petek, 13. april 2018

Teden Božje Besede 15. 4. 2018-22. 4 2018

Ves velikonočni čas nas pri nedelj­skem branju Božje besede spremlja­jo odlomki iz prvega pisma aposto­la Janeza. V Svetem pismu imamo poleg četrtega evangelija še tri pisma, ki jih izročilo pripi­suje apostolu Janezu. Prvo je najdaljše in je naslo­vljeno na skupino maloazijskih Cerkva, ki so se znašle v hudi krizi zaradi pritiska krivih pridigarjev. Pisec jim želi pomagati, da bi se uspešno ubranili njihovemu za­peljevanju. V težkih okoliščinah jih ljubkovalno imenuje »otroci moji« in to kar trikrat ponovi. To je prisr­čen nagovor pastirja, ki svoje otro­ke skrbno opominja k veri in jim kot razlog svojega pisanja navaja zaskrbljenost, »da ne bi grešili«. Ta opomin ima sicer splošno in traj­no veljavo, a je tu nekakšen sklep prejšnjega odstavka, v katerem med drugim piše: »Če rečemo, da nima­ mo greha, sami sebe varamo in re­snice ni v nas.«
Ob tem lahko kaj hitro ugotovimo, kako zelo aktualna in pereča je ta ugotovitev in kako potreben je ta opomin tudi za nas. Kar pomislimo, kolikrat se nam zgodi, da svojo spoved »nehote« začenjamo z: »Pravzaprav nimam no­benega posebnega greha ...« Vemo pa: največja ne­varnost za nas in hudiče­vo najmočnejše orodje je prav izguba čuta za greh.
Greh je torej dejstvo, ki osta­ja, naša naloga pa je, da ga prizna­mo in z njim pretrgamo. Tu nam je v veliko pomoč, tolažbo in spodbu­do Jezus sam, naš »zagovornik pri Očetu«, kajti on je »sprava za naše grehe, pa ne le za naše, ampak tudi za ves svet«. Kako tolažilne so za nas te besede in kako osvobajajoče, če se le držimo njegovih zapovedi in jih izpolnjujemo.
Roman Starc
Dragi farani in člani stolnega ol­tarnega občestva. V nas še odmeva vesela aleluja, ki smo jo po konča­nem 40-dnevnem postnem času zo­pet radostno zapeli. Letos sem tudi sam prvič kot župnik skupaj z vami doživljal praznične dneve v stolnici in bilo je, preprosto rečeno, lepo. Po veličastni procesiji na cvetno nedeljo so se obredi svetega tridnevja odvija­li v veliki zbranosti ter lepi udeležbi, kar se je pokazalo tudi pri velikonoč­ni vigiliji, ki smo jo praznovali sku­paj z našimi tremi katehumeni in lepim številom neokatehumenov v belih oblačilih, pa tudi na samo ve­liko noč. Upam, da ste to praznično razpoloženje in veselje ponesli tudi na svoje domove in med tiste, s kate­rimi ste se v teh dneh srečevali. Prav lepa hvala številnim sodelav­cem, ki ste poskrbeli, da je vse lepo teklo. Hvaležen sem vsem: nadško­fu, obema pomožnima škofoma, kanonikom, ostalim mašnikom in spovednikom, diakonom, tajniku, ceremoniarju in bogoslovcem, mi­nistrantom, bralcem, pevcem, organistom in zborovodju ter glasbeni­kom, redarjem, dežurnim v kiosku, mežnarjem in ključarju, tistim, ki ste skrbeli za čiščenje, krašenje in pogostitev, pritrkovalcem in naro­dnim nošam. Vsem iskren boglonaj s prošnjo, da bi še naprej radi prisko­čili na pomoč. Hvala pa tudi vam vsem, ki ste preprosto »bili« z nami: od najbolj zvestih, do tistih, ki mor­da samo občasno zaidete v stolnico. Vabljeni, da se nam še večkrat pri­družite!
Nadaljujemo s povzetkom papeževih katehez o sveti maši, tokrat o skupnem kesanju.
Dejanje kesanja s svojo resnostjo spod­buja držo, s katero se pripravimo na primerno obhajanje svetih skrivnosti, ko pred Bogom in brati priznamo svo­je grehe ter priznamo, da smo grešni­ki. Duhovnikovo povabilo je namenje­no celotni skupnosti, zbrani v molitvi, saj smo vsi grešniki. Kaj lahko Gospod podari nekomu, ki ima srce že polno sebe, svojega uspeha? Ničesar, kajti domišljavec, sit svoje domnevne pravičnosti, ni zmožen prejeti odpuščanja. Pomislimo samo na priliko o farizeju in cestninarju, v kateri se cestninar vrne domov opravičen, to pomeni, da mu je odpuščeno (glej Lk 18,9-14). Kdor se zaveda svoje bede in ponižno pove­si oči, začuti na sebi usmiljeni pogled Boga. Iz izkušnje vemo, da kdor zna priznati napake in se opravičiti, lah­ko prejme razumevanje in odpuščanje tudi od drugih.
Ko v tišini poslušamo glas vesti, nam to pomaga, da spoznamo, da so naše misli daleč od Božjih misli, da so naše besede in naša dejanja pogosto posve­tna, kadar se damo voditi izbiram, ki nasprotujejo evangeliju. Zato se na za­četku maše skupaj pokesamo s pomo­čjo obrazca splošnega kesanja, ki ga iz­govarjamo v prvi osebi ednine. Vsak prizna Bogu in bratom, da je »grešil v mislih, besedah in dejanjih ter mno­go dobrega opustil«. Torej tudi v opu­stitvi, da nisi naredil dobrega, ki bi ga lahko. Pogosto se namreč čutimo do­bre, ker - kot pravimo - nikomur ni­smo storili nič hudega. V resnici pa ni dovolj, da bližnjemu ne naredimo hudega, ampak je treba delati dobro, kadarkoli se nam za to ponudi prilo­žnost. S tem pričujemo, da smo Jezusovi učenci. Treba je poudariti, da izpovemo, da smo grešniki, tako pred Bogom kot pred brati. To nam poma­ga razumeti razsežnost greha, ki nas s tem, ko nas loči od Boga, loči tudi od bratov, in obratno. Greh prekinja od­nos z Bogom in prekinja odnos z brati, odnos v družini, v družbi, v skupno­sti. Greh vedno prekinja, vedno ločuje in deli.
Besede, ki jih izgovarjamo z usti, spre­mlja »gesta trkanja na prsi«. S tem pri­znam, da sem grešil po svoji krivdi in ne po krivdi drugih. Pogosto se na­mreč zgodi, da zaradi strahu ali sramu usmerimo prst v druge in jih obtožu­jemo. Ni lahko priznati, da smo krivi, a je za nas dobro, da to iskreno naredi­mo. A priznati je treba svoje lastne gre­he, ne pa govoriti o grehih drugih.
Potem, ko smo se spovedali svojih gre­hov, se s prošnjo, naj Gospoda prosijo za nas, obrnemo na blaženo Devico Marijo, vse angele in svetnike. Tudi pri tem je dragoceno občestvo svetni­kov. Priprošnja teh prijateljev in ži­vljenjskih vzornikov nas namreč pod­pira na poti proti polnemu občestvu z Bogom, ko bo greh dokončno uničen.
Poleg opisanega priznanja grehov lah­ko za kesanje uporabimo tudi druge obrazce: »Usmili se nas, Gospod, ker smo grešili zoper tebe. Skaži nam, Go­spod, svoje usmiljenje in daj nas svoje rešenje.« Predvsem ob nedeljah pa nas lahko duhovnik blagoslovi in pokropi z vodo v spomin na krst, ki izbriše vse grehe. Kot del kesanja je mogoče tudi peti Kyrie eleison: s tem lepim staro­grškim izrazom kličemo Gospoda -  Kyriosa in prosimo njegovega usmi­ljenja.
Sveto pismo nam ponuja svetle prime­re skesanih »grešnikov«, ki so potem, ko so se umaknili vase, našli pogum, da so sneli maske in se odprli za mi­lost, ki prenavlja srce. Pomislimo na kralja Davida in njegove besede, kot mu jih pripisuje Psalm: »Izkaži mi mi­lost, o Bog, po svoji ljubezni, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3). Pomislimo na iz­gubljenega sina, ki se vrne k očetu, ali na cestninarjevo prošnjo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku« (Lk 18,13). Pomislimo tudi na sv. Petra, na Zaheja, na Samarijanko. Če se presojamo se z vidika krhkosti gline, iz katere smo oblikovani, je to izkušnja, ki nas krepi. Ko se soočimo s svojo šibkostjo, se nam odpre srce, da kličemo Božje usmiljenje, ki spreminja in spreobrača. In to je tisto, kar počnemo med kesanjem na začetku maše.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet

