim
pa je skazal ljubezen, ker jim je dal za manj dela plačilo celega dne. Ljubezen
je zato popolnejša: to, kar daje ljubezen, je prostovoljno in prihaja iz dobrote,
to, kar daje pravičnost, pa je zapovedano, ukazano. Kjer je resnična ljubezen,
tam je zmeraj tudi pravičnost. Kjer pa je samo hladna pravičnost, tam
največkrat manjka ljubezni. Ljubezen zato človeka, ki si prizadeva za svetost,
nagiba k temu, da stori več kot zahteva pravičnost, ki pa vedno ostaja osnova
ljubezni, brez katere ljubezni sploh ne more biti.
• V soboto, 16. 11., bo ob 15.00 nadškof msgr.
Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija
Rožmana.
• V ponedeljek, 25. 11., bo ob 18.30 sveta maša s
slovenskimi škofi in gosti ob zasedanju Slovenske škofovske konference. Lepo
vabljeni k vecji udeležbi!
• V petek,
29. 11. , bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje
adventnih venčkov. Lepo vabljeni!
• Ponedeljek, 11. 11.: sv. Martin iz Toursa, škof
• Torek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof,
mučenec
• Sreda, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik
• Četrtek, 14. 11.: sv. Nikolaj Tavelic, mučenec
• Petek, 15. 11.: sv. Albert Veliki, škof,
cerkveni učitelj
• Sobota, 16. 11.: sv. Marjeta Škotska, kraljica
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo:
»Prvi pogled ni Zahejev, ampak Jezusov, ki med
mnogimi obrazi, ki so ga obdajali v množici, išče ravno njegovega. Usmiljen
pogled Gospoda nas doseže, preden
se sami zavemo, da ga potrebujemo za
rešitev... Zahej z Jezusom odkrije, da je mogoče ljubiti zastonj: do zdaj je
bil skop, sedaj postane velikodušen; rad je kopičil, sedaj se veseli, ko
razdeljuje. S tem ko je srečal Ljubezen in odkril, da je kljub vsem svojim
grehom ljubljen, postane sposoben ljubiti druge ter iz denarja naredi znamenje
solidarnosti in občestva.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00,
7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje
in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30,
16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar