Follow by Email

sreda, 12. junij 2019

Teden Božje Besede 9. 6. 2019- 16. 6. 2019


BINKOŠTI

Rim 8,8-17

Osmo poglavje Pavlovega pisma Rimljanom govori o tem, da je člo­vek namenjen za Božjo sla­vo in mora zato živeti po njegovem Duhu, kajti to življenje mu je omogočil Jezus, ko je človeka rešil iz suženjstva. Pavel to po­udari s tem, da postavlja v nasprotje življenje po mesu in življenje po Duhu. Besedo meso, ki jo samo v tem pismu zapiše več kot dvajsetkrat, uporablja v treh pome­nih: najprej predstavlja človeško ose­bo, ki je zaznamovana s krhkostjo in ji grozi smrt; drug pomen mesa pred­stavljata greh in smrt, na tretjem me­stu pa opisuje osvoboditev mesa po Duhu ter na temelju te osvoboditve spodbuja kristjane, naj ne živijo po mesu, ampak po Duhu. Še več, posta­vlja jih pred odločilno izbiro: »Če na­mreč živite po mesu, boste umrli,« če pa po Duhu, »boste živeli«. Tudi besedo duh pogosto najdemo v
Pavlovih pismih, in sicer v dveh raz­ličnih pomenih: Božji Duh in člo­vekov duh. Oživljajoča moč Božjega Duha prešinja človekovega, saj ne da kristjanu samo novega življenja, pač pa mu podari tudi čast posinovljenega otroka in polnopravnega dediča: »Kajti vsi, ki se dajo vodi­ti Božjemu Duhu, so Bož­ji sinovi ... In če smo otro­ci, smo tudi dediči.« S tem, ko omenja Božje otroštvo, želi Pavel opisati nov položaj kristjana v razmerju do Boga. Kristjani namreč nismo »prejeli duha suženjstva, am­pak duha posinovljenja«. Zato v nas ni več strahu in lahko kličemo Boga za očeta: »Aba, Oče!«, saj se počutimo varne v Božji roki kot otrok v očeto­vem naročju. Če pa je Bog naš Oče, potem smo mi Božji otroci in dediči: dediči Božjega kraljestva in večnega življenja, ki nam ju izroča Kristus. Pogoj pa je, da gremo po njegovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«
Roman Starc
Podobe papeža Frančiška. V tem tednu se nam obeta lep in pomenljiv do­godek: v sredo, 12.6., bomo zvečer ob 19.30 v stolnici lahko prvi občudovali marmornat kip papeža Frančiška, ki ga bo slovenski umetnik, slikar in kipar Mik Simčič poklonil papežu Frančišku. Gre za vrhunsko in čudovito delo, ki ga je umetnik s papeževo privolitvijo iz­klesal iz kararskega marmorja in mu ga bo konec junija izročil v zasebni avdienci. V stolnici bo razstavljenih tudi sedem drugih njegovih kiparskih por­tretov papeža (v bronu), ki jih je poime­noval »Sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška«. Kip bo blagoslovil nadškof msgr. Stanislav Zore. Vabljeni k temu lepemu dogodku.
Iz nadškofove pridige na praznik Go­spodovega vnebohoda v stolnici: Nekako tako, kakor je v kapeli vne­bohoda na Oljski gori v kamen vti­snjena sled Jezusovih stopinj, ki so ostale za njim, ko se je dvignil v nebo, tako je sled njegovega delova­nja, življenja in besed vtisnjena tudi v zgodovino človeštva. Prva takšna sled so vrednote, ki so zrasle iz Jezu­sovega evangelija in so vedno bolj uveljavljale svoje mesto ne samo v srcih vernih, ampak so postajale vrednote človeške družbe kot tak­šne. In Jezusov evangelij je na ta na­čin preoblikoval, lahko bi rekli tudi prerodil svet. In družba z vsemi vre­dnotami, na katere se danes sklicu­je, zlasti na pravice človeka, je ena sama sled Jezusovega evangelija. Se mi pa postavlja vprašanje, kako živa je sled gospoda Jezusa v mo­
jem srcu, v mojem ži­vljenju? Ali je tam ja­sen odtis njegovega obličja, ali tam vedno znova zvenijo njego­ve besede, ali nas ve­dno znova kliče in mi odgovarjamo s tem, da odpremo vrata, da more biti gost za mojo mizo, za mizo mojega srca, kjer se druživa kot dva prijate­lja v zaupnosti bližine in ljubezni? Ta sled postaja vidna v naših bese­dah, odnosih, v naših dejanjih vere in zvestobe poslanstvu oznanjeva­nja v tem našem svetu in času. Kristjani ne smemo nikoli, nikoli nehati gledati v nebo. Naše življenje mora biti zasidrano na nebu, v ne­besih. Samo pod pogojem, da bomo imeli pred seboj nebo, če bomo ime­li pred seboj Boga