VELIKONOČ­NI SIMBOL: VELIKONOČ­NA SVEČA

Prav posebno simboliko ima, saj predstavlja vstalega Kristu­sa, ki je luč sve­ta. Izraža skriv­nosten prehod iz teme smrti in greha v Bož­jo velikonočno svetlobo. To do­gajanje lepo po­nazarja prihod sveče v temno cerkev na velikonočno vigilijo. V glo­boki tihoti in temi se pojavi goreča velikonočna sveča, Kristusova luč, ki razsvetli vso cerkev. To simbolično oznanja, da želi vstali Kristus razsve­tliti ves svet. Luč iz velikonočne sve­če ne prehaja samo iz rok v roke, ko verniki ob njej prižigajo svoje sveče, temveč tudi od srca do srca, da bi z velikonočnim vstajenjem objela ves svet. Ta luč spremlja kristjana od kr­sta s krstno svečo do smrti ob mrliški sveči. Tako je plamen sveče znamenje vere v Kristusa, v večno življenje, v večno luč.
• V ponedeljek, 16. 4., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču se­stanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
•    V četrtek, 19. 4., bo po maši ob 19.15 v župnišču v Baragovi dvorani okrogla miza: Cankar in nemarksistična levica na Slovenskem. Sodelovala bosta profesorja Igor Grdina in Janko Prunk.
•    Nedelja, 15. 4.: 3. velikonočna nedelja
•    Ponedeljek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica
•    Torek, 17. 4.: sv. Robert, opat
•    Sreda, 18. 4.: sv. Evzebij, škof
•    Četrtek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež
•    Petek, 20. 4.: sv. Teotim, misijo­nar, škof
•    Sobota, 21. 4.: sv. Anzelm, škof, cerkveni učitelj
•    Nedelja, 22. 4.: 4. velikonočna nedelja, nedelja Dobrega pastirja
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30.
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)