in vse nebeške re­sničnosti, bo naša pot po zemlji ve­dno vodila v pravo smer. Po drugi strani pa moramo gledati vnaprej. Kljub temu da imamo pogled uprt v nebo, nam Jezus izroča poslanstvo na tem svetu. Ta svet mora tudi po našem delovanju, krščanstvu, ve­dno bolj zaznamovati Jezusova sled. Moje krščansko življenje in delova­nje v našem času mora puščati sledi: na ljudeh, na delu, ki ga opravljam, na skrbi za stvarstvo. Pri vsem mo­jem delovanju in nehanju, vsaki moji besedi se mora videti sled Je­zusa Kristusa v tem svetu. In kakor je bil začetek poti evangelija v svet v Jeruzalem, tako mora danes zače­ti evangelij, Jezus Kristus, pot v svet z našega srečanja, s tega evharističnega praznika, v katerem obhaja­
mo spomin na Jezusov vnebohod. Veselimo se Jezusovega vnebohoda in veselimo se zaupanja, ki nam ga je izkazal s tem, da tudi nas pošilja oznanjat njegovo ime vsem ljudem in vsem krajem.
Miklavževi čudeži rešitev ro­marjev pred hudičevo zvijačo Na desni strani prezbiterija sta upo­dobljena dva čudeža, ki sta se zgo­dila na Miklavževo priprošnjo po njegov smrti. Enega najbolj priljub­ljenih, kako je Miklavž rešil romar­je pred hudičevo zvijačo, prikazuje tretja upodobitev. Zgodba govori o tem, kako se je hudič želel maščeva­ti sv. Miklavžu, ker je uničil pogan­ski tempelj boginje Diane in ga tako pregnal iz njega. Sklenil je, da bo zato kaznoval romarje, ki so se z ladjo od­pravljali na Miklavžev grob. Nadel si je podobo ženske, ki je romarjem izročila veliko posodo olja in jih pro­sila, naj ga v njenem imenu darujejo, da bo gorelo pri Miklavževem grobu, ker sama zaradi bolečin v trebuhu ne more na romanje. Romarji so olje vze­li s seboj, naslednji dan pa se je na mor­ju razbesnela silno huda nevihta. Tako tudi na tej upodobi­tvi, podobno kakor na prejšnji, najprej vidimo, kako be­sneči valovi preme­tavajo ladjo, prepla­šeni romarji na njej pa iščejo zavetja in pomoči. Takrat se na barki mimo njih pripelje sv. Mi­klavž v podobi starca ter jim z roko kaže in naroča, naj posodo z oljem vržejo v morje, če se želijo rešiti. Mož na krmi urno hiti izpolnjevat njego­vo naročilo in iz posode izliva olje, v katerem je cel roj mladih hudičev, ki padajo v vodo ali pa se dvigajo v zrak. Trije večji plavajo ob veslu, eden iz­med njih v besu izteguje svoj jezik proti romarjem. Tako naj bi Quaglio na svoj način upodobil oduren smrad, ki se je širil iz morja, kakor da bi zaudarjal sam pekel.
  V sredo, 12. 6., bo v stolnici ob 19.30 predstavitev kipa papeža Fran­čiška.
  V torek, 18. 6., bomo po večer­ni maši začeli s 24-urno molitvijo za domovino. Pred izpostavljenim Najsvetejšim bomo molili do maše za domovino. Lepo vabljeni!
  V soboto, 22. 6., boste v stolnici ob 20.30 lahko prisluhnili Mozarto­vemu Requiemu v izvedbi zbora iz ZDA in domače orkestrske zasedbe.
  Sreda, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
  Četrtek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
  Petek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
  Sobota, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu.« Brez veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v tem, da nas ne­kateri ne sprejemajo; problem vere je po­manjkanje veselja. Vera se zamaje, ka­dar se znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog dela velike reči, vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja. Marija nam priha­ja na pomoč, saj namesto da bi pomanj­šala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja pri Božji veličini, kljub svojim težavam, ki jih ni bilo malo, je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim. 18.00: rožni venec (vodijo bogoslovci) Sobota
8.40: hvalnice (vodijo kanoniki) Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu.  
Prvi petek
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja  

Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (ra­zen